Jedro

Pritožbo zaradi molka organa, zoper odločitev katerega pritožba ni dovoljena, je treba zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 492-79/2010/4 z dne 10. 9. 2010 je Ministrstvo za finance zavrglo pritožbo tožeče stranke, vloženo dne 30. 7. 2010 zoper Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem, v postopku, ki se vodi pod opr. št. 116/10-TS. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka pritožbo vložila na podlagi 4. odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08, 47/09-odl.US in 8/10, v nadaljevanju ZUP) zaradi molka Agencije za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija). Po določbi 4. odstavka 222. člena ZUP ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, če pristojni organ, zoper odločbo katerega je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku. Organ, pristojen za odločanje o pritožbi zaradi molka, je organ druge stopnje, to pa, ko gre za Agencijo, ni Ministrstvo za finance. Zakon o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/08, v nadaljevanju ZRev-2), na podlagi katerega je bila ustanovljena Agencija, v 18. členu določa, da je Agencija pravna oseba, ki je samostojna in neodvisna. V 106. členu navedenega zakona pa je določeno, da zoper sklepe, odločbe in odredbe nadzornega organa ni pritožbe, ampak je zagotovljeno sodno varstvo, skladno s poglavjem "8.2 - Postopek sodnega varstva" tega zakona.

Pristojnost Ministrstva za finance je v povezavi z Agencijo na podlagi 48. člena Zakona o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/02) omejena na nadzor nad zakonitostjo, učinkovitostjo in uspešnostjo dela Agencije, kar pa ne pomeni, da je pristojno odločati v konkretnih upravnih zadevah iz pristojnosti Agencije. Ministrstva za finance zato ni mogoče šteti za drugostopenjski organ v smislu 255. člena ZUP. Ker glede odločitev Agencije ni določen organ druge stopnje, temveč je zoper njene odločitve zagotovljeno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS v okviru upravnega spora, je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 65. člena ZUP pritožbo kot nedopustno zavrgla.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Poudarja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi 4. odstavka 65. člena ZUP, ki določa, da organ, ki dobi vlogo (pritožba je po 1. odstavku 63. člena ZUP vloga), ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, to pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Le če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja svoje stališče, da ni pristojna za odločanje ter da zoper odločitve Agencije ni upravnega organa druge stopnje, ampak je zoper njene odločitve zagotovljeno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS v okviru upravnega spora. Ker je tožena stranka svojo odločitev izrecno utemeljila z navedbo, da je zoper odločitve Agencije pristojno Vrhovno sodišče RS, bi se, ob pravilni uporabi 4. dostavka 65. člena ZUP, morala izreči za nepristojno in pritožbo odstopiti v obravnavo Vrhovnemu sodišču kot tožbo v upravnem sporu. Glede navedbe tožene stranke v zvezi z 48. členom Zakona o javnih agencijah meni, da je ravno na podlagi te določbe tožena stranka pristojna za odločanje o pritožbi, saj pritožbeni razlogi merijo prav na nezakonito, neučinkovito in neuspešno delo Agencije. Meni, da neizdaja odločbe v obravnavanem primeru pomeni kršitev zakonske obveznosti Agencije, da na podlagi določb ZUP izda odločbo v upravni stvari in s tem izkaz njene neučinkovitosti in neuspešnosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov spora.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe, da bi morala na podlagi ugotovitve o pristojnosti Vrhovnega sodišča RS glede presojanja odločb Agencije, pritožbo tožnika odstopiti v obravnavo sodišču kot tožbo v upravnem sporu. Pritožba je bila namreč vložena na podlagi 4. odstavka 222. člena ZUP in ne po pravilih za vložitev tožbe po Zakonu o upravnem sporu. Po mnenju tožene stranke pritožba v obliki, v kakršni jo je podala tožeča stranka, ne more nadomestiti tožbe v upravnem sporu in je zato ni odstopila v reševanje sodišču, ampak je tožečo stranko opozorila na možnost upravnega spora po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Glede navedbe, da bi morala tožena stranka na podlagi vložene pritožbe tožeče stranke zoper Agencijo na podlagi 48. člena Zakona o javnih agencijah sprožiti postopek zaradi nezakonitega, neučinkovitega in neuspešnega dela, pa pojasni, da so te kršitve do odločitve o pritožbi oziroma tožbi tožeče stranke le zatrjevane, ne pa tudi dokazane. Ker tožena stranka ni drugostopenjski organ, ne more odločati o konkretnem upravnem postopku in ne more Agenciji naložiti, da izda odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih dosedanjih stališčih.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu listin upravnih spisov sodišče sicer ugotavlja, da je odločitev pravilna, vendar pa se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na, po mnenju sodišča, napačno pravno podlago, to je 65. člen ZUP. Po mnenju sodišča namreč v obravnavnem primeru ne gre za situacijo iz navedenega člena. V obravnavnem primeru gre namreč za pritožbo zaradi molka organa, vloženo po določbi 4. odstavka 222. člena ZUP. Ta člen določa, da ima stranka v primeru, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Ker gre v obravnavanem primeru za pritožbo zaradi molka organa, zoper odločitev katerega pritožba ni dovoljena, je potrebno to pritožbo zavreči. V 240. členu ZUP je namreč določeno, da organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom (2. odstavek 240. člena). Po določbi 1. odstavka 246. člena ZUP pa pritožbo, če ta ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, zavrže organ druge stopnje. Oziroma povedano drugače, v obravnavani zadevi ni dvoma, da je tožena stranka prejela pritožbo zaradi molka organa (Agencije) in da zoper odločitve tega organa pritožba ni dovoljena. Čim je pa tako, je odločitev, da se vloga tožnika, vložena kot pritožba zaradi molka organa zavrže, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Stališče tožeče stranke, da bi moralo Ministrstvo za finance vloženo pritožbo (kot vlogo, ki spada v sodno pristojnost) odstopiti sodišču, ni utemeljeno. Ni namreč spora, da je tožeča stranka vložila pritožbo. Reševanje te pa v sodno pristojnost ne sodi. Pravilno je po navedenem postopanje tožene stranke, ki je tožečo stranko v razlogih le poučila o možnosti vložitve tožbe v upravnem sporu. To še zlasti zato, ker postopanja na podlagi 4. odstavka 65. člena ZUP v obravnavanem primeru tudi ne narekuje varovanje prekluzivnega 30 dnevnega roka za vložitev tožbe pri sodišču. Tega namreč stranka, kolikor gre za molk organa, po določbah ZUS-1 ne more zamuditi.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo izpodbijanega sklepa tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.