Jedro

Čas izvršitve kaznivega dejanja kot ena od njegovih posebnih modalitet je pri nekaterih kaznivih dejanjih zakonski znak njihove temeljne ali kvalificirane oblike. Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni tako.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene F.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 09.01.2001 obsojeno F.Č. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in ji na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 325. člena istega zakonika določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojeni F.Č. po 1. odstavku 325. člena KZ izreklo kazen pet mesecev zapora. Obe sodišči sta obsojenki naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon in določbe kazenskega postopka v obsojenkino škodo. Drugostopenjsko sodišče je čas storitve štelo za bistveno sestavino tega kaznivega dejanja in bi zato glede na načelo vezanosti sodbe na obtožbo, določeno v 354. členu ZKP, moralo obsojenko oprostiti obtožbe.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojeno F.Č. oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče druge stopnje v prvem sojenju razveljavilo prvostopenjsko sodbo ravno zaradi tega, da bi bil datum prometne nesreče točno ugotovljen, saj je glede te okoliščine prišlo do napake v obtožbi in pozneje tudi v sodbi. Državna tožilka je obtožbo popravila tako, da je v opis dejanja vnesla pravi datum storitve kaznivega dejanja in zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi obsojenko za tako kaznivo dejanje tudi obsodilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni F.Č. je bila s sodbo z dne 06.09.2000 za obravnavano kaznivo dejanje izrečena enaka kazenska sankcija kot s poznejšo, z zahtevo izpodbijano prvostopenjsko sodbo, vendar je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 09.11.2000 ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke to sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo v novo sojenje. Kakor je razvidno iz drugostopenjske sodbe, je ugotovilo, da je v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je obsojenka kaznivo dejanje storila dne 25.11.1998 ob 19.45. uri, iz vseh ostalih dokazov, na katere se sklicuje prvostopenjska sodba, pa je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno leto prej. Presodilo je, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in je na podlagi 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti. V utemeljitvi svoje odločitve je zapisalo, da je čas storitve kaznivega dejanja bistvena sestavina njegovega opisa, od katerega je odvisen obstoj vrste pravnih posledic (pravice oškodovancev v civilnopravnih postopkih, zastaranje kazenskega pregona).

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je Višje sodišče v Mariboru, ko je prvič razveljavilo prvostopenjsko sodbo, ravnalo nezakonito, saj da je kršilo določbo 1. odstavka 354. člena ZKP, kršilo načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, saj da ni upoštevalo, da se sodba sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Zato bi moralo po mnenju vložnika že takrat pritožbeno sodišče obsojeno F.Č., očitno na podlagi 3. točke 350. člena ZKP, oprostiti obtožbe. Ker tega ni storilo, pri poznejšem odločanju te nezakonitosti v postopku v ponovnem sojenju pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo, je po stališču vložnika tudi izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita.

Kaznivo dejanje mora biti natančno opisano, tako da ga je mogoče ločiti od vseh historičnih dogodkov, ki so se primerili, kar omogoča presojo, ali ne gre za že razsojeno stvar. Da bi se obdolženec lahko učinkovito branil, se izjavil o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navedel vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, mora biti seznanjen z očitki obtožbe. V tem pogledu je ravno opis kaznivega dejanja v aktu upravičenega tožilca ključnega pomena, še posebej takrat, ko gre za ugotavljanje storilčevega alibija. Čas izvršitve kaznivega dejanja, kot ena od njegovih posebnih modalitet, je pri nekaterih kaznivih dejanjih zakonski znak njihove temeljne ali kvalificirane oblike. Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni tako.

V konkretni zadevi med postopkom nikoli ni bilo nobenega dvoma, da je predmet obtožbe in s tem obravnavanja pred sodiščem življenjski primer, ko je obsojenka na opisani način z osebnim avtomobilom zadela v kolesarja I.V., ki je v posledici trka in padca na vozišče dobil številne poškodbe, zaradi česar je bilo v nevarnosti njegovo življenje in za vselej hudo okvarjeno njegovo zdravje, kar je posebno huda telesna poškodba. Ne glede na to, da je državni tožilec v prvotni obtožbi očitno pomotoma navedel napačno letnico izvršitve kaznivega dejanja, pa ni nobenega dvoma, da je obsojenka med postopkom vseskozi vedela, za kateri historični dogodek, ki ima vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, gre in da se je lahko zoper očitke obtožbe tudi branila. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče trditi, da je zgolj zaradi navedene očitne pomanjkljivosti glede časa izvršitve kaznivega dejanja, navedenega v prvi, s sklepom sodišča druge stopnje razveljavljeni sodbi, šlo za drug življenski primer in da bi zato sodišče ob upoštevanju omejitve iz 1. odstavka 354. člena ZKP moralo izreči oprostilno sodbo. Da bi državni tožilec po 1. odstavku 344. člena ZKP ne bil upravičen glede časa izvršitve kaznivega dejanja spremeniti obtožnico, vložnik niti ne zatrjuje. Presoja zahteve zato pokaže, da sodišče navedene določbe ni prekršilo in da zato tudi ni podana kršitev določb kazenskega postopka, na katere se nanaša določba 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zagovornik obsojene F.Č. uvodoma sicer navaja, da zahtevo vlaga tudi zaradi kršitve kazenskega zakona in iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej bistvenih kršitev določb kazenskega postopka naštetih v 1. odstavku 371. člena ZKP, vendar v zahtevi teh svojih trditev z ničemer ne konkretizira. Utemeljenosti tako posplošenih navedb ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene F.Č., ni podana, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojena F.Č. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.