Jedro

Sporni GERK-i iz ... niso bili vpisani v RKG kot površine v uporabi KMG tožnika celotno obdobje od tožnikove vključitve v obravnavani ukrep (ali pa celotno obdobje, na katero se je nanašal tožnikov zahtevek), pač pa jih je tožnik v letu 2016 v RKG kot površine v uporabi njegovega KMG vpisal dne 27. 5. 2016, dne 1. 6. 2016 pa jih je iz RKG izbrisal. Ker je imel tožnik navedene GERK‑e v RKG kot površine v uporabi njegovega KMG v letu 2016 vpisane le v predstavljenem (zelo omejenem) obdobju, teh GERK-ov po presoji sodišča ni mogoče šteti za upravičene površine, v zvezi s katerimi bi bili v času trajanja obveznosti za izvajanje ukrepa EK izpolnjeni predpisani pogoji in zahteve, kot izhajajo iz Uredbe EK. Ker je tožnik v zbirni vlogi zahtevek iz naslova ukrepa EK uveljavljal tudi za sporne površine, v zvezi s katerimi do izplačil za ta ukrep ni upravičen, sta upravna organa v tem delu njegov zahtevek po presoji sodišča pravilno in zakonito zavrnila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom in odločbo v ponovljenem postopku (po sodbi tega sodišča, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020) sklenila, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek tožnikovega uveljavljanja zahtevkov za ekološko kmetovanje (v nadaljevanju EK) za leto 2016 v delu, ki ni bil odpravljen s sodbo, I U 2818/2017 z dne 6. 9. 2018, in sicer v obsegu, da se glede na nova dejstva ugotovi upravičenost dodelitev sredstev ter pravilna višina dodeljenih sredstev (1. točka izreka sklepa), ter ugotovila, da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka sklepa). Z istim aktom je prvostopenjski organ odločil tudi, da se njegova odločba z dne 24. 5. 2017 odpravi v preostalem delu, ki ni bil odpravljen s prej omenjeno sodbo, in v celoti nadomesti z izpodbijano odločbo (1. točka izreka odločbe), da se ugodi tožnikovim zahtevkom za EK - trajno travinje v obsegu 99,60 ha ter EK - preusmeritev - trajno travinje v obsegu 7,27 ha, skupaj v znesku 17.761,99 EUR (2. točka izreka odločbe), da se zavrne zahtevke EK za podporo EK - njive-poljščine v obsegu 0,05 ha, EK - trajno travinje v obsegu 33,27 ha ter EK - vrtnine na prostem v obsegu 0,07 ha (3. točka izreka odločbe), določil je znižanje zahtevkov, in sicer zaradi čezmerne prijave (več kot 20 % ugotovljene površine) v višini 15.494,77 EUR ter za zmanjšanje obveznosti v višini 201,28 EUR, kot znesek za izplačilo pa določil 2.065,94 EUR (4. točka izreka odločbe), določil je še način in rok vrnitve preveč plačanih sredstev v višini 15.696,06 EUR (5. točka izreka odločbe), ugotovil, da stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka odločbe), ter navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe se prvostopenjski organ glede zavrnitve zahtevka za EK - trajno travinje na površini 33,27 ha sklicuje na sodbo tega sodišča, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020 (s katero je sodišče odpravilo predhodno izdano odločbo prvostopenjskega organa in zadevo temu vrnilo v ponovno odločanje), ter na stališče, da mora prvostopenjski organ upoštevati vse tiste površine, ki jih ima stranka ves čas ukrepa vpisane v register kmetijskih gospodarstev (RKG). Tožnik je površine iz Sečovelj izbrisal iz RKG 1. 6. 2016. Ker površin (grafičnih enot rabe kmetijskega gospodarstva - GERK) PID A., B., C., Č., D., E., F., G. in H. tožnik na svojem kmetijskem gospodarstvu (KMG) ni imel vpisanih v RKG ves čas trajanja ukrepa, se te na podlagi 27. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2016 (v nadaljevanju Uredba IAKS) in 19. člena Uredbe 640/2014/EU za zahteve EK - trajno travinje obravnavajo kot čezmerna prijava. Tožnik je v zbirni vlogi za leto 2016 prijavil površino za ukrep EK - trajno travinje 132,87 ha, prvostopenjski organ pa je ugotovil 99,60 ha površine, kar predstavlja čezmerno prijavo v obsegu 33,27 ha oz. 33,40 % od ugotovljene površine. Ker čezmerna prijava znaša več kot 20 %, se na podlagi 156. člena Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Progama razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba EK) v zvezi s 27. členom Uredbe IAKS plačilo zahtevka EK - trajno travinje v celoti zavrne.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da je tožnik v ukrep EK vstopil v letu 2015, vstopna površina je znašala 130,46 ha, ugotovljena površina v letu 2016 pa 106,99 ha (140,26 ha - 33,27 ha). Obveznost za izvajanje ukrepa skladno s prvim odstavkom 122. člena Uredbe EK traja pet let, v tem obdobju pa lahko upravičenec skladno s prvim odstavkom 127. člena Uredbe EK obseg površine, vključene v ukrep EK, spreminja za največ 10 % glede na vstopno površino. Tožnik je obseg površine zmanjšal v nasprotju z navedeno omejitvijo, pri čemer je delež neupravičenega zmanjšanja manj kot 10 %, zato se na podlagi 156. člena Uredbe EK plačilo ukrepa EK v letu 2016 zavrne v višini deleža, ki je enak deležu neupravičenega zmanjšanja obveznosti (8,88 %).

