Jedro

Solidarna obveznost toženke bi prenehala šele, ko bi jo solidarni dolžnik izpolnil v celoti, toženka pa ni niti podala zadostnih trditev glede prenehanja njene (solidarne) obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 369,90 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 4.436,80 EUR s pripadki, od česar znesek 4.200,00 EUR solidarno z N. N., ki je navedeno terjatev dolžan plačati po sodbi Okrajnega sodišča v Litiji I K 60455/2011 z dne 28. 1. 2013 ter tudi, da mu je dolžna plačati njegove pravdne stroške v znesku 789,25 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pritožuje stranska intervenientka (za toženko) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Navaja, da je sodišče upoštevalo, da je bil tožniku že prisojen znesek 4.200,00 EUR (to plačilo je toženki naloženo solidarno s storilcem po kazenski sodbi), pri čemer pritožnica izpostavlja, da so deljive obveznosti solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki oziroma je tako naloženo v oporoki. Prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa solidarno odgovornost oseb, ki so škodo povzročile skupaj, za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Za isto zatrjevano škodo je sodišče tožniku izdalo dva izvršilna naslova, iz razlogov sodbe pa izhaja, da je sodišče sledilo tožniku, da od obsojenca ni prejel ničesar in zaključi, da predstavljajo trditve tožnika negativne trditve in bi v skladu z dokaznim bremenom nasprotno morala dokazati toženka. A navedeni dokazni standard velja zgolj v razmerju med pravdnima strankama, v obravnavani zadevi pa storilec kaznivega dejanja ni stranka pravdnega postopka, prav tako ne toženka (!?) niti stranska intervenientka. Zato je nalaganje dokaznega bremena toženki nedopustno. Iz razlogov sodbe izhaja, da zaradi ravnanja policistov, ki ni doseglo potrebnih standardov, avto ni bil vrnjen tožniku kot lastniku, kot bi lahko bil. Opozarja na domnevo iz drugega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SZP), ki določa, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik. Zakon ne določa, da bi morala policija ugotavljati lastninsko pravico in vračati avtomobile lastnikom, zato je zaključek sodišča, da bi morala toženka, če bi prvi pregled opravila tako, kot je opravila drugega, vozilo vrniti tožniku, nevzdržen. Domnevno lastništvo avtomobila namreč tožniku ni v korist. Sodišče tudi zaključuje, da naj bi stranska intervenientka delo opravljala malomarno in nestrokovno. Pojasnjeno je bilo, da so policisti ravnali tako skrbno, kot ravnajo vsi policisti (z izjemo F.), ko opravljajo pregled zaseženega vozila. Policisti so pri prvem pregledu ravnali tako, kot pravila stroke od njih zahtevajo in je bilo potrebno. Pri prvem pregledu kriminalist ni našel nobenih poškodb ali drugih morebitnih sledov, ki bi kazali na to, da so bile označbe prenarejene. Sodba je kontradiktorna, ko sodišče sicer verjame celjskim policistom, da so pri prvem pregledu opravili pregled ugotavljanja identitete vozil, kot so ga običajno uporabljali v praksi in hkrati, da policija ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki se od nje zahteva. Sodišče tako policistom očita protipravnost v širšem pomenu, kjer pa se odgovarja za opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela. Ne glede na to sodišče zavarovanki toženke očita, da je ravnala v nasprotju z običajno metodo dela, ki pa je tekom dokaznega postopka ni ugotavljalo. Sodišče tudi ni navedlo, katero zakonsko ali podzakonsko normo je stranska intervenientka kršila, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se je oprlo zgolj na izpovedbo priče D. F., ki pa je izrecno izpovedal, da je pri sebi izoblikoval prakso in način dela, ki ni standard dela pri opravi kriminalistično tehničnih pregledov. O standardu pregleda sta govorili priči B. in U., ki sta izpovedali o običajni metodi dela v takih primerih. To nenazadnje izhaja iz pritožbenega postopka, v katerem je bilo znotraj policije ugotovljeno, da v konkretnem primeru ni bilo nikakršne kršitve običajne metode dela. Tudi izvedenec je na vprašanje, ali obstajajo pravila oziroma standardi pri pregledih, odgovoril, da za standarde ne ve, ne obstajajo po njegovem vedenju, gre pa za dobro prakso, izkušnje in temeljitost pri delu. Ker je bila praksa dela enotna, z izjemo priče F., je sodišče z zaključkom, da zavarovanka toženke ni ravnala skrbno, napačno ugotovilo dejansko stanje. Sklicuje se na zadevo II Cp 410/1999 in vztraja, da je stranska intervenientka ravnala v skladu z običajno metodo dela, zato o protipravnosti ni mogoče govoriti. Tožnik bi tudi lahko zahteval, da se avtomobil pregleda pri pristojnem pooblaščenem