Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama 15. 9. 2013, razvezalo z dnem 22. 3. 2023 (točka I izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 14. 12. 2022 do 22. 3. 2023, vključno z nadomestilom plače, zmanjšanim za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti, v skupni vsoti mesečnih zneskov 1.021,69 EUR, od tega zneska plačati predpisane dajatve in tožniku izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Tožencu je iz naslova denarnega povračila naložilo plačilo 10.933,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 11. 2023 dalje (točka III izreka). V točki IV izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (za razliko med prisojenim zneskom iz naslova nadomestila plače do zneska 2.000,00 EUR mesečno in višjim zahtevkom iz naslova denarnega povračila do zneska 36.000,00 EUR). Tožencu je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 1.847,93 EUR (točka V izreka) in ga določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni ter zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Ker sodišče prve stopnje ni raziskalo dejstva, da je toženčev status samostojnega podjetnika prenehal 1. 6. 2023, je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi prenehanja toženca je pogodba o zaposlitvi po zakonu s tem dnem prenehala ne glede na sodno razvezo. Tožnik ni upravičen do pravic iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, predvsem pa ni upravičen do zneskov odškodnine za obdobje od 1. 6. 2023 do januarja 2025, saj v tem času ne bi bil v nobenem primeru zaposlen pri tožencu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače za čas nezakonite odpovedi ter sodne razveze pogodbe o zaposlitvi s plačilom denarnega povračila. S sodbo in sklepom Pdp 313/2023 je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2022 nezakonita in se razveljavi. Odločitev o priznanju pravic iz delovnega razmerja, plačilu nadomestila plače, plačilu denarnega povračila ter stroških postopka je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2013 kot pomožni gradbeni delavec zaposlen pri tožencu, ki mu je 14. 12. 2022 nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z dnem 22. 3. 2023 (datum zaključka glavne obravnave v prvem sojenju), upoštevaje obdobje s sodbo priznanega trajanja delovnega razmerja pa je pravilna tudi odločitev glede nadomestila plače in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 14. 12. 2022 do 22. 3. 2023 ter odločitev o višini denarnega povračila.

8. Predmet presoje so bile pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do nastopa učinka sodne razveze, zato okoliščine, ki so nastopile po tem, za odločitev niso relevantne. Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1. Pritožbeni očitki o pomanjkljivo raziskanih okoliščinah toženčevega prenehanja statusa samostojnega podjetnika so zato neutemeljeni, saj to za odločitev ni bistveno.

9. Toženec z izjemo pritožbene navedbe, da od 1. 6. 2023 ne deluje več kot samostojni podjetnik, konkretnih trditev v zvezi s prisojenimi nadomestili plače in denarnim povračilom namesto reintegracije ni podal. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec kot delodajalec sam krije svoje stroške pritožbe na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).