4. Toženka je delno ugodila tožnikovi pritožbi in z drugostopenjsko odločbo odpravila izpodbijani sklep, 1., 2., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe ter 3. točko izreka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov EK - njive - poljščine in EK - vrtnine na prostem (1. točka izreka drugostopenjske odločbe), v preostalem je toženka tožnikovo pritožbo zavrnila (2. točka izreka drugostopenjske odločbe).

5. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe v zvezi z zavrnilnim delom (zahtevek EK - trajno travinje na površini 33,27 ha) toženka pojasnjuje, da je vezana na pravno mnenje sodišča, podano v sodbi, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, pri čemer citira 10. - 14. točko obrazložitve te sodbe.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo (zavrnitev zahtevka za izplačilo EK - trajno travinje, površina 33,27 ha), ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je naslovno sodišče predmetno zadevo obravnavalo že v upravnem sporu I U 2818/2017, nato pa še v upravnem sporu I U 19/2020; v obeh zadevah je tožbama tožnika ugodilo. V sedaj obravnavani odločbi se toženka sklicuje na neizvedbo evidentiranja, na kar tožnik ni imel vpliva, prav tako je sprejela stališče, da bi morala biti zemljišča v celotnem obdobju ali očitno celem letu evidentirana na tožnika tudi v RKG. To ne drži, takšne zahteve ni in je nemogoča. Toženka napačno tolmači in uporablja pravilnik.

7. Sklicevanje toženke na zapis v obrazložitvi sodbe tega sodišča I U 19/2020 je neutemeljeno, saj ne gre za obvezujoč napotek. Če bi bil res razlog za zavrnitev dejstvo, da sporne površine niso bile vpisane v GERK in posledično v RKG, sodišče ne bi tožniku že dvakrat ugodilo, pač pa bi že predhodno odločilo, da tožnik pravice iz tega razloga nima. Gre za zavajajočo razlago zapisa v sodbi. Pravila in pogoji so glede obveznosti upravičencev jasni - najprej je potrebna najava pri kontrolnem organu, kar je tožnik naredil tudi za sporne površine. Nadalje morajo biti zemljišča urejena v GERK in posledično v RKG en dan pred oddajo same vloge, tj. 31. 5., tudi to je tožnik izpolnil. Nikjer pa ni določeno, da bi to moralo trajati nek nedoločen čas, pri čemer tožnik tudi nima nobenega vpliva, kdaj ali kolikokrat se izvaja kontrola in kako organ posluje z evidencami glede kmetijskih zemljišč.