servisu in to tudi plačal, vendar tega ni storil. Navedeno ne more biti naloženo toženki in njeni zavarovanki, take skrbnosti ni mogoče naložiti, še posebej ob dejstvu, da je stranska intervenientka pri pregledu vozila ugotovila, da so identifikacijske označbe pristne in niso ponarejene. Poleg tega ni bilo odredbe sodišča za opravo preiskave v navedenem primeru, zato tudi ne podlage za razstavitev avtomobila z odstranjevanjem sedežev in talne obloge. Vzroka za nastalo škodo ni mogoče iskati pri toženkini zavarovanki. Pri opustitvenih ravnanjih je problem ugotavljanja relevantnih vzrokov za nastanek škodne posledice. Ker vzrok ni očiten, vzročnost ni naravna, ampak jo pravo šele vzpostavi. Uporabna je teorija ratio legis vzročnosti, katere korektiv je teorija o adekvatni vzročnosti. Sodišče bi zato moralo obrazložiti, katera norma je bila kršena in kaj je namen le-te. Iz očitane opustitve ravnanja intervenientke ne izhaja nikakršen vzrok, ki bi imel za posledico tatvino, prodajo avtomobila, prometno nesrečo in nastalo škodo. Vzrok nastale škode je zgolj kaznivo dejanje tatvine, nikakor pa ne ravnanje stranske intervenientke. Ugovarja tudi absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil, ker sodišče ni obravnavalo naknadno podanih trditev toženke in stranske intervenientke v pripombah na izvedeniško mnenje in gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da višini škode toženka ni oporekala. V vlogi za vstop v pravdo in pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2012 je namreč stranska interventka navedla, da je vtoževana višina škode pretirana.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik. V obsežnem odgovoru argumentirano prereka pritožbene trditve in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki(1) pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožnika. V zvezi s solidarno odgovornostjo opozarja, da stranska intervenientka v pritožbi spregleda določbo tretjega odstavka 186. člena OZ, na kateri temelji izpodbijana sodba in je zato pritožba glede navedenega neutemeljena. Opozarja tudi, da solidarna obveznost preneha šele, ko jo kateri od solidarnih dolžnikov izpolni (prvi odstavek 395. člena OZ), toženka (ali stranski intervenient) pa v postopku nista niti dokazala niti zatrdila, da bi N. N. tožniku povrnil nastalo škodo. Zato solidarna obveznost toženke ni prenehala. Drugačna stališča stranske intervenientke ne vzdržijo resne pravne presoje. Opozarja tudi, da stranska intervenientka nastopa na strani toženke, to zato zanjo veljajo enaka pravila o materialnem in procesnem trditvenem ter dokaznem bremenu kot za toženko. Glede odškodninske odgovornosti opozarja, da je očitek protipravnega ravnanja v tem, da policisti niso opravili ustrezne preiskave suma storitve kaznivega dejanja, kajti če bi policisti svoje delo opravili skladno s pravili kriminalistično tehnične stroke in skladno z nalogami, ki jim jih nalaga zakon, bi ugotovili, da je bilo konkretno vozilo protipravno odtujeno, zaradi česar ga ne bi vrnili oziroma ne bi smeli vrniti osebi, kateri so ga zasegli in tako logično ne bi moglo priti do uničenja tožnikovega vozila. Stranska intervenientka izkrivlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjame celjskim policistom, da so pri prvem pregledu ugotavljanju identitete vozila ravnali kot običajno v praksi. Ker pa je tožnik kot oškodovanec trdil in vztrajal, da gre za njegovo ukradeno vozilo, pomeni to le, da je bila njihova dotedanja praksa pomanjkljiva oziroma v nasprotju s standardi kriminalistično tehnične stroke. Policisti se ne bi enostavno smeli zadovoljiti z rutinskim pregledom, ampak bi morali opraviti podrobnejši pregled, kar sta natančno in izčrpno pojasnili tako priča F. kot angažiran sodni izvedenec ter tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Glede razlogov odločitve prvostopnega sodišča opozarja na ustrezne razloge na 13. strani sodbe, citirano sodno prakso ter da 3. člen Zakona o policiji ne predstavlja samostojnega temelja, pač pa pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije, to pravno pravilo pa ima v primeru opustitve delovanja za posledico sankcijo v obliki odškodninske odgovornosti države. Potrebno je upoštevati, da so policisti v konkretnih okoliščinah to obveznost mogli izpolniti, če bi le opravili podrobnejši pregled vozila (t. j. pregled številke motorja in menjalnika ipd.). Da standard pregleda in ugotavljanja identitete vozila, kot ga je opisal policist F., ni samo njegov standard, dokazuje dejstvo, da so policisti pri drugem pregledu odkrili, da je konkretno vozilo tožnikovo, ki mu je bilo ukradeno. In prav to je potrdil tudi angažirani izvedenec. V konkretnem primeru so policisti preverili le številko šasije, ki jo storilci kaznivih dejanj običajno spremenijo, pri čemer policisti niso odkrili niti tepiha pod sedežem, na podlagi česar bi lahko ugotovili, ali je bil nosilec (na katerem je odtisnjena številka šasije) zamenjan ali kako drugače spremenjen. Policisti so se zadovoljili zgolj z rutinskim pregledom, morali pa bi identiteto vozila ugotavljati po višjem standardu. Opozarja tudi na zavajajoče pritožbene razloge, da naj bi imelo razstavljanje vozila določene posledice na vozilu in da se zato zahteva strokovno znanje. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da bi za podrobnejši pregled zaseženega vozila bilo potrebno pridobiti odredbo sodišča. Neutemeljena je tudi pritožbena graja razlogov o vzročni zvezi. Očitane opustitve policistov so pripeljale do konkretne škodne posledice. Iskanje vseh vzrokov oziroma pogojev, ki so pripeljali do škodljive posledice za nazaj, je v nasprotju s teorijo o adekvatni vzročnosti. Opozarja tudi na zaslišanje izvedenca na naroku 20. 1. 2015. Glede višine škode pa opozarja, da je le-tej stranska intervenientka nasprotovala le pavšalno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP (uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavanih okvirih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. In ker ima o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba obširne in dobro utemeljene razloge, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Glede na pritožbene trditve pa še dodaja:

6. Glede solidarne odškodninske odgovornosti toženkine zavarovanke in N. N., storilca kaznivega dejanja, tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba temelji na določbi tretjega odstavka 186. člena OZ ter na prvi odstavek 395. člena OZ glede prenehanja solidarne obveznosti ter pomanjkljive trditve toženke glede prenehanja (solidarne) obveznosti toženke. Glede temelja odškodninske odgovornosti pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje policistov v obravnavani zadevi protipravno zaradi odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, upoštevajoč da pri prvem pregledu vozila kriminalisti toženkine zavarovanke niso ravnali v skladu s potrebno skrbnostjo (to je bilo storjeno pri drugem takem pregledu), upoštevajoč pri tem da je tožnik vztrajal in policistom navedel devet specifičnih karakteristik svojega vozila, ki jih je zaznal na ogledanem vozilu ter vztrajal, da gre za njegovo ukradeno mu vozilo oziroma da je (kot pravi sodišče prve stopnje) tožnik policistom izražal neomajno prepričanje, da gre za njegovo vozilo (ali vsaj za dele njegovega vozila). Opustitveno ravnanje policije pri prvem pregledu se nanaša na preverbe številk motorja in menjalnika, ki so kasneje pomagale pri identifikaciji vozila (da gre za tožnikovo vozilo). Ugotovitev sodišča prve stopnje o opustitvi dolžne skrbnosti ima tako podlago v ugotovitvah drugega pregleda tožnikovega vozila, izpovedbi priče F. ter nenazadnje izvidu in mnenju izvedenca, česar pritožbene trditve v ničemer ne omajajo. Glede vzročne zveze pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je avto tožniku na protipraven način sicer odvzela tretja oseba in da za ravnanje le-te toženka ne odgovarja. A zaradi protipravnega ravnanja toženkine zavarovanke, avto ni bil vrnjen tožniku kot lastniku takoj, kot bi lahko bil in je zato (ne)ravnanje policistov pravno upošteven vzrok tožnikove škode, toženka pa je zanj odgovorna. Pritožbene trditve glede višine škode pa so protispisne in iz tega razloga neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker s pritožbo ni uspel, toženec (stranska intervenientka na njegovi strani) v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen(a) do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, je pa do tega na podlagi istih zakonskih določb v zvezi s četrtim odstavkom 201. člena ZPP (pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je intervenient pridružil) upravičen tožnik za obrazložen odgovor na pritožbo. V skladu z v določeni zahtevi opredeljeno navedenimi in uveljavljenimi dejansko nastalimi pravdnimi stroški ter Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 283,20 EUR nagrade za postopek (odgovor na pritožbo) po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za materialne izdatke (tar. št. 6002 ZOdvT) in 66,70 EUR za 22% DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 369,90 EUR.

Op. št. (1): Vsaj smiselno; tožnik sicer navaja kot predlaganega zavezanca povrnitve stroškov stransko intervenientko, ki pa kot taka ne more biti zavezanka za povrnitev stroškov (njena pravna dejanja pa učinkujejo za toženko).