Jedro

Ker izpodbijana odločba ne vpliva na tožnikov pravni položaj, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi v upravnem sporu. Izkazuje ga tudi ne, kolikor želi zaradi morebitnih bodočih enakih situacij doseči stališče sodišča glede pridobitve soglasja za cene storitev, saj je ureditev po novem Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki je začel veljati s 1. 5. 2004, drugačna.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da daje soglasje k spremembam tarifnega sistema tožeče stranke, in sicer: 1. vzpostavitev zveze z omrežjem XXXX se ne zaračunava, razen na lokacijah, kjer se v skladu s 15. točko odločbe tožene stranke, št. ... z dne 16. 5. 2002, kot obračunska enota za obračunavanje prometa še naprej uporablja impulz; 2. tožeča stranka mora cene in spremembo cen objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije najmanj 7 dni pred njihovo uveljavitvijo; 3. tožeča stranka je dolžna v Uradnem listu RS objaviti popravek veljavnosti spremembe cene vzpostavitve zveze z omrežjem XXXX in popravek veljavnosti opombe k ceni minute prometa prek vstopne številke YYYY. Hkrati je pod točko 4. odločila, da odločba stopi v veljavo z dnem vročitve tožeči stranki, uporablja pa se 7 dni po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je dne 4. 6. 2002 prejela dopis - obvestilo o spremembah cenika telekomunikacijskih storitev v notranjem prometu, s katerim jo je tožeča stranka obvestila o spremembah tarifnega sistema za dostop do internih storitev prek klicne številke XXXX, kjer je to tehnično mogoče, in prek klicne številke YYYY, vse s 1. 6. 2002. Storitev dostopa do internetnih storitev je po mnenju tožene stranke storitev operaterja fiksnega javnega telefonskega omrežja, za katero je potrebno v skladu s četrtim odstavkom 74. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01) pridobiti soglasje za splošne pogoje in cene, katere je potrebno objaviti (3. odst. 74. člena ZTel-1). Z dopisom z dne 7. 6. 2002 je tožena stranka obvestila tožečo, da omenjeno obvestilo obravnava kot vlogo in jo pozvala k dopolnitvi. V dopolnitvi vloge je tožeča stranka podkrepila svoj zahtevek po nezaračunavanju vzpostavitve zveze z omrežjem XXXX s podatki. Tožena stranka po pregledu zahtevkov tožeče stranke soglaša s spremembo tarifnega sistema za dostop do internetnih storitev prek številke XXXX, in sicer da se ne zaračunava vzpostavitev zveze z omrežjem XXXX, kjer je to tehnično mogoče. Nezaračunavanje vzpostavitve zveze z omrežjem XXXX tehnično ni mogoče na lokacijah, za katere je v skladu s 15. točko odločbe, št. ... z dne 16. 5. 2002, tožena stranka dovolila, da se kot obračunska enota še naprej uporablja impulz. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje razloge za takšno odločitev in navaja, da daje soglasje k spremembam tarifnega sistema za dostop do internetnih storitev preko klicne številke XXXX na podlagi petega odstavka 74. člena ZTel-1. O zahtevku tožeče stranke po spremembi tarifnega sistema za dostop do internetnih storitev preko klicne številke YYYY je tožena stranka že odločila na podlagi odločbe, št. ... z dne 31. 5. 2002, in šestega odstavka 74. člena ZTel-1. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka omenjeni spremembi tarifnega sistema objavila v Uradnem listu RS, št. ... z dne ..., kot veljavni cenik. Ker morajo biti cene ter vsaka njihova dopolnitev objavljene najmanj 7 dni pred njihovo uveljavitvijo, je tožeča stranka dolžna v Uradnem listu RS objaviti popravek vrednosti spremembe cene vzpostavitve zveze z omrežjem XXXX in popravek veljavnosti opombe k ceni minute prometa prek vstopne številke YYYY.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v predpisih nima podlage, da bi dajala soglasje k cenam dostopa do številk XXXX in YYYY. Sklicuje se na 5. odst. 74. člena ZTel-1, ki določa pristojnost tožene stranke, da daje soglasje k splošnim pogojem in cenam telekomunikacijskih storitev, ki pa se v skladu s 1. odst. istega člena nanaša zgolj na tiste storitve, za katere je po ZTel-1 potrebno pridobiti dovoljenje. Samo za te storitve 1. odst. 74. člena določa, da se cene zanje dostavljajo toženi stranki. Še dodatno k temu napotuje določba 3. odst. 74. člena, ki se izrecno sklicuje na "cene iz prvega odstavka tega člena" ter 154. člen, ki po uveljavitvi zakona uvaja moratorij nad zviševanjem cen za storitve, za katere je potrebno pridobiti dovoljenje, pri čemer moratorij traja, dokler tožena stranka ne vzpostavi nadzora nad temi cenami v skladu s 74. členom. Določb 74. člena torej ni mogoče uporabiti za tiste storitve, za katere operaterju ni treba pridobiti dovoljenja. Dalje tožeča stranka poudarja, da gre pri storitvah dostopa do številk XXXX in YYYY za storitve dostopa uporabnikov telekomunikacijskih storitev do ponudnikov internetnih storitev (ISP) po fiksnem javnem