8. Nesporno je, da je tožnik tudi v celotnem spornem obdobju razpolagal s spornimi kmetijskimi zemljišči, da ni šlo za umetno ustvarjanje, ker je svoje obveznosti, vezane na ta zemljišča, vseskozi izpolnjeval, ter, da je kontrolni organ opravil pregled in kontrolo, zapisnik pa potrjuje uspešnost pregleda tudi za sedaj sporne parcele. Kontrolna organizacija podatkov formalno ni vnesla v evidenco aplikacije BIO-kmetija, očitno zaradi sprotne povezave z RKG-GERK-om, vendar je edini razlog tehnična nezmožnost na dan vnašanja podatkov in gre za sistemsko pomanjkljivost. 9. Prvostopenjski organ pri odločanju o kmetijskih površinah v uporabi tožnikovega KMG za leto 2016 ni logično-smiselno uporabil pravnih predpisov. Uredba o shemah neposrednih plačil (Uredba o shemah) v 11. členu jasno določa, do kdaj je treba GERK-e, ki so zavedeni v zbirno vlogo, še nujno nespremenjene imeti v RKG na svojem KMG, da je pogoj glede kmetijskih zemljišč v uporabi v tekočem letu v celoti izpolnjen. Ta pogoj je v Uredbi o shemah zapisan za aktiviranje plačilnih pravic za upravičene površine v tekočem letu (zadnji dan za oddajo zbirne vloge oz. spremembo te v letu 2016 je bil datum 31. 5. 2016). Če je ta pogoj pri aktiviranju plačilnih pravic v tekočem letu izpolnjen, so ob tem dejstvu kmetijske površine v tem letu že upravičene, kar velja tudi za uveljavljanje drugih zahtevkov (med njimi EK) na istih površinah. Tako ureditev prvostopenjski organ uporablja že desetletje.

10. Toženka si je očitno napačno razlagala zapis v sodbi I U 19/2020 in ga napačno povzemala. Gre za ponesrečen zapis, namenjen pojasnilu, zakaj sodišče ni odločilo samo in vsebinsko, ta zapis tudi ni v skladu z Uredbo o shemah. V rednih postopkih odločanja o zahtevkih iz zbirne vloge je prvostopenjski organ za leto 2016 z odločbami za ukrepa OMD in KOP - OP ter z odločbo o neposrednih plačilih - PP pravilno ugotovil, da je bilo v letu 2016 na konkretnem KMG v uporabi 140,26 ha kmetijskih zemljišč (KZU - kmetijska zemljišča v uporabi). Torej se morajo tudi za ukrep EK priznavati vsa ta zemljišča. Tožnik je na vseh zemljiščih tudi uveljavljal in izvajal ukrep EK ter v letu 2016 (glede na vstopno leto 2015) površine celo povečal do 10 %. Vse kontrole na tožnikovi kmetiji v zadnjem desetletju so pokazale, da so bile prijave v okviru zbirne vloge ustrezne. Z delnim umikom določenih površin iz GERK-a dne 1. 6. 2016 ni kršil nobene določbe kakršnegakoli predpisa, tudi glede na večletne obveznosti, da bo ves čas trajanja ukrepa (5 let) izvajal ukrepe ekološkega kmetovanja na predpisan način. Tožnik ni kršil Zakona o kmetijstvu (ZKme), Uredbe IAKS niti nobene navzkrižne skladnosti. Predpisi s področja omogočajo menjavo in drugo urejanje GERK-ov med letom z namenom vse površine vključiti v zbirno vlogo (brez posledic in sankcij) tudi takoj po datumu iz 11. člena Uredbe o shemah, v vsakem primeru do dneva pred oddajo zbirne vloge v naslednjem letu. Morda je tožnik en redkih, ki je 1. 6. že začel urejati svoja zemljišča za naslednje leto, pri čemer je šlo sicer za izjemne okoliščine. Glede menjave GERK-ov ni treba nikogar obveščati. Zveznost z novimi površinami pa tudi ni pogojevana v programu razvoja podeželja ali Uredbi EK. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na pritožbo.

11. Tožnik navaja podatke, potrebne za izračun nepriznanega zneska izplačil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna še 7.437,27 EUR izplačil, skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

12. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih, zavzetih v upravnih odločbah. Izpostavlja, da tožnik ne pojasni, v izreku katerih odločb naj bi bila za leto 2016 izrecno ugotovljena KZU v uporabi tožnikovega KMG v izmeri 140,26 ha. Tudi če bi temu bilo tako, pa se učinek ugotovitve o KZU v odločbi za drugačen zahtevek iz zbirne vloge ne sme upoštevati kot pravnomočno rešeno predhodno vprašanje v okviru odločanja o spornem zahtevku, saj je treba za vsako vrsto zahtevka pred izdajo odločbe preveriti izpolnjevanje vseh pogojev. Tožnikovo sklicevanje na vsebino pritožbe je neupoštevno, tožbene razloge mora tožnik konkretizirati v tožbi. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na drugačno prakso prvostopenjskega organa, saj upravne organe vežejo pravni predpisi in ne upravna praksa, nihče pa se tudi ne more sklicevati na enakost v nepravu. Toženka iz previdnosti zavrača še zahtevek za plačilo zamudnih obresti, saj v zvezi z zahtevkom ni prišla v zamudo. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

13. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in dodatno pojasnjuje svoja stališča v zadevi. V predhodnih programskih obdobjih so predpisi res vsebovali določilo o minimalnem trajanju vpisov v GERK-e, a je bilo to kasneje odpravljeno in takšne zahteve ni več. Takšna zahteva je tudi nemogoča in absurdna in glede ukrepa EK - trajno travinje nima smisla. Posamezne površine oziroma travniki se ne kosijo vsakodnevno oziroma pride dejansko le do enkratne košnje in spravila sena tekom celega leta. Izvajanje ves čas tako pomeni le to košnjo in spravilo sena. Predhodne sodne odločbe tožniku predstavljajo priznanje pogoja - kontrole preko kontrolne organizacije, na kar je upravni organ vezan.

14. V dodatni pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na druge upravne postopke ter na stališče toženke v njenem sklepu z dne 17. 1. 2023. Tožnik vztraja pri stališču, da zadostuje, da so mu bile sporne površine na voljo 31. 5. 2016. 15. Sodišče je v zadevi dne 14. 12. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik in toženka (po pooblaščencu). Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri dosedanjih stališčih in ta podrobneje predstavil. Toženka je na glavni obravnavi izpostavila, da 11. člen Uredbe o shemah za odločitev ni relavanten, ker v zadevi ne gre za neposredna plačila temveč za ukrepe ekološkega kmetovanja. Možnost, da so GERK-i v tekočem letu vpisani v RKG le en presečni dan, je določena v prvem odstavku 33. člena Uredbe 1307/2013, v Uredbi 1305/2013 pa takega pogoja ni. Sodišče je sporno pravno vprašanje, ali morajo biti površine za uveljavljanje ukrepa EK vpisane v RKG ves čas, že pravnomočno rešilo v sodbi I U 19/2020. 16. Sodišče je v okviru dokaznega postopka vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A5, v sodbi tega sodišča, I U 2818/2017 z dne 06.09.2018, in, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

17. Dokazne predloge tožnika po vpogledu v listine na list. št. A6 - A10 (izpis delov Uredbe (EU) 1306/2013 na A6, Uredbe (EU) 1307/2013 na A7, Uredbe o shemah na A8, Uredbe o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu na A9 ter Uredbe o neposrednih plačilih na A10) na je sodišče zavrnilo kot neprimerne. S tem dokazi tožnik namreč dokazuje pravo, ki ga sodišče pozna in razlaga po uradni dolžnosti. Dokazna predloga tožnika po vpogledu v listini na list. št. A11 (odločba prvostopenjskega organa z dne 20. 3. 2017, ki se nanaša na zahtevke OMD) in A12 (odločba prvostopenjskega organa z dne 26. 5. 2016, ki se nanaša na zahtevke iz naslova EK za leto 2015) je sodišče zavrnilo kot nerelavantna. S tema dokazoma tožnik dokazuje zatrjevano drugačno odločanje prvostopenjskega organa v drugih upravnih postopkih, s tem povezana dejstva pa za odločitev v predmetnem upravnem sporu, v katerem je predmet sodne presoje zgolj izpodbijana odločba (v zvezi z drugostopenjsko odločbo), niso relevantna. Posledično so nerelavantni tudi dokazi, predlagani v dokazovanje teh dejstev. Kot nerelavanten je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po vpogledu v spisa tega sodišča, I U 2818/2017 in I U 19/2020; sodišče je v sodbi v omenjenih zadevah vpogledalo, listine v sodnih spisih pa za odločitev v zadevi niso relevantne.

