Jedro

1. Sodišče ne sme odločati po vsebini o zakonitosti odločbe o razporeditvi, če tožnik za varstvo svojih pravic ni sprožil predhodnega ugovornega postopka pri delodajalcu po določbi 72. člena ZDDO, ker po določbi 2. odst. 83. člena ZTPDR nima pravice do sodnega varstva.

2. Prva razporeditev delavca MNZ temelji na 91. členu Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Ur. l. RS, št. 19/91 in 4/92), druga oz. vse nadaljne razporeditve pa temeljijo na 6. in 30. členu ZDDO.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo RS, Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.3.1996, št. 04...07, s katero je bil s 15.3.1996 tožnik po službeni potrebi premeščen na delovno mesto inšektorja I. v Upravo kriminalistične službe MNZ, Urad za operativo, Oddelek za organiziran kriminal, toženi stranki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov, zavrnilo pa je del tožbenega zahtevka, da se ugotovi, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri RS, MNZ, UNZ A., Urad za kriminalistične službe, na delovnem mestu načelnika urada.

Zoper zavarnilni del sodbe se je pravočasno pritožil tožnik iz dveh od treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP): zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V obrazložitvi pritožbe tožnik navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnilnega dela sodbe preuranjena in nezakonita, saj je potrebno obe odločbi o razporeditvi presojati v istem kontekstu, ker je druga odločba z dne 10.9.1996 samo posledica prve odločbe z dne 6.3.1996, ki je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nezakonita in nepravilna. Razlogovanje, da ima vsaka odločba svoje pravne učinke, ni pravilno. Če se postavimo na stališče, da je druga odločba samo rezultat nezakonite prve odločbe, ki jo je sodišče razveljavilo, je nična tudi druga odločba, ki je samo kontinuiteta prve, in za tožnika ne more imeti pravnih učinkov.

Tožnik povdarja, da se zoper drugo odločbo ni pritožil iz razloga, da mu ne bi zmanjšali plače, pri čemer je bil prepričan, da je druga razporeditvena odločba samo posledica nepravilne prve odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odst. 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, to je v zavrnilnem delu sodbe, saj zoper ugoditveni del sodbe pritožba ni bila vložena in je zato sodba sodišča prve stopnje v tem delu že postala pravnomočna. Pri tem pa je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev pravilno in v zadostni meri obrazložilo, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba o tem, da je druga odločba o razporeditvi z dne 10.9.1996 le posledica prve odločbe o razporeditvi z dne 6.3.1996, ki jo je sodišče prve stopnje razveljavilo, in zato tudi druga odloča za tožnika ne more imeti pravnih učinkov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopne sodbe, da ima vsaka delovnopravna odločba svoje pravno življenje, saj vsaka odločba delodajalca predstavlja samostojno odločbo o uresničevanju pravic in obveznosti, ki jih ima delavec iz delovnega razmerja. Po 23. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90; v nadaljevanju ZTPDR) mora delodajalec delavcu obvezno vročiti pisni sklep, s katerim odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. S tem je delavcu dana tudi možnost, da zahteva varstvo pravic oz. vloži ugovor zoper sklep delodajalca, s katerim je dolodajalec odločil o njegovi posamični pravici. Pri tem pritožbeno sodišče tudi povdarja, da prva razporeditev tožnika temelji na pravni osnovi 91. člena Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Ur. l. RS, št. 19/91, 4/92), druga razporeditev pa temelji na drugi pravni osnovi in sicer na podlagi 6. in 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih ZDDO (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93). Prvostopno sodišče je pravilno ravnalo, ko ni presojalo zakonitosti druge odločbe o razporeditvi tožnika, saj s tožbo tožnik presoje te odločbe sploh ni zahteval. Četudi bi tožnik vtoževal razveljavitev druge odločbe o razporeditvi, pa prvostopno sodišče o zakonitosti te odločbe ne bi smelo odločati po vsebini, saj se tožnik za varstvo svojih pravic ni poslužil predhodnega ugovornega postopka pri delodajalcu po določbi 72. člena ZDDO. Zato v skladu z določbo 2. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 1/90; v nadaljevanju ZTPDR) nima pravice do sodnega varstva. Procesna predpostavka za dopustnost sodne poti - razen v primeru, če delavec uveljavlja denarno terjatev - je torej sprožen postopek poprejšnjega obveznega varstva pri delodajalcu. Ker tožnik tega ni storil, je odločba o razporeditvi z dne 10.9.1996, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, postala pravnomočna, s tem pa je razmerje med strankama glede druge razporeditve dokončno urejeno in sodišče vanj ne more posegati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju na delovnem mestu načelnika urada, saj bi z odločitvijo tudi o tem delu zahtevka nezakonito poseglo v dokončno razmerje med pravdnima strankama, ki je nastalo s pravnomočnostjo odločbe o razporeditve tožnika z dne 10.9.1996. Pritožbeno sodišče je torej spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in je zato v skladu s 368. členom ZPP s sodbo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).