Jedro

Z neposrednim uveljavljanjem sodnega varstva je tožnica želela nedopustno poseči v čas pred 1. 9. 2008, natančneje v čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008, ko je veljal aneks z dne 5. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998. Na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot pisarniški referent, V. tarifni razred. Omenjeni aneks se je po vsebini nanašal na prevedbo tožničine plače, kot je toženi stranki nalagal ZSPJS. Upoštevala je tudi 7. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki je začel veljati 17. 6. 2008, ki je določal, da se javni uslužbenci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pisarniški referent, po uveljavitvi aneksa prevedejo na delovno mesto administrator.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrglo tožbo glede zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev razporeditve tožnice v napačni razred od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008. Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožnico razporedila v napačne plačne razrede, in sicer bi jo morala od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008 razporediti v 27. plačni razred, od 1. 10. 2010 do 30. 11. 2015 v 29. plačni razred in od 1. 12. 2015 do septembra 2016 v 31. plačni razred, ter da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati 10.899,40 EUR bruto prikrajšanja pri plači, odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožnice. Odločilo je še, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka 1.065,92 EUR, stranskemu intervenientu pa 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodbe ni možno preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi za delno zavrženje tožbe temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in na zmotni uporabi materialnega prava. Zavrženje tožbe je v nasprotju s pravili ZJU in ZSPJS. Sodišče je tudi glede sodbe zmotno uporabilo materialno pravo - ni navedlo, na katerem pravilu temelji sodba. Ni res, da ni podana procesna predpostavka v zvezi z razporeditvijo v napačne plačne razrede s 1. 8. 2008, saj se je zahteva z dne 27. 10. 2016 nanašala tudi na aneks z dne 1. 8. 2008. Glede na 3. člen ZSPJS zadostuje, da je zahtevala naj ji delodajalec plače določi na zakonit način. Tudi je šibkejša stranka. Ne sme ji biti v škodo, da v zahtevi ni izrecno navedla, da se nezakonitost določitve plačnih razredov nanaša tudi na to, da bi morala tožena stranka z njo že 1. 8. 2008 skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI. Tožena stranka je s tem, ko tožnice s 1. 8. 2008 ni razporedila na delovno mesto poslovni sekretar VI, pač pa na delovno mesto administrator V, kontinuirano kršila njene pravice. Sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi bila prevedba na delovno mesto administrator V z dnem 1. 8. 2008 zakonita, nima razlogov o tem, zakaj tožnici plača od 1. 8. 2008 ni bila določena v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in s kolektivnimi pogodbami. Sodišče ne pojasni, zakaj tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi tožnico s 1. 8. 2008 razvrstila na delovno mesto poslovni sekretar VI, zato se sodbe ne da preizkusiti. Zato uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je kršena tudi ustavna pravica do učinkovitega pravnega varstva. Brezpredmetno je, da sodišče ugotavlja, da je tožbo vložila po osmih letih od nezakonite razporeditve. Tožbo je vložila v okviru zastaralnega roka. Ne zahteva nič, kar ji ne bi pripadalo. Tožena stranka je upoštevala postopno priznavanje napredovanj poslovnim sekretarjem VI na podlagi Dogovora med sindikatoma in ministrstvom. Zakon za to ne daje podlage. S temi kasnejšimi postopnimi napredovanji tožena stranka konkludentno priznava, da je 1. 8. 2008 in posledično 1. 9. 2008 ravnala nezakonito. Tožnica se sklicuje še na 6. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost, vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 61/2008) in poudarja, da je šlo le za preimenovanje delovnega mesta. Opis del in nalog se ni spremenil. Sodba nima razlogov, zakaj naj bi bila pravilna uporaba 19. člena ZSPJS. Sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP), kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da zahtevku ugodi in tožnici prizna stroške na prvi in pritožbeni stopnji.

3. Tožnica je prepozno in zato neupoštevno vložila dopolnitev pritožbe (6. 6. 2018, kar je po izteku 30-dnevnega pritožbenega roka od vročitve odločbe 17. 4. 2018), v kateri pa tudi nejasno navaja, da je v spremembi tožbe z dne 10. 4. 2018 prišlo do strojepisne napake, tako da bi se moral del zahtevka pravilno glasiti na razporeditev v 27. plačni razred od 1. 8. 2009 do 30. 9. 2008. 4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero tožnica uveljavlja napačno določitev plače ter posledično izplačilo razlike v plači, glede dela zahtevka (za čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008) pravilno zavrglo, v preostalem pa tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki so podlage takšne določitve.

8. Glede na to, da se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, zavrača očitano kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijane odločitve zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Odločitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ni podan niti s tem povezani očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako ne drži, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem da med strankama ne gre toliko za razhajanje v dejstvih, kot v razlagi prava.

9. Napačno je vztrajanje pritožbe, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zahtevka, glede katerega je sodišče tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Ni res, da se je tožničina zahteva z dne 27. 10. 2016 za ugotovitev in odpravo nezakonitosti pri določitvi plače, nanašala tudi na določitev plače v času od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008. 10. Po desetem odstavku 3. a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec, če ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona, od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložene pisne zahteve ne ravna v skladu s prvim odstavkom tega člena, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. 11. Sodišče prve stopnje je iz navedene tožničine zahteve pravilno razbralo, da se nanaša na čas od 1. 9. 2008 dalje. Takrat je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI, s katero ji je bila določena plača za 23. plačni razred. Tudi je podpisala anekse k tej pogodbi, ki so se nanašali na postopni dvig plač, upoštevaje Dogovor o uvrščanju poslovnih sekretarjev v plačne razrede (A3).

