Jedro

Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper I. in II. točko izreka odločbe Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju toženka), št. Bpp 324/2024 z dne 25. 4. 2024. Z njo je toženka ugodila 13. 3. 2024 vloženi prošnji stranke z interesom za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in ji dodelila redno BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 13399/2019, ki se vodi zoper stranko z interesom kot obdolženca, in sicer od 14. 3. 2024 do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi (I. točka izreka), ter za izvajanje odobrene BPP določila A. A., odvetnika v Celju (II. točka izreka). Ugotovila je namreč, da stranka z interesom izpolnjuje finančni pogoj iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj njen mesečni povprečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (to je 930,68 EUR), njeno premoženje ne 22.336,32 EUR in vrednost njenega osebnega vozila ne 13.029,52 EUR. Toženka je prav tako ugotovila, da stranka z interesom izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP.

2. Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe med drugim zavrnilo tožnikov ugovor, da stranka z interesom ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP. Presodilo je, da določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) glede krivdnih razlogov niso določbe, na uporabo katerih napotujeta prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP. Razlogovalo je, da določbe 14. člena ZBPP veljajo od uveljavitve novele ZBPP-C 4. 4. 2015, pred tem pa je 14. člen ZBPP¹ določal, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27. a, 27. b, 27. c, 27. č, 28., 28. a, 30. in prvega odstavka 30. a člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Te so opredeljevale le vrsto in višino premoženja, ki se upošteva pri odločanju o dodelitvi denarne socialne pomoči. Tudi ZSV je v 21. in 24. členu vseboval določbe o krivdnih razlogih, vendar ZBPP nanje ni napotoval. Iz obrazložitve predloga novele ZBPP-C pa izhaja, da predlagana sprememba 14. člena ZBPP v celoti določa način ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine, vendar se obseg tega v ničemer ne razlikuje od dosedanjega ugotavljanja finančnega položaja po prvem odstavku tedaj veljavnega 12. člena ZBPP, ki je - skoraj enako kot zdaj prvi odstavek 14. člena ZBPP - določal, da se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače.

3. Glede na navedeno in ob upoštevanju besedila drugega odstavka 14. člena ZBPP, ki po presoji Upravnega sodišča na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja prosilca napotuje (le) zaradi ugotavljanja materialnega položaja prosilca, je to presodilo, da toženka pri odločanju o dodelitvi BPP tudi v času uporabe ZBPP-C² ni dolžna ugotavljati, ali se je prosilec v slabem materialnem položaju znašel zaradi okoliščin, na katere sam ne more vplivati.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sklepom X DoR 4/2025-3 z dne 26. 2. 2025 revizijo dopustilo glede vprašanja,

ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP po določbah ZBPP ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb ZSVarPre (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre).

5. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi tega sklepa vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se prošnja stranke z interesom za dodelitev BPP zavrne, oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in toženkino odločbo z dne 25. 4. 2025 ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

6. Toženka na revizijo ni odgovorila.

7. Stranka z interesom je odgovor na revizijo podala, a ne po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), zato ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

K izreku

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Bistvene navedbe revidenta

10. Revident navaja, da se BPP lahko dodeli izključno tistim, ki brez škode za preživljanje sebe in svoje družine ne morejo uresničevati pravice do sodnega varstva (1. in 13. člen ZBPP). Ob splošnem napotilu, da se materialni položaj prosilca za BPP ugotavlja po zakonu, ki ureja ostale socialno varstvene prejemke, po revidentovem mnenju ni pravilna razlaga, da organ za BPP materialnega položaja prosilca ni dolžan ugotavljati v skladu s splošnimi določbami tega zakona. Revident meni, da ugotavljanje izpolnjevanja materialnega kriterija prosilca za BPP nujno vključuje tudi ugotavljanje t. i. krivdnega kriterija v skladu z določbami ZSVarPre. Le na ta način se po njegovem mnenju uresničuje načelo enakosti upravičencev do socialnih transferjev. Ocenjuje, da je pri uresničevanju pravice do sodnega varstva še pomembneje, da upravičenec ob okoliščinah, na katere lahko vpliva, po svojih močeh poskrbi za izboljšanje svojega materialnega položaja in si omogoči dostop do sodišča. Poleg tega je revident prepričan, da je organ za BPP že na podlagi napotila iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZBPP dolžan zbirati druge podatke z namenom, da se preverijo podatki v prošnji za dodelitev BPP. Opozarja, da stranka z interesom izključno po lastni volji v evidencah nima ničesar drugega in da bi si lahko priskrbela bolje plačano službo, kar pomeni, da si je takšne okoliščine zakrivila sama, ter dodaja, da so v izpodbijani sodbi povsem izostali razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je navajal v smeri krivdnih razlogov.

