Jedro

Okoliščine izkazujejo, da je bil edini cilj tožnika pridobitev davčne ugodnosti. Zato je tožnik vedel v kakšnih poslih sodeluje ter, da je šlo za simuliran oz. navidezen posel ter, da predmetno blago tožniku ni bilo prodano. To so okoliščine, na podlagi katerih je utemeljen zaključek, da predmetno blago, ki je bil predmet spornega računa, ni bilo prodano tožniku ter, da je sporni račun navidezen (fiktiven) račun v smislu določb 74. člena ZDavP-2. Ob ugotovitvi, da je sporni račun navidezen (fiktiven), ki ne temelji na resničnih transakcijah, ter, da dobava blaga po spornem računu sploh ni bila opravljena, je samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014 dodatno odmerila DDV za davčno obdobje januar 2014 od osnove 71.965,99 EUR po stopnji 22% v skupnem znesku 15.832,52 EUR ter obresti v znesku 46,44 EUR (I. točka izreka). Naložena obveznost mora biti plačana v 30 dneh od prejema odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. in IV. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2014. V skladu s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se je DIN začel 13. 5. 2014 brez vročitve sklepa o začetku DIN. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen 27. 6. 2014, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih je davčni organ zavrnil. 2. Tožnik je v obračunu DDV za davčno obdobje januar 2014 uveljavljal odbitek vstopnega DDV po prejetem računu št. 00014-2014 z dne 31. 1. 2014, izdanem od povezane družbe A. d.o.o. Navedeni račun se glasi: „Prefakturiramo vam material po prilogi“, skupen znesek računa znaša 87.798,51 EUR, od katerega je DDV v znesku 15.832,52 EUR. Prvostopenjski organ je v postopku zaključil, da tožnik z nobeno verodostojno knjigovodsko listino ni dokazal, da je bilo blago, ki je predmet navedenega računa, nabavljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti in zato odločil, da se tožniku na podlagi določb 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa v znesku 15.832,52 EUR.

3. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa. Drugostopenjski organ navaja še pogoje, ki jih za pravico do odbitka vstopnega DDV določa prvi odstavek 67. člena ZDDV-1. Eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV je dejansko opravljena dobava blaga. V obravnavani zadevi meni, da je sporno, ali je bilo predmetno blago (po priloženi specifikaciji k spornemu računu) tožniku sploh predano. Pri tem izpostavlja dejstvo, da sta tožnik in družba, ki je tožniku izdala sporni račun, povezani osebi in ugotavlja, da sklenjen posel, ki se nanaša na blago po spornem računu, nima nobene ekonomske logike. Pritožbeni organ sklepa, da gre v obravnavani zadevi za simuliran (fiktiven posel), katerega posledica je neupravičeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Predmetni račun ne temelji na dejansko opravljenih dobavah, zato gre pri tem poslu za zlorabo sistema DDV, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso Sodišča EU (SEU).

4. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb upravnega postopka. Davčni organ ni izdal sklepa o začetku davčnega postopka, ker je po določbi tretjega odstavka 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ocenil, da bi bil s tem ogrožen namen DIN. Tožnik meni, da za tako ravnaje ni bilo razlogov, saj ni bil ogrožan namen DIN. Pojasnjuje, da je davčni inšpektor pri tožniku hotel izvesti popis zalog po stanju na dan 31. 1. 2014, kar pa je neizvedljivo, saj je vmes nastala množica poslovnih dogodkov, spremenilo pa se je tudi lastništvo teh zalog. Zato meni, da je opisan način dela davčnega inšpektorja neskladen s 135. členom ZDavP-2, kršen pa je bil tudi 128. člen ZDavP-2. Prvostopenjski organ je 16. 6. 2014 tožnika pisno seznanil z rezultatom DIN, tožnikove pripombe, ki jih je dal v postopku, pa niso bile upoštevane. Tožnik meni, da so bila v postopku kršena načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP): načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načelo zakonitosti in načelo materialne resnice. Iz navedb davčnega organa izhaja, da je davčni inšpektor pridobival tudi podatke in informacije, ki s preverjanjem tožnikove upravičenosti do odbitka vstopnega DDV za mesec januar 2014 nimajo nobene zveze in niso potrebni za namen tega postopka. Nepotrebno in škodljivo pridobivanje podatkov pa povzroča tožniku poslovno škodo. Za predmetni postopek tako ni relevantno tožnikovo poslovanje z družbo B. d.o.o. 5. Glede spornega računa, v zvezi s katerim tožniku ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, pa v postopku ni bilo dokazano, da gre za fiktivni posel. Tožnik in družba A. d.o.o. nista bili v letu 2014 kapitalsko niti upravljalsko povezani osebi, poslovna povezanost pa še ne pomeni davčne povezanosti. Davčni inšpektor je bil seznanjen, da se na naslovu ..., nahaja več pisarniških prostorov ter, da se celoten objekt adaptira. V kratkem bo na tem naslovu odprtih več poslovnih prostorov, vsako poznanstvo v bližnji okolici pa ne pomeni davčne povezanosti. Pojasnjuje tudi, da je C.C. družbo A. d.o.o. prodal že 17. 10. 2013 in od takrat dalje ni več intenzivno sodeloval z družbo A. d.o.o., pač pa je občasno pomagal sinu D.D.. Napačni so tudi zaključki v izpodbijani odločbi, da imajo določene fizične osebe, zlasti E.E., ki je prevzel v konsignacijo blago, glede katerega tožnik uveljavlja odbitek DDV, odločilen vpliv pri upravljanju tožnika, zaradi poslovne, sorodstvene, upravljalske in finančne povezave.

6. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na počasnost postopka in neažurnost davčnega organa. Iz navedenega razloga tudi ni uspel poskus davčnega organa, da bi tožnikovo upravičenost do odbitka DDV v davčnem obdobju januar 2014 preveril z izvedbo popisa blaga. Blago je bilo prodano na podlagi računa št. 00014-2014 z dne 31. 1. 2014 in je bil opravljen tudi prenos materiala. Iz priloge k pritožbi (priloga 27) izhaja kateri materiali (po vrsti, količini in ceni) so bili prodani. Preveritev prodanih količin bi bila možna 31. 1. 2014 ali do konca februarja 2014, nikakor pa ne 21. 5. 2014, saj se je v tem času zvrstilo veliko število poslovnih dogodkov in spremenilo lastništvo zalog. Davčna organa v obravnavani zadevi menita, da transakcija, izvedena med davčno povezanimi osebami, naj ne bi bila normalna za normalne tržne razmere. Pri tem pa nista dokazala, zakaj poslovanje med podjetji, katerih lastniki so sorodniki, pomeni davčno povezanost po Zakonu o davku iz dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

7. Tožnik meni, da sta davčna organa v konkretni zadevi zlorabila diskrecijsko pravico, čeprav bi v postopku morala upoštevati 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločanje brez argumentov o tem, da je poslovni dogodek fiktiven, pomeni odločanje v nasprotju z načelom materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 in v nasprotju z načelom zakonitosti iz 7. člena ZUP. V zvezi z zaključkom v postopku, da tožnik ni dokazal, da je blago po spornem računu uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, pa tožnik navaja, da je imel davčni inšpektor dovolj priložnosti, da bi se na licu mesta prepričal, da tožnik adaptira poslovno zgradbo in izvaja gradbeno dejavnost na trgu. Blago po obravnavanem računu ni bilo prodano, ampak je bilo vgrajeno v tožnikove lastne objekte v izgradnji ali adaptaciji in v objekte, s katerimi tožnik ustvarja na trgu mesečni promet (realizacija). Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi navedla prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavanem primeru davčna organa tožniku nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi računa št. 00014-2014 z dne 31. 1. 2014, ki ga je izdala s tožnikom povezana družba A. d.o.o. Ugotovila sta, da tožnik na podlagi omenjenega računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Z navedenim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. 12. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

13. Na podlagi ugotovitev v postopku je prvostopenjski organ zaključil, da obstajajo utemeljeni razlogi za ugotovitev davčnega organa, da je v obravnavani zadevi bistven cilj transakcije, izvedene med tožnikom in povezano osebo, pridobitev finančnih ugodnosti. Izdajatelj predmetnega računa je s tožnikom povezana oseba - družba A. d.o.o., ki je tožniku v januarju 2014 izdala predmetni račun, vendar pa izkazanega in obračunanega DDV ni plačala. Po ugotovitvi davčnega organa gre za nedopustno ravnanje, saj je pri povezani osebi A. d.o.o. z navedenim izkazano izogibanje plačilu predpisanih dajatev, pri tožniku pa je izkazana pridobitev finančnih ugodnosti, ki ni upravičena, zadoščeno pa tudi ni temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.