18. Dokazni predlog tožnika po njegovem zaslišanju je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj tožnik tega dokaznega predloga ni podal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni upravičil (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Sodišče ob tem pojasnjuje, da izjavljanje stranke v upravnem postopku (tožnik je uveljavljal, da je v postopku podal svojo izjavo, in sicer v okviru ustne obravnave, ki je potekala 14. 3. 2019) ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnika) kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi svoje zaslišanje.1 Navedeni dokazni predlog je sicer tudi nerelavanten, saj je v zadevi sporno pravno vprašanje razlage in uporabe Uredbe o EK oz. Uredbe o shemah (ter drugih predpisov) z vidika obveznosti vpisa GERK-ov v RKG, relevantno dejansko stanje s tem v zvezi (vpis in izbris spornih GERK-ov iz RKG) ni sporno, ostala dejstva, ki jih je želel z zaslišanjem dokazovati tožnik, pa za odločitev v zadevi niso relevantna.

19. Dokazni predlog tožnika po vpogledu v toženkin sklep z dne 17. 1. 2023 (na list. št. A13) je sodišče zavrnilo kot nedopusten, ker ta listina v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta ni obstajala (52. člen ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

20. Tožba ni utemeljena.

21. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka za ukrep EK na površini 33,27 ha.

22. Tožnik je dne 6. 5. 2016 vložil zbirno vlogo za leto 2016, v kateri je med drugim uveljavljal zahtevek za plačilo iz naslova ukrepa EK, in sicer (med drugim) tudi v zvezi z GERK-i PID A., B., C., Č., D., E., F., G. in H. (ki jih stranki opredeljujeta tudi kot GERK-e iz Sečovelj). V zadevi je sporno (pravno vprašanje), ali za priznanje spornega zahtevka zadostuje, da so bili omenjeni GERK-i v RKG kot površine v uporabi KMG tožnika vpisani na dan 31. 5. 2016 (kot to zatrjuje tožnik), ali pa bi morali biti vpisani v celotnem obdobju ukrepa, na katerega se nanaša zahtevek (kot to, sklicujoč se na sodbo tega sodišča, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, s katero je bila odpravljena predhodno izdana odločba o istih zahtevkih tožnika, v razlogih za zavrnitev tožnikovega zahtevka navajata prvostopenjski organ in toženka).

23. Sodišče je že v sodbi, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, pojasnilo, da obveznosti upravičencev glede plačil za ukrep EK ter glede površin v uporabi uvaja Uredba EK. Po 119. členu Uredbe EK so upravičenci do plačil za ukrep EK iz te uredbe KMG, ki se vključijo v izvajanje tega ukrepa in _ves čas trajanja obveznosti iz prvega odstavka 122. člena te uredbe izpolnjujejo predpisane pogoje in zahteve_. Skladno s prvim odstavkom 122. člena Uredbe EK obveznost za izvajanje ukrepa EK iz te uredbe traja pet let, odstopanja od te obveznosti pa so dovoljena le v taksativno naštetih primerih. Da bi bil upravičen do plačila za ukrep EK, mora kmet tako izkazati, da na zemljiščih v uporabi njegovega KMG, s katerimi je vstopil v ukrep, v celotnem obdobju trajanja tega ukrepa izvaja aktivnosti v skladu s programom aktivnosti za KMG, kot ga opredeljuje 124. člen Uredbe EK.

24. V sodbi, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, je že bilo pojasnjeno tudi, da za ugotovitev, da so neke površine v uporabi KMG upravičenca, ne zadostuje le njihova posest, ampak se kot pravno relevantna upošteva tista površina, ki je v vsakem trenutku trajanja ukrepa vpisana v RKG kot površina v uporabi KMG upravičenca. To izhaja tudi iz obveznosti, določene v 4. členu Uredbe IAKS, po katerem mora biti upravičenec, ki uveljavlja sheme pomoči ali ukrepe podpore iz drugega odstavka ter druge ukrepe iz tretjega odstavka 1. člena te uredbe, kot nosilec kmetijskega gospodarstva _vpisan_ v RKG v skladu s predpisom, ki ureja RKG, _in mora imeti v RKG prijavljene vse kmetijske površine, ki jih ima v uporabi v Republiki Sloveniji_ (prvi odstavek). Vse spremembe kmetijskih površin iz prejšnjega odstavka mora upravičenec sporočiti v RKG najpozneje en dan pred elektronskim izpolnjevanjem zbirne vloge iz 8. člena te uredbe. Podatki v RKG o prijavljenih kmetijskih površinah morajo ustrezati dejanskemu stanju v naravi (drugi odstavek). Enako izhaja iz prvega odstavka 141. člena ZKme-1, ki določa, da se morajo v RKG vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, ki uveljavljajo finančne podpore po tem zakonu ali kakršne koli druge ukrepe kmetijske politike (točka 2. prvega odstavka). Po 143. členu ZKme-1 pa se v RKG _za posamezno kmetijsko gospodarstvo_ vodijo ali prevzemajo tam našteti podatki (...), med njimi tudi _kmetijska zemljišča v uporabi_ s podatki iz 144. člena tega zakona.