telefonskem omrežju, za katere pa po ZTel-1 ni potrebno pridobiti dovoljenja. Dovoljenje je potrebno za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev (27. člen in 3. točka 3. člena ZTel-1). Storitev dostopa uporabnikov do ISP pa ne izpolnjuje kriterijev zakonske definicije fiksnih javnih telefonskih storitev, saj ne gre za neposredni prenos govora v realnem času, temveč za prenos podatkov po internetnem protokolu. Prav tako ne gre za komunikacijo med končnimi uporabniki. Zmotno je stališče tožene stranke, po katerem so vse storitve, ki se opravljajo v fiksnem javnem telefonskem omrežju, hkrati fiksne javne telefonske storitve. Fiksno javno telefonsko omrežje je omrežje, ki se deloma ali v celoti uporablja za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev. Kadar se to omrežje uporablja za dostop uporabnikov do ISP, se uporablja za druge vrste telekomunikacijskih storitev, ne pa za fiksne javne telefonske storitve. Tožena stranka zato ni imela zakonske podlage, da bi dajala soglasje. Po navedenem tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 3., 4. in 17. točko 3. člena ZTel-1 in navaja, da posamezni operaterji ne morejo iz storitev, ki jih nudijo, izločiti posameznih storitev ali funkcij. Pojasnjuje, da tožeča stranka ponuja in opravlja storitve fiksnega javnega telefonskega omrežja na podlagi dovoljenja, št. ... za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja. S tem dovoljenjem in na podlagi ZTel-1 je tožeča stranka postala operater fiksnega javnega telefonskega omrežja. 4. odst. 74. člena ZTel-1 jasno določa, da morajo operaterji fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev poleg soglasja pred uveljavitvijo splošnih pogojev pridobiti soglasje tudi za cene storitev. 75. člen ZTel-1 pa še dodatno določa, kakšne morajo biti cene vseh telekomunikacijskih storitev, še posebej pa cene in z njimi povezani elementi storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja. Iz vsega navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da je tožnik kot operater fiksnega javnega telefonskega omrežja dolžan pridobiti soglasje tako za splošne pogoje kot tudi za cene. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2002 tožeča stranka navaja, da definicija operaterja ne more biti osnova za definiranje storitev, za katere je potrebno pridobiti soglasje. Tožeča stranka je dobila dovoljenje za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev, ne pa za opravljane storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja, saj ta pojem v ZTel-1 ne obstaja. Tožena stranka skuša besede "operater fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev" (4. odst. 74. člena ZTel-1) neutemeljeno uporabljati za utemeljevanje izpodbijane odločbe. Dalje tožeča stranka navaja razloge o tem, zakaj ni sprejemljiva argumentacija tožene stranke v zvezi z dajanjem soglasja na cene vseh storitev, ki jih tožeča stranka opravlja v fiksnem javnem telefonskem omrežju. Tožeča stranka meni, da ni prišlo do nobenih sistemskih sprememb na področju regulacije cen, ki bi narekovale tako razlago določb ZTel-1, da je tožena stranka upravičena neposredno regulirati vse cene tožeče stranke, še posebej ker zakon vsebuje druge določbe, ki omogočajo uravnavanje cen na trgu.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo št. ... z dne 26. 9. 2002. Sodišče je moralo tožbo zavreči. V zadevi gre za ceno storitev tožeče stranke, oziroma za njihovo spremembo. Tako iz podatkov spisov sledi, da je tožeča stranka toženo obvestila o spremembi tarifnega sistema za dostop do internetnih storitev prek klicne številke XXXX, tožena pa je k spremembi dala soglasje. To pa pomeni, da ostaja v veljavi sporočena sprememba tarifnega sistema in da se z izpodbijano odločbo v spremenjeno ceno storitev tožeče stranke ne posega. Očitno je torej, da izpodbijana odločitev ne vpliva, vsaj ne v bistvenem, na tožnikov (pravni) položaj, ki ga ima kot ponudnik internetnih storitev. Vpliva (lahko) na začetek veljavnosti spremenjenih cen, česar pa tožnik ne v tožbi in tudi po pozivu sodišča, da opredeli svoj pravni interes, izrecno ne uveljavlja. Zato, po presoji sodišča, tožnik v konkretnem primeru pravnega interesa za odločitev o tožbi v upravnem sporu ne izkazuje. Izkazuje pa ga tudi ne, kolikor želi zaradi morebitnih bodočih (enakih) situacij doseči stališče sodišča o tem, ali je soglasje tožene stranke v primerih, kakršen je obravnavani, sploh potrebno. Določbe ZTel-1, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, namreč ne veljajo več, ureditev cen in njihovega nadzora pa je v novem Zakonu o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04), ki je začel veljati s 1. 5. 2004, drugačna.

Ker torej tožnikove zakonsko utemeljene koristi v konkretnem primeru ni našlo, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot nedopustno zavrglo.