14. Iz ugotovitev v postopku tudi izhaja, da tožnik ni izkazal, da naj bi blago, ki je predmet navedenega računa, nabavil z namenom, da ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. V postopku ni z verodostojnimi listinami izkazal povezanost nabavljenega blaga z opravljanjem z DDV obdavčene dejavnosti. Davčnemu organu, ki je želel po uradni dolžnosti na podlagi izvedbe popisa trgovskega blaga zgolj preveriti tožnikovo upravičenost do odbitka DDV na podlagi omenjenega računa, pa je tožnik navedeno preprečil. Davčni organ je ob ogledu pri tožniku ugotovil, da je večina zalog materiala in orodja rabljena, zaradi česar je podvomil v verodostojnost in resničnost podatkov o dobavi predmetnega blaga. Glede na utemeljen sum o zlorabi sistema DDV s strani povezane osebe, zgolj račun s specifikacijo blaga, ki ga je tožnik prejel od povezane osebe in na podlagi katerega je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, ni zadosten pogoj, na podlagi katerega bi tožnik imel pravico do odbitka DDV. Nabava blaga, zaračunanega z navedenim računom, ni bila verodostojno izkazana. S tem pa ni bil izkazan eden izmed pogojev za priznavanje pravice do odbitka DDV, to je pogoj dejansko opravljene dobave blaga. Zato davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od predmetnega računa in mu je naložil v plačilo 15.832,52 EUR.

15. Tudi po presoji sodišča ugotovitve v postopku utemeljujejo zaključek obeh davčnih organov, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od spornega računa. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja obravnave zadeve izhaja, da tožnik v postopku ni verodostojno dokazal, da mu je predmetno blago sploh bilo dobavljeno. Razen računa s priloženo specifikacijo o tem ni predložil nobenih listin (npr. pogodbe, naročilnice, ponudbe, prevzemnice, dobavnice, ipd), s katero bi bilo mogoče dokazovati prejem predmetnega blaga. Prav tako tožnik davčnemu organu ni omogočil, da bi opravil ogled nabavljenega blaga in da bi tako preveril obstoj navedenega blaga v tožnikovem skladišču. Tožnik pa tudi ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bilo predmetno blago prodano oziroma uporabljeno za obdavčljivo dejavnost. Tožnik je davčnemu organu predložil konsignacijsko pogodbo, ki jo je 30. 4. 2014 kot konsignant sklenil s fizično osebo, E.E., s katero je dokazoval, da je dal predmetno blago na razpolago omenjenemu konsignatarju.

16. Predmetni račun je bil izdan 31. 1. 2014 in ima isti datum dobave blaga. Tožnik ga je prejel od povezane osebe, družbe A. d.o.o. Podpisnik navedenega računa je bil C.C., za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da je oče D.D., to je tožnikovega direktorja. Družba Ovtar trgovina d.o.o. je imela svoj sedež priglašen v ..., na naslovu ...vse od ustanovitve, to je od 17. 12. 2008 do 28. 8. 2012, nato pa ga je prenesla v ..., kjer je imel svoj sedež od ustanovitve, to je od 28. 11. 2011 do 19. 3. 2013, tudi tožnik. Utemeljeno je zato sklepanje obeh davčni organov, da med družbama obstoja poslovna povezanost. Sodišče se strinja z zaključkom davčnih organov, da se izraz povezane osebe uporablja tako za pravne, kot fizične osebe, ki imajo zaradi specifičnh povezav možnost vpliva na odločitev in pri oblikovanju poslovnih odločitev. Opredelitev povezanih oseb ureja ZDDPO-2 v 17. členu. Med povezanimi osebami se medsebojni poslovni odnosi oblikujejo popolnoma drugače kot pri osebah, ki delujejo nepovezano. V obravnavani zadevi je tudi po presoji sodišča med tožnikom in družbo, ki je izdala sporni račun, obstojala poslovna povezanost, saj tožnik navedenega posla ne bi sklenil z nepovezano družbo.