25. Sodišče je že v sodbi, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, tako zavzelo stališče, da za priznanje zahtevka iz naslova EK ne zadostuje, da so površine (GERK-i), v zvezi s katerimi kmet uveljavljala zahtevek iz naslova EK, v RKG kot površine v uporabi KMG vpisane zgolj na presečni datum (ki je določen kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge; v letu 2016 tako na dan 31. 5. 2016), pač pa, da morajo biti vpisane v celotnem obdobju ukrepa, na katerega se nanaša zahtevek. V zvezi z navedeno sodbo nobena od strank ni podala predloga za dopustitev revizije. Na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kot izhaja iz navedene sodbe, sta bila upravna organa pri ponovnem odločanju o tožnikovem zahtevku vezana (peti odstavek 64. člena ZUS-1), v postopku upravnega spora v zvezi s ponovljenim upravnim postopkom pa od takšnega stališča ne sme odstopiti niti to sodišče (prim. sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023).

26. V predmetni zadevi je nesporno, da sporni GERK-i iz ... niso bili vpisani v RKG kot površine v uporabi KMG tožnika celotno obdobje od tožnikove vključitve v obravnavani ukrep (ali pa celotno obdobje, na katero se je nanašal tožnikov zahtevek), pač pa jih je tožnik v letu 2016 v RKG kot površine v uporabi njegovega KMG vpisal dne 27. 5. 2016, dne 1. 6. 2016 pa jih je iz RKG izbrisal. Ker je imel tožnik navedene GERK‑e v RKG kot površine v uporabi njegovega KMG v letu 2016 vpisane le v predstavljenem (zelo omejenem) obdobju, teh GERK-ov po presoji sodišča ni mogoče šteti za upravičene površine, v zvezi s katerimi bi bili v času trajanja obveznosti za izvajanje ukrepa EK izpolnjeni predpisani pogoji in zahteve, kot izhajajo iz Uredbe EK. Ker je tožnik v zbirni vlogi zahtevek iz naslova ukrepa EK uveljavljal tudi za sporne površine, v zvezi s katerimi do izplačil za ta ukrep ni upravičen, sta upravna organa v tem delu njegov zahtevek po presoji sodišča pravilno in zakonito zavrnila.

27. Na navedeno presojo ne more v ničemer vplivati tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 11. člena Uredbe o shemah. Kot izhaja že iz 1. člena tega predpisa, se ta namreč nanaša na sheme neposrednih plačil in ne na ukrep ekološko kmetovanje, ki je del samostojnega stebra ukrepov razvoja podeželja. Iz enakih razlogov je nerelavantno tudi tožnikovo obširno sklicevanje na Uredbo (EU) 1307/2013 (in prej veljavne predpise), ki na nivoju EU urejajo neposredna plačila. Ukrep EK (na katerega se nanaša na tudi sporni tožnikov zahtevek) je urejen v Uredbi EK (na nivoju EU pa v Uredbi (EU) 1305/2013), ta predpis pa določbe, iz katere bi izhajalo, da za priznanje zahtevka iz naslova tega ukrepa zadostuje že, če so površine vpisane v RKG kot površine v uporabi KMG vlagatelja na presečni datum (ki je določen kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge v skladu s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike za tekoče leto), ne vsebuje. To po presoji sodišča ne izhaja niti iz člena 72 (1) Uredbe (EU) 1306/2013 v povezavi s členom 67 te uredbe, na katera se ravno tako sklicuje tožnik. Člen 72 (1) Uredbe (EU) 1306/2013 opredeljuje način vložitve tako vloge za neposredna plačila kot zahtevka za plačilo za ustrezne ukrepe, člen 67 iste uredbe pa nalaga obveznost vzpostavitve integriranega administrativnega in kontrolnega sistema tako za sheme podpore po Uredbi (EU) 1307/2013 kot za nekatere oblike podpore po Uredbi (EU) 1305/2013. Vendar pa enotno urejanje zgolj posameznih vprašanj za oba stebra skupne kmetijske politike EU (tj. tako za neposredna plačila kot za ukrepe razvoja podeželja) ne pomeni tudi izenačitve ostalih pogojev ali zahtev, ki so v navedenih predpisih določeni (različno) za vsakega izmed stebrov te politike, tako pa tudi ne more privesti do razlage, da se določba 33. člena Uredbe (EU) 1307/2013 (na kateri temelji 11. člen Uredbe o shemah), ki (kot že pojasnjeno) ureja neposredna plačila, uporablja tudi v zvezi ukrepi razvoja podeželja, konkretno ukrepom EK.