Zakonska ureditev

11. ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine (pa) se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP).

Presoja revizijskega vprašanja

12. Da bi Vrhovno sodišče odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, se mora soočiti z razlago drugega odstavka 14. člena ZBPP, ki - kot že pojasnjeno - določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.

13. Iz teh določb ZBPP izhaja, da mora organ za BPP za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine uporabiti določbe o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, vsebovane v zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Te določbe vsebuje ZSVarPre v II. poglavju z naslovom Denarna socialna pomoč, in sicer v 1. oddelku z naslovom Način ugotavljanja materialnega položaja. Vprašanje, ki je sporno, pa je, ali je organ za BPP pri tem zavezan uporabiti tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede uporabe 2. člena in tretjega odstavka 6. člena ZSVarPre odgovor očitno nikalen. Člen 2 in tretji odstavek 6. člena ZSVarPre namreč nista niti umeščena v navedeni 1. oddelek Način ugotavljanja materialnega položaja niti ne vsebujeta določb o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določata le, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen ZSVarPre), oziroma da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre). Iz tega razloga tudi ne moreta biti relevantna za samo ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine.

15. Drugače je 28. člen v ZSVarPre sicer umeščen v oddelek Način ugotavljanja materialnega položaja, vendar pa tudi ta po svoji vsebini ne vsebuje določb o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, temveč v prvem odstavku določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane, v drugem odstavku pa opredeljuje, kateri so zlasti ti navedeni razlogi. Tako tudi določbe 28. člena ZSVarPre ne morejo biti relevantne za samo ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, za katero se zavzema revident ter po kateri bi moral organ za BPP pri odločanju o prosilčevi prošnji za dodelitev BPP upoštevati tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, presegla besedni pomen drugega odstavka 14. člena ZBPP. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v 13. točki te obrazložitve, drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa - kot pojasnjeno - po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).

17. Temu pritrjuje tudi zgodovinska razlaga. Iz predloga novele ZBPP-C, ki je določila besedilo obravnavanega 14. člena ZBPP, namreč izhaja, da predlagana sprememba 14. člena ZBPP v celoti določa način ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine, vendar se obseg v ničemer ne razlikuje od takratnega ugotavljanja finančnega položaja po prvem odstavku takrat veljavnega 12. člena ZBPP.³ Tudi tedaj veljavni 14. člen ZBPP pa je za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine odkazoval le na smiselno uporabo določb 23., 27., 27. a, 27. b, 27. c, 27. č, 28., 28. a, 30. in prvega odstavka 30. a člena ZSV, ne pa tudi na uporabo določb ZSV o krivdnih razlogih.

18. Na to presojo ne vpliva niti določba druge alineje prvega odstavka 33. člena ZBPP, na katero se sklicuje revident. Ta pomeni le zakonsko pooblastilo organu za BPP, da lahko zbira podatke o materialnem položaju prosilca za dodelitev BPP in druge tam navedene podatke kadar in če je to potrebno, da se preverijo podatki v njegovi prošnji za dodelitev BPP v zvezi z izpolnjevanjem zakonskih pogojev za dodelitev BPP.

19.V zvezi z revidentovimi navedbami, da le razlaga, za katero se zavzema, pomeni uresničevanje načela enakosti upravičencev do socialnih transferjev, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se mu je pri odločanju zastavilo vprašanje, ali je zakonska ureditev, v skladu s katero mora center za socialno delo, ko odloča o pravici do denarne socialne pomoči, upoštevati določbe 28. člena ZSVarPre (krivdne razloge), medtem ko organ za BPP teh določb pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ne sme upoštevati, v skladu s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso to načelo zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) - to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

Pri tem se primerjava v okviru presoje skladnosti določene ureditve z načelom enakosti ne sme osredotočiti le na določene izbrane vidike, značilnosti pravic, temveč mora upoštevati vse vidike, značilnosti ipd., ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih prvin, njihovo bistvo.