17. Ob vseh navedenih ugotovitvah po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Sodišče se strinja s tožnikom, da popisa blaga dne 21. 5. 2014, po stanju na dan 31. 1. 2014, ni mogoče opraviti v enakem obsegu, kot bi se to opravilo 31. 1. 2014, vendar pa tožnik davčnemu organu popisa dne 21. 5. 2014 sploh ni omogočil. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bilo predmetno blago dano na razpolago fizični osebi E.E. (po konsignacijski pogodbi), pa je bilo že v postopku ugotovljeno, da o tem tožnik ni priložil specifikacije ali druge listine, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali gre prav za predmetno blago. Tožnik pa tudi navaja (kot že v pritožbi), da blago po obravnavanem računu ni bilo prodano, ampak je bilo vgrajeno v lastne objekte v izgradnji ali adaptaciji in v objekte, s katerimi se ustvarja na trgu mesečni promet. Vendar pa tudi glede teh navedb ni predložil nobenih dokazil, čeprav je dokazno breme na tožniku, saj mora v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik v postopku sploh ni izkazal, da je bila dobava po spornem računu res opravljena. Ker v konkretni zadevi v postopku ni bilo izkazano, da je bila dobava blaga po spornem računu opravljena, s tem ni izpolnjen že prvi pogoj iz 12. točke te obrazložitve. Že to je samo po sebi zadosten razlog, da tožnik od navedenega računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Vendar pa so bile v postopku v zvezi z ugotavljanjem tega pogoja ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je bilo zaključeno, da niso izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 12. točke te obrazložitve.

18. Ob upoštevanju vseh neobičajnih okoliščin v obravnavani zadevi je bil namreč sprejet zaključek, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da je bila predmetna transakcija povezana z goljufijo. Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da ne more biti naključje, da je tožnik kupil predmetno blago prav od povezane družbe A. d.o.o. in da je predmetni račun poravnal z medsebojno kompenzacijo, to je brez denarnega toka, ter, da ga je nato dal (30. 4. 2014) v konsignacijo fizični osebi E.E. (ki je bil takrat že direktor družbe A. d.o.o.).

19. Vse navedene neobičajne okoliščine tudi po presoji sodišča izkazujejo, da je bil edini cilj tožnika pridobitev davčne ugodnosti. Zato je drugostopenjski organ utemeljeno zaključil, da je tožnik vedel v kakšnih poslih sodeluje ter, da je šlo za simuliran oz. navidezen posel ter, da predmetno blago tožniku ni bilo prodano. Vse to so tudi po presoji sodišča okoliščine, na podlagi katerih je utemeljen zaključek, da predmetno blago, ki je bil predmet spornega računa, ni bilo prodano tožniku ter, da je sporni račun navidezen (fiktiven) račun v smislu določb 74. člena ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 74. čena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Ob ugotovitvi, da je sporni račun navidezen (fiktiven), ki ne temelji na resničnih transakcijah, ter, da dobava blaga po spornem računu sploh ni bila opravljena, je že to, kot že pojasnjeno, samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa.

20. Hkrati pa je tožniku tudi očitano, da ni dokazal namena, da je blago, ki je predmet navedenega računa, uporabil za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 namreč določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

21. Vse navedene ugotovitve pa dajo podlago za zaključek, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa. Glede na vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku, tako glede tožnika, kot glede izdajatelja računa, ter okoliščine v zvezi z izdajo spornega računa, na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da med tožnikom in izdajateljem računa v relevantnem obdobju ni obstojala kapitalska povezanost. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede povezanosti tožnika in izdajatelja računa, sodišče še dodaja, da povezanost subjektov sicer ni pogoj za sklepanje o navideznosti pravnega posla, vendar pa je v obravnavani zadevi to okoliščina, ki toliko bolj kaže na možnost delovanja z namenom dosege cilja, ki je v zlorabi sistema DDV. To pa tudi ni v skladu z namenom Direktive 2006/112, ki jo je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi davčni zavezanec uveljavljal pravico do odbitka DDV v primeru, če se je na to pravico skliceval z zlorabo.

22. V zadevi pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, na kar se sklicuje tožnik. Glede tožnikovih ugovorov, da mu ni bil izdan sklep o začetku DIN, je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, da se DIN formalno začne z izdajo in vročitvijo sklepa o začetku DIN, lahko pa tudi brez njega. Iz tretjega odstavka 135. člena ZDavP-2 izhaja, da se navedeni postopek lahko začne brez sklepa, z namenom, da se ne bi ogrozil namen DIN. V obravnavani zadevi je šlo za tak primer, kar je tožniku pojasnil že drugostopenjski organ. Tožnik pa je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik, na katerega je podal pripombe. Tako je je bila tožniku zagotovljena kontradiktornost v postopku. Po presoji sodišča je izpodbijano odločitev tudi mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba je v skladu z 214. členom ZUP. Tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, pa so neutemeljeni.

23. Iz vseh navedenih razlogov tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od spornega računa na podlagi 63. člena ZDDV-1. 24. Po povedanem je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ, zavrača tudi sodišče. 25. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je sporno dejansko stanje, pa tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

27. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.