12. Z neposrednim uveljavljanjem sodnega varstva je torej tožnica želela nedopustno poseči v čas pred 1. 9. 2008, natančneje v čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008, ko je veljal aneks z dne 5. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998. Na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot pisarniški referent, V. tarifni razred. Omenjeni aneks se je po vsebini nanašal na prevedbo tožničine plače, kot je toženi stranki nalagal Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Upoštevala je tudi 7. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 60/2008, ki je začel veljati 17. 6. 2008), ki je določal, da se javni uslužbenci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pisarniški referent, po uveljavitvi aneksa prevedejo na delovno mesto administrator. To je tožena stranka tudi storila. Tožnici je bil za delovno mesto administrator V določen 22. plačni razred, na naroku pa je tudi izrecno potrdila, da so ji bila ob tem priznana vsa napredovanja, torej pet napredovanj.

13. Četudi je torej sodišče del tožbe, ki se nanaša na čas od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008 zaradi neizvedbe opisanega predsodnega varstva pravic zavrglo, je vendarle pojasnilo tudi okoliščine iz tega obdobja - celo v večjem obsegu kot bi bilo potrebno za sprejem odločitve, tako da pritožbeni očitek neobrazloženosti res ni utemeljen. Za presojo pravilnosti tožničine plače na delovnem mestu poslovni sekretar VI od 1. 9. 2008 dalje namreč sodišču ni bilo treba pojasnjevati, da je bila tožničina plača po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (ter prevedba delovnega mesta pisarniški referent v delovno mesto administrator) določena pravilno, saj se to nanaša na zavrženje tožbe. Za sprejem meritorne odločitve, ki se nanaša na čas od 1. 9. 2008, je predhodno obdobje relevantno le glede tega, ali je tožena stranka okoliščine glede delovnega mesta administrator V ustrezno upoštevala glede določitve plače poslovnega sekretarja VI ali ne.

14. V tem sporu torej ne bi bilo možno odpraviti morebitnih nepravilnosti glede določitve plače za delovno mesto administrator V, pri čemer napačno vztraja pritožba. Prav tako ne pride v poštev, da bi se tožnici iz naslova prevedbe s 1. 8. 2008 priznala zaposlitev na delovnem mestu poslovni sekretar VI. Kot nerelevantna se pokaže tudi pritožbena navedba, da naj bi šlo med tema dvema delovnima mestoma zgolj za preimenovanje, češ da je tožnica vseskozi opravljala po vsebini isto delo. Kot že poudarjeno, bistvo tega spora ni presoja pravilnosti izvedene prevedbe 1. 8. 2008, ampak presoja pravilnosti določitve tožničine plače glede na okoliščine od 1. 9. 2008 dalje.

15. Stranki sta dne 1. 9. 2008 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar VI. Za to delovno mesto se zahteva višja stopnja izobrazbe, gre za VI. tarifni razred, plačni razred tožnice je bil 23, sledil je aneks k tej pogodbi z dne 29. 9. 2008, po katerem se je tožnico uvrstilo v višji plačni razred, in sicer s 1. 9. 2008 v 24. plačni razred, s 1. 9. 2009 v 25. plačni razred in s 1. 3. 2010 v 26. plačni razred. To je temeljilo na že omenjenem Dogovoru o uvrščanju poslovnih sekretarjev v plačne razrede z dne 15. 9. 2008, ki je bil sklenjen med pristojnim ministrstvom ter dvema sindikatoma (A 3). Pritožbene navedbe o sporni zakonski podlagi tega dogovora tožnici ne morejo biti v korist oziroma ji zgolj v posledici takšnih navedb ni mogoče priznati višjega postopnega dviga plač kot ga vtožuje (27., 29. ter še 31. plačni razred). Tožnica je namreč v zahtevi in v tožbi trdila še, da bi ji moralo biti omogočeno napredovanje, česar pa ni konkretizirala. Tega ni storila niti po pozivu sodišča prve stopnje na glavni obravnavi, pač pa je pavšalno vztrajala, da je bistvo njenega primera v priznanju plačnih razredov ob prevedbi na delovno mesto administrator V in poslovni sekretar VI, ter da njen zahtevek izvira iz nezakonitega aneksa in pogodbe o zaposlitvi.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil 23. plačni razred tožnice v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 določen zakonito. Pravilno se je oprlo na 19. člen ZSPJS, kar je tudi obrazložilo, tako da je očitek neobrazloženosti sodbe tudi v tem delu neutemeljen. Po prvem odstavku 19. člena ZSPJS se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred.

17. Tudi za uporabo te določbe ni pomembno, da se tožničino delo po vsebini ni bistveno spremenilo. Zaradi premestitve na delovno mesto poslovni sekretar VI (višji tarifni razred), se ji je že doseženi plačni razred na delovnem mestu (22) povečal za en plačni razred (23). Drugačna določitev plačnega razreda (kot zahteva tožnica, da se ji "ponovno" upošteva pet napredovanj) bi bila v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo tudi na primera Pdp 1064/2015 in VIII Ips 123/2016. Upoštevalo je tudi izpoved priče A.A. Ni podlage za ugotovitev očitane kršitve 8. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj.

18. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano odločitev potrdilo (353. in 365. člen ZPP).

19. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).