Če sta pravna položaja dveh skupin pravnih subjektov v celostnem smislu različna, Ustava ne zahteva enake pravne ureditve za ti skupini.

20.Vrhovno sodišče ugotavlja, da med socialnovarstvenimi prejemki in BPP oziroma pogoji za njihovo dodelitev obstajajo stične točke, vendar pa je njihov namen različen.

Tako denarna socialna pomoč kot BPP sta sicer namenjeni socialno šibkejšim, vendar pa je namen denarne socialne pomoči upravičencu do nje za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotoviti sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (prvi odstavek 4. člena ZSVarPre), namen BPP pa je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Posledično se tudi pogoji za njuno dodelitev med seboj bistveno razlikujejo, kar jasno kaže že primerjava osnovnih finančnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati prosilci za pridobitev posamezne izmed obeh pravic. Če iz tretjega odstavka 6. člena ZSVarPre izhaja, da je do denarne socialne pomoči upravičen tisti, ki sebi in družini ne more zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka, iz 13. člena ZBPP (drugače) izhaja, da je do BPP upravičen tisti, čigar mesečni dohodek (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Položaja prosilcev za dodelitev denarne socialne pomoči in prosilcev za dodelitev BPP torej v bistvenem nista enaka, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni v neskladju z Ustavo zakonska ureditev, po kateri organ za BPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ne upošteva določb 28. člena ZSVarPre (krivdnih razlogov). Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da je upoštevanje krivdnih razlogov prav tako izključeno pri plačilu prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči.

21.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP po določbah ZBPP ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma se ne uporabljajo določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, je tako pritrdilen.

22.Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da navedeno ne pomeni, da je obstoječa zakonska ureditev, ki pri presoji prošenj za dodelitev BPP ne predvideva upoštevanja krivdnih razlogov, edini možni ali celo optimalni normativni pristop. V pristojnosti zakonodajalca je, da področje brezplačne pravne pomoči (ustavnoskladno) uredi tako, da zagotovi učinkovito uresničevanje pravic prosilcev do BPP, a hkrati tudi prepreči neupravičeno obremenjevanje javnih sredstev. Pri tem mora spoštovati zahteve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Na tej podlagi je tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015, že presodilo, da je treba pri dodelitvi BPP v kazenski zadevi kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se znajde prosilec za dodelitev BPP. Tudi iz zahteve točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP je namreč razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Revizijska presoja v obravnavani zadevi

23.V obravnavanem primeru je Upravno sodišče kot zakonito presodilo odločitev toženke, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP po ZBPP, ter zavrnilo revidentov ugovor, da bi morala toženka pri obravnavi prošnje za dodelitev BPP upoštevati določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre. Izpodbijana sodba Upravnega sodišča je torej pravilna in zakonita. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da revident z navedbami, da je zaključek Upravnega sodišča nepravilen, ker je njegovo dokumentacijo ocenilo za nezadostno, verjelo pa je izjavam stranke z interesom o tem, da nima drugega premoženja, izpodbija dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.

24.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno(92. člen ZUS-1). Ostale revizijske navedbe pa so za odločitev nebistvene.

Odločitev senata

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------

1Po noveli ZBPP-B, ki se je uporabljala od 1. 9. 2008.

2Od 4. 4. 2015 dalje.

3Glej predlog novele ZBPP-C, EVA 2013-2030-0118, str. 22.

4Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014, točko 13.

5Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/24 z dne 25. 9. 2025, točko 20.

6Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-27/17 z dne 18. 2. 2021, točko 25.

7To je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014, v točki 20.

8Tretji odstavek 6. člena ZSVarPre določa, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

9Člen 13 ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek).

10Glej prvi odstavek 30. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

11Ko je presojalo negativni pogoj očitne nerazumnosti zadeve iz 24. člena ZBPP. Enako tudi v sodbah X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015 in X Ips 239/2014 z dne 20. 4. 2016.

12Glej sodbo X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015, točko 15 in v njej sprotno opombo št. 5. Primerjaj tudi sodbo ESČP v zadevi Quaranta proti Švici z dne 24. 5. 1991, točko 33.

13Iz procesnega dejanskega stanja izhaja, da je bila stranki z interesom redna BPP dodeljena kot obdolžencu v kazenskem postopku, v katerem se ji očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen do treh let.