Jedro

Toženka je po presoji sodišča s tem, ko se do predložene kopije rojstnega lista ni opredelila, storila bistveno kršitev postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2778/2020/18 (122-25) z dne 3. 3. 2021 odpravi ter vrne zadeva toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva pooblaščenke tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1. Toženka je z odločbo št. 2142-2778/2020/18 (122-25) z dne 3. 3. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 20. 11. 2020 (v nadaljevanju prošnja).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v prošnji med drugim navedel, da je rojen ... 2003, da je državljan Pakistana, po narodnosti Paštun, po veroizpovedi musliman. V zvezi z datumom rojstva je v prošnji tožnik povedal, da je policija napisala 2002, a je sam rekel, da je rojen 2003. Tožnik ni član nobene politične stranke ali organizacije, vojaškega roka ni služil, ni prestajal zaporne kazni. Pakistan je zapustil pred približno dvema letoma in pol ter se preko Irana, Turčije, Grčije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške odpravil do Slovenije, kjer so ga v skupini 27 oseb prijeli policisti. Tožnik je prošnji priložil kopijo rojstnega lista, ki mu ga je poslal oče in dejal, da bo priskrbel original. Izvorno državo je zapustil zaradi težav s talibani.

3. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru ponovil svoje osebne podatke, tudi, da je rojen 8. 4. 2003. Dejal je, da je na policijski postaji povedal, da je rojen 2003 a so napisali 2002. Potnega lista in osebne izkaznice ni nikoli imel, ima samo sliko rojstnega lista. Pove, da pri podaji prošnje ni razumel navodil, ki mu jih je dala uradna oseba. V Pakistanu je živel celo življenje z očetom, bratom, tremi sestrami ter stricem, teto in bratranci. Mati je že pokojna. Živeli so v provinci Punjab v veliki hiši v lasti dedka, v kateri je živelo približno 45 ljudi. Tožnik je bil v Pakistanu redno zaposlen v tekstilnem podjetju, kjer je imel dobro plačo in je bilo dovolj za preživetje. Delati je začel pri približno desetih letih. Končal je tri razrede osnovne šole. Njegova ciljna država je bila Italija, saj je slišal, da v Italiji hitro dobiš mednarodno zaščito (status).

4. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj kljub zatrjevanju, da bo rojstni list poskusil pridobiti, tega niti v dodatnem roku ni predložil. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta ali kakšne druge javne listine s sliko, ki jo je izdal državni organ, na podlagi katere bi bilo mogoče v skladu s prvim odstavkom 97. člena Zakona o tujcih, ki se za ugotavljanje istovetnosti smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite, ugotoviti njegovo istovetnost, niti do izdaje odločbe, saj je zatrjeval, da v izvorni državi nima nobenega osebnega dokumenta. Toženka je ugotovila, da je tožnik ob prijetju organov pregona dejal, da je rojen 8. 4. 2002, ob podaji prošnje pa, da je rojen leta 2003 in ob podaji prošnje pojasnil, da ob prijetju ni bilo prevajalca, na osebnem razgovoru pa, da je bil prevajalec prisoten. Po mnenju toženke tožnikovo spreminjanje podatkov in kontradiktorno pojasnjevanje ali je na policijski postaji bil prisoten prevajalec, še dodatno povečuje dvom v njegove navedbe in verodostojnost podanih rojstnih podatkov, zaradi česar jim toženka ni sledila. Ne glede na to, da istovetnost tožnika ni bila nesporno ugotovljena, pa toženka ni dvomila, da prihaja iz Pakistana in da je državljan te države, saj dejstva glede državljanstva v celotnem postopku ni nikoli spreminjal. 5. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik s prošnjo uveljavljal, da je v izvorni državi ogrožen s strani talibanov. Tožnikova družina je namreč talibanom obljubila, da se jim bodo, v zameno, da talibani izpustijo dedkovega brata, pridružili, vendar tega niso storili. Tožniku osebno niso nikoli grozili, so pa enkrat grozili dedkovemu bratrancu in sicer so grožnje letele na celotno družino. Toženka je ocenila, da tožnik ni izkazal preganjanja v svoji izvorni državi zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in zato po oceni toženke ni upravičen do podelitve statusa begunca. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da toženka ne more zaključiti, da je oziroma bo tožniku ob potencialni vrnitvi v izvorno državo tam dejansko grozila resna škoda na podlagi 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik po oceni toženke ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite in je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zato zavrnila.