28. Razlaga, za katero se zavzema tožnik, je po presoji sodišča neskladna tudi z naravo in cilji ukrepa EK ter predpisanimi obveznostmi upravičencev. Ker skladno z Uredbo EK obveznost za izvajanje ukrepa EK traja pet let, upravičenci pa morajo predpisane pogoje in zahteve izpolnjevati ves čas vključenosti v ukrep, bi razlaga, za katero se zavzema tožnik, pomenila, da bi bil do plačil iz naslova ukrepa EK upravičen tudi kmet, ki bi imel površine v (s citiranimi predpisi skladni) uporabi le po en dan v vsakem letu petletnega obdobja. Takšna razlaga bi bila po presoji sodišča neskladna z naravo in cilji samega ukrepa (katerega bistvo je _kontinuirano_ - večletno izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh - 118. in 121. člen Uredbe EK), kot tudi obveznostmi, ki jih mora kmet v zvezi s površinami, vključenih v ukrep, izvajati _tekom celotnega obdobja_, ne pa zgolj na en dan v vsakem koledarskem letu petletnega obdobja. Uredba EK v 124. členu tako določa obveznost izdelave programa aktivnosti, ki mora vsebovati tudi podatke o zemljiščih in izbranih operacijah, ta program mora kmet ustrezno dopolnjevati v primeru pridobivanja novih GERK-ov; skladno s prvim odstavkom 131. člena Uredbe EK mora kmet v primeru, če uveljavlja plačilo za trajno travinje, rediti travojede živali v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko kmetovanje; skladno s 123. členom Uredbe EK pa je upravičenec lahko le aktiven kmet, ta pa mora skladno s 1. točko 2. člena - alineja a) zagotoviti košnjo vsaj vsaj enkrat do 15. oktobra v tekočem letu - vse navedene določbe predstavljajo obveznosti, ki že po naravi stvari ne morejo biti izpolnjene zgolj na posamezen (presečni) datum (za leto 2016 tako na dan 31. 5. 2016), tudi to pa utemeljuje stališče, da za priznanje zahtevka EK vpis GERK-ov v RKG kot površin v uporabi KMG zgolj na presečni datum (za leto 2016 na dan 31. 5. 2016) ne zadostuje.

29. Ob tem sodišče dodaja, da je tožnik v času upravnega postopka izjavil, da je na spornih površinah enkrat letno "izvajal košnjo in spravilo senenih okroglih bal, ki je trajala od 3. 8. do 8. 8. 2016" (zapisnik z dne 14. 3. 2019), kar pomeni, da je navedeno aktivnost na spornih površinah izvedel v času, ko teh (zaradi nevpisa v RKG) ni bilo mogoče šteti za površine v uporabi njegovega KMG, njegovo sklicevanje na izvedbo teh aktivnosti (v smislu izvajanja predpisanih obveznosti) pa je tako nerelavantno.

30. Za odločitev v zadevi nerelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na možnost spreminjanja obsega površin v skladu s 127. členom Uredbe EK (ki določa, da se lahko v skladu s prvim odstavkom 47. člena Uredbe 1305/2013/EU obseg površine, vključene v obveznost iz prvega odstavka 122. člena te uredbe, med leti spreminja za največ deset odstotkov glede na vstopno površino). Pri sporni zavrnitvi zahtevka namreč ni šlo za položaj, ko bi tožnik zmanjšal ali povečal upravičene površine, vključene v obveznost za izvajanje ukrepa EK, ter v zbirni vlogi navedel površine, ki so v z Uredbo EK skladni uporabi njegovega KMG, pač pa za položaj, ko je tožnik uