Jedro

Čeprav je torej vročanje natančno predpisano procesno dejanje, je bistvo vročanja v tem, da se stranka seznani z vsebino odločitve, to pa je bilo v predmetni zadevi jasno in nedvomno zagotovljeno. Ne glede na način vročanja namreč ni nobenega dvoma o tem, da je storilcu bil sklep o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja osebno vročen 30. 11. 2021, s čemer je bil seznanjen z vsebino sklepa in je tudi pravočasno poskrbel za zagotovitev brezplačne pravne pomoči in vložitev pravnega sredstva zoper ta sklep. Tako način vročanja, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje za vročitev izpodbijanega sklepa (ko je za pomoč pri vročanju zaprosilo PP Celje), v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je oproščen plačila sodne takse za postopek s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 6. 10. 2019, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na ugotovitvah, da je bilo storilcu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 7. 6. 2021, ki je postala pravnomočna 29. 6. 2021, izrečenih 18 kazenskih točk za prekršek, ki ga je storil 6. 10. 2019 z motornim vozilom B kategorije. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 6. 10. 2019, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj tako posledico določa tretji odstavek 22. člena ZP-1. 5. Zagovornik teh pravno odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa problematizira način vročitve izpodbijanega sklepa storilcu. Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s temi pritožbenimi navedbami je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po neuspešnem vročanju izpodbijanega sklepa na naslovu storilčevega registriranega prebivališča, ki se nahaja na naslovu Centra za socialno Celje opravilo poizvedbe o storilčevem dejanskem prebivališču na Policijski postaji Celje, nato pa poskušalo izpodbijani sklep najprej vročiti preko sodnega vročevalca. Ker se storilec na obvestilo o poskusu vročitve, ki mu ga je sodni vročevalec pustil 8. 10. 2021, ni odzval, prav tako pa ga ni uspel najti 15. 10., 22. 10. in 25. 10. 2021, je sodni vročevalec pošiljko vrnil sodišču prve stopnje, ker je naslovnikov hišni predalčnik bil odklenjen, je sodišče prve stopnje za pomoč pri vročanju zaprosilo Policijsko postajo Celje (dopis na list. št. 23 spisa). Policisti PP Celje pa so storilcu izpodbijani sklep vročili osebno 30. 11. 2021, kot izhaja iz vročilnice pripete k list. št. 10 spisa.

6. Čeprav držijo zagovornikove navedbe, da določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ga za vročanje uporablja tudi v postopkih o prekršku v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZP-1, ne daje neposredne podlage za tak način vročanja, to ne predstavlja razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Vročitev odločitve sodišča ali kakšnega drugega organa je izjemno pomembno procesno dejanje v postopku, katerega namen je, da se stranka seznani z vsebino dokumenta, ki ji je namenjen in da lahko uveljavlja svoje (procesne) pravice v postopku. Zato je zlasti pri vročanju tistih dokumentov, od katerih teče rok za opravo procesnega dejanja, način vročanja natančno predpisan v procesnih zakonih. Namen določb o vročanju pa je zagotoviti čim večje možnosti stranke, da se seznani s sprejeto odločitvijo in da organ, ki je odredil vročanje, razpolaga s podatkom o času vročitve. Sama vročitev je sestavljena iz dveh dejanj: vročitve dokumenta in izdelave vročilnice (posebnega potrdila o vročitvi, ki ima naravo javne listine). Vročilnica je zato sicer pomemben, vendar pa ne edini dokaz uspešne vročitve. Glede uspešnosti vročitve je ključno, da se ugotovi to dejstvo s stopnjo gotovosti na podlagi proste presoje dokazov s strani pristojnega organa oziroma sodišča in če je nesporno ali ustrezno dokazano, da je stranka dokument prejela, je vročitev uspešno opravljena. Visoka stopnja formalnosti je zahtevana pri procesnih sankcijah (npr. fikciji vročitve, vročitvijo z javnim naznanilom) saj se tedaj posega v temeljne pravice stranke v postopku (22., 23. in 25. člen Ustave) - tak poseg pa je dopusten samo v zakonsko predvidenih primerih.1 Čeprav je torej vročanje natančno predpisano procesno dejanje, je bistvo vročanja v tem, da se stranka seznani z vsebino odločitve2, to pa je bilo v predmetni zadevi jasno in nedvomno zagotovljeno. Ne glede na način vročanja namreč ni nobenega dvoma o tem, da je storilcu bil sklep o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja osebno vročen 30. 11. 2021, s čemer je bil seznanjen z vsebino sklepa in je tudi pravočasno poskrbel za zagotovitev brezplačne pravne pomoči in vložitev pravnega sredstva zoper ta sklep. Tako način vročanja, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje za vročitev izpodbijanega sklepa (ko je za pomoč pri vročanju zaprosilo PP Celje), v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

7. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je na enak način sodišče vročalo tudi sodbo z dne 7. 6. 2021, s katero je bilo obdolžencu izrečenih 18 kazenskih točk in da se zaradi takega načina vročanja postavlja vprašanje, ali je ta sodba dejansko postala pravnomočna 29. 6. 2021, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na overjenem prepisu te sodbe, ki se nahaja v spisovnem gradivu pod prilogo C1 odtisnjeno potrdilo o pravnomočnosti, ki ga je izdalo sodišče prve stopnje kot pristojni organ. Tako potrdilo je pristojen spremeniti ali odpraviti le tisti organ, ki ga je izdal, pritožbeno sodišče pa je na izdano potrdilo o pravnomočnosti vezano. Zagovornik ne navaja, da bi pri sodišču prve stopnje sprožil postopek za razveljavitev tega potrdila, pritožbene navedbe pa glede na zgoraj navedeno ne vzbujajo dvoma o njegovi pravilnosti in jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljene.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, bi bil storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, kot to določa prvi odstavek 147. člena ZP-1. Vendar ker je iz spisovnega gradiva razvidno, da je bila storilcu za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odobrena brezplačna pravna pomoč, je že na podlagi tretjega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodne takse.

1 Povzeto po prispevku prof. dr. Erika Kerševana, vrhovnega sodnika, Posebni primeri vročanja po ZUP, predstavljenega na Prekrškovnopravni sodniški šoli 2016 2 Na to bistvo vročanja kaže tudi sama določba 98. člena ZUP, iz katere izhaja, da se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.