Tožbene navedbe

6. Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da je rojen 8. 4. 2002, ker je rojen 8. 4. 2003. Ne drži niti, da naj bi tožnik ob prijetju organov pregona dejal, da je rojen 8. 4. 2002, saj je že na policijski postaji ob prijetju povedal, da je star 17 let in da je rojen leta 2003. Ne ve, zakaj je prišlo do očitne pomote pri zapisu letnice. Tožnik je v dokaz svojih rojstnih podatkov toženki dostavil kopijo svojega rojstnega lista, izdanega dne 2. 11. 2020, iz katerega izhaja, da je tožnik rojen 8. 4. 2003. Tožnik sicer priznava, da mu kljub zavezi ni uspelo pravočasno pridobiti originalnega dokumenta. Navaja, da je registracijski list ter izjavo na policijski postaji sicer podpisal, vendar je nepismen. Ima končane tri razrede šole, zna brati malo urdu. Tožnik nikakor ni spreminjal svojih podatkov, kot neutemeljeno navaja toženka. Toženka bi glede na nepismenost tožnika po njegovem mnenju morala še posebej skrbno proučiti način podaje njegovih osebnih podatkov ter pri tem izkazati večjo skrbnost. Navedeno bi morala toženka storiti tudi glede na mladost tožnika, saj je bil ob podaji prošnje še mladoleten. Tožnik poudari, da toženka ne dvomi, da prihaja iz Pakistana in da je državljan te države ter v večji meri pritrdi, da se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, kljub temu pa je ugotovila, da tožnik ni podal utemeljenih in prepričljivih razlogov, zakaj pristojnemu organu ni predložil osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. Res se je tožnik zavezal, da bo do osebnega razgovora poizkusil pridobiti rojstni list, ki ga ima v Pakistanu (drugega osebnega dokumenta tožnik sploh nima) ter da mu le-to ni uspelo. Ne drži, da tožniku ne bi bilo v interesu, da v postopku dostavi osebne dokumente, je pa res, da je tožnik zaradi svoje nepismenosti pri tem zelo omejen in mu pribava teh dokumentov predstavlja večji izziv, kot običajnemu človeku, ki je pismen in povprečno razgledan. Tožnik še navaja, da je zapustil izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem s strani talibanov v izvorni državi. V Pakistanu se ni počutil več varno, zato je od tam odšel. Toženka ni preverila tožnikovih informacij z informacijami v izvorni državi in tudi zato kršila postopek.

7. Tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do mednarodne zaščite, zato bi mu morala biti priznana. Upoštevati bi morala načelo nevračanja, ki izrecno prepoveduje vrnitev migranta v državo, kjer bi lahko bil žrtev kršitev temeljnih človekovih pravic. Pakistan zagotovo ni država, ki bi za tožnika pomenila varno državo, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Navedbe toženke

8. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je tožnika ob podaji prošnje pozvala k pojasnitvi glede drugačnega navajanja podatkov. Toženka ne more sprejeti navedb, da je prišlo do očitne pomote pri zapisu na policijski postaji, saj je v postopku ugotovila, da tožnik kontradiktorno pojasnjuje glede prisotnosti prevajalca, na podlagi česar je toženka v izpodbijani odločbi ugotovila, da takšno navajanje in spreminjanje podatkov dodatno povečuje dvom v njegove navedbe.

9. Toženka še navaja, da se je do razlogov, s katerimi tožnik uveljavlja mednarodno zaščito popolno opredelila v izpodbijani odločbi, pri čemer ponovno izpostavlja, da je tožnik navajal razloge, ki so bili popolnoma nekonkretizirani in individualno neizkazani. Toženka takih navedb ne more povezati s preganjanjem na podlagi razlogov, ki so določeni v zakonu, saj brez dokazil in natančnejših navedb ni znana intenzivnost težav, za katere tožnik trdi, da jih je v Pakistanu imel. Zaradi tega toženka ni preverjala informacij v izvorni državi in se na tem mestu sklicuje tudi na ustaljeno upravno sodno prakso (VS RS opr. št. I Up 145/2014). Predlaga zavrnitev tožbe in potrditev izpodbijane odločbe.

