Jedro

Odločanje o vloženi zahtevi za sodno varstvo je imelo prednost pred odločanjem o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je do zamude roka za vložitev zahteve za sodno varstvo sploh prišlo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je zoper storilca M. B. dne 28. 7. 2015 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ s sklepom z dne 28. 8. 2015 zavrgel kot prepozno in storilcu naložil plačilo sodne takse. Zoper ta sklep je storilec po svojih zagovornikih vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo z dne 18. 4. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Postojni je vrhovni državni tožilec M. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve 25. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu ali sodišču v novo odločanje. Po tožilčevem stališču sodišče ne bi smelo odločati o zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa, s katerim je ta kot prepozno zavrgel storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, saj je storilec ob vložitvi zahteve za sodno varstvo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V takšni procesni situaciji bi moralo sodišče postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo prekiniti do pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Samo v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje se lahko preizkusi njegova utemeljenost, zato bi bilo treba storilcu zagotoviti možnost izjave in le-te ne vnaprej izključevati s preuranjenim odločanjem o zahtevi za sodno varstvo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi moral storilec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti skupaj z zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, saj pred izdajo sklepa o zavrženju vrnitve v prejšnje stanje sploh ni bilo mogoče uveljavljati, ker do zamude še ni prišlo. Da bi bilo pravno sredstvo dejansko učinkovito, je treba v obravnavanem primeru po prepričanju vrhovnega državnega tožilca izpodbijano sodbo odpraviti in najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili dne 6. 10. 2016. V odgovoru se v celoti pridružujejo razlogom zahteve in predlagajo, da se do odločitve Vrhovnega sodišča odloži oziroma prekine izvrševanje sodbe in odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

B.

4. Temeljno vprašanje, ki ga vrhovni državni tožilec odpira v zahtevi, je, ali bi moralo sodišče, glede na to, da je storilec ob vložitvi zahteve za sodno varstvo, s katero je izpodbijal odločitev prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki mu je priložil (novo) zahtevo za sodno varstvo, postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo prekiniti in počakati, da postane odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočna. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odgovor na to vprašanje negativen.

5. V skladu z določbami ZUP o vrnitvi v prejšnje stanje, ki se smiselno uporabljajo v hitrem postopku o prekršku,1 se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Institut vrnitve v prejšnje stanje je posebno sredstvo, predvideno za primere, ko stranka iz opravičenih vzrokov zamudi (med drugim) rok za opravo kakšnega dejanja v postopku, kar povzroči izgubo pravice opraviti to dejanje. Z vrnitvijo v prejšnje stanje pa se odpravljajo posledice prekluzije in stranka ima tako možnost, da zamujeno dejanje naknadno opravi. Če se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamudo. Iz navedenega sledi, da je temeljna predpostavka za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje ugotovitev, da je stranka zamudila rok za opravo kakšnega dejanja v postopku.

6. V obravnavanem primeru je storilec zoper sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog dne 8. 9. 2015 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je uveljavljal, da je bila zahteva za sodno varstvo zoper izdani plačilni nalog vložena pravočasno. Storilec je v zahtevi nasprotoval stališču pritožbenega organa, da mu je bil plačilni nalog pravilno vročen ter da je njegova zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prepozna. Istega dne je storilec s posebno vlogo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je zatrjeval, da je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zamudil iz opravičenih vzrokov. Predlogu je priložil tudi (novo) zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Po prejemu navedenih vlog je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju skupaj s spisom predložil v reševanje sodišču, ki je s sodbo z dne 18. 4. 2016 pritrdilo ugotovitvi prekrškovnega organa, da je bila prva zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog vložena prepozno in storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Storilec je torej vzporedno z zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zatrjeval, da do zamude roka za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog ni prišlo, vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navajal, da je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zamudil iz opravičenih vzrokov. V takem procesnem položaju je bilo po sami logiki stvari treba najprej odločiti o vprašanju, ali je do zamude roka sploh prišlo. Povedano drugače, o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pred odločitvijo sodišča o zahtevi za sodno varstvo niti ni bilo mogoče odločati, saj je predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje ugotovitev, da je stranka zamudila rok za vložitev zahteve za sodno varstvo.2 V obravnavanem procesnem položaju je zato odločanje o vloženi zahtevi za sodno varstvo imelo prednost pred odločanjem o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je do zamude roka za vložitev zahteve za sodno varstvo sploh prišlo. Od rešitve tega vprašanja je bilo namreč odvisno, ali je predpostavka za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (zamuda roka) sploh podana. Če bi sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovilo, da rok za vložitev zahteve za sodno varstvo ni bil prekoračen, bi per se odpadla potreba in smisel po odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Postopkovno pravilno je bilo zato postopanje sodišča, ki je po prejemu predmetnega prekrškovnega spisa zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog vzelo v obravnavo in o zahtevi sprejelo odločitev.

8. Glede na povedano se kot neutemeljeno izkaže stališče vrhovnega državnega tožilca, da bi moralo sodišče postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo prekiniti do sprejema pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Takšna dolžnost (sodišča) ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 108. člena ZUP, ki določa, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne ustavi postopka, vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločitev o njem, začasno prekine postopek, dokler ne postane sklep o predlogu dokončen. Citirana določba torej organu, ki je pristojen za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, v konkretnem primeru je (bil) to prekrškovni organ, ne nalaga dolžnosti prekinitve postopka, če stranka vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč mu le daje možnost, da začasno prekine postopek, če meni, da je to smotrno.

9. Po pojasnjenem zato ni mogoče sprejeti navedb vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče s tem, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, ne da bi prekinilo postopek, kršilo storilčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in njegovo pravico izjaviti se o za odločitev pomembnih okoliščinah, pri čemer vrhovni državni tožilec niti ne pojasni, s katerimi konkretnimi okoliščinami se storilec v postopku odločanja ni mogel izjaviti. Z izpodbijano sodbo sodišče ni preizkušalo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, temveč pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je prekrškovni organ zavrgel storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot prepozno. O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in (novi) zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog je prekrškovni organ po sprejemu odločitve sodišča odločal v posebnem postopku. Zoper sklep, s katerim je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil in zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog zavrgel, so storilčevi zagovorniki ponovno vložili zahtevo za sodno varstvo, o kateri pa je Okrajno sodišče v Postojni odločilo s sodbo ZSV 129/2016 z dne 25. 4. 2017. C.

10. Ob ugotovitvi, da uveljavljana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Določbe ZUP o vrnitvi v prejšnje stanje so se v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer odločba IV Ips 70/2015 z dne 17. 11. 2015, tč. 8) smiselno uporabljale že pred uveljavitvijo novele ZP-1J (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 32-1364/2016 z dne 6. 5. 2016, ki je začel veljati 6. 11. 2016), ki je v 21. členu izrecno določila, da se v hitrem postopku smiselno uporabljajo določila ZUP glede vrnitve v prejšnje stanje (spremenjeni prvi odstavek 58. člena ZP-1). Določbe ZUP o vrnitvi v prejšnje stanje so se torej smiselno uporabljale tudi v času odločanja prekrškovnega organa in sodišča v tem prekrškovnem postopku. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča P-2/15 z dne 14. 4. 2016.