K točki I izreka

10. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1, A2, B1 in listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnika in dokaz s pridobitvijo informacij o stanju v izvorni državi Pakistan, kar vse je predlagala tožeča stranka v dokaz utemeljenosti tožbenih navedb, ker je ugodilo tožbi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, že na podlagi izvedenih dokazov in dodatno dokazovanje utemeljenosti tožbe po presoji sodišča ni bilo potrebno.

11. Tožba je utemeljena.

12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 13. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.1 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.2 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti3 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.4

14. V obravnavani zadevi je toženka presodila, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, ker kljub zatrjevanju, da bo original rojstnega lista poskusil pridobiti, slednjega ni predložil. Presojo, da dvomi v tožnikove navedbe in verodostojnost podanih rojstnih podatkov, je toženka utemeljila s tem, da je tožnik spreminjal podatke o rojstnem datumu in kontradiktorno pojasnjeval ali je bil na policijski postaji prisoten prevajalec. Toženka je v izpodbijani odločbi med drugim ugotovila, da je tožnik ob prijetju organom pregona dejal, da je rojen 8. 4. 2002, kar tožnik izrecno zanika. Neprerekana je trditev, da tožnik nima osebne izkaznice niti potnega lista ampak le rojstni list, katerega kopijo je, kar ni sporno, priložil že prošnji.

15. Iz vpogleda v prošnjo je razvidno, da je tožnik navedel, da je rojen 8. 4. 2003 s pristavkom, „... sem bil na policijski postaji in tam sem jim povedal, da je moj datum rojstva 2003, da sem star 17 let. Policija me nič ni poslušala, tudi takrat ni bilo prevajalca. Oni sami so napisali, da sem star 18 let.“ Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 1. 2021 je razvidno, da je tožnik ponovil pojasnilo iz prošnje in povedal, da je na policijski postaji povedal, da je rojen leta 2003, da so na policiji zapisali, da je rojen leta 2002. 16. Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v prošnji izjavil, da ni on povedal na policiji, da je rojen leta 2002, ampak je to zapisala policija sama. Tudi v tožbi ponavlja stališče in navaja, da ni spreminjal rojstnih podatkov, ampak je to posledica napake na policiji. Utemeljene so tožbene navedbe, da bi toženka morala v postopku biti glede na to, da je tožnik nepismen in glede na mladoletnost tožnika, še bolj skrbna pri svoji odločitvi in utemeljitvi le te. V primeru, da je prosilec mladoletnik, je namreč postopek za priznanje mednarodne zaščite drugačen, z višjimi postopkovnimi jamstvi in prilagojenimi pravili postopka. Mladoletnik je namreč z ZMZ-1 določen kot ranljiva oseba s posebnimi potrebami (22. točka 2. člena ZMZ-1), zaradi česar se jim na podlagi 12. člena ZMZ-1 v postopku zagotavlja posebna nega, skrb in obravnava. Postopek za priznanje mednarodne zaščite mladoletnega prosilca je določen s posebnimi kavtelami, kot določeno tudi v 2. oddelku I. poglavja ZMZ-1 (od 12. do 19. člena MZ-1). Zato je ugotovitev ali je tožnik mladoletnik ali ne za postopek bistvena. Ob procesni situaciji, ko istovetnost tožnika ni ugotovljena zato, ker naj bi tožnik podatke o rojstvu spreminjal, kar sam zanika in neprerekanem dejstvu, da je tožnik prošnji priložil kopijo rojstnega lista, iz katerega izhaja, da je rojen 8. 4. 2003, torej ob vložitvi prošnje mladoleten, je toženka po presoji sodišča s tem, ko se do predložene kopije rojstnega lista ni opredelila, storila bistveno kršitev postopka. Dokazna ocena toženke mora biti namreč vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa mora omogočati preizkus, ali je tožnik res spreminjal podatke o letnici rojstva in posledično utemeljenost presoje toženke, da je tožnik spreminjal rojstne podatke in sklep toženke, da zato ne more slediti tožnikovim navedbam in verodostojnosti podanih rojstnih podatkov. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

17. Sodišče je na podlagi obrazloženega tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

K točki II izreka

18. Sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 11. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov svetovalcev za begunce zagotavlja ministrstvo, ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po odvetnici T.T., ki je tudi svetovalka za begunce, zato je odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe in zahtevek zavrglo.

1 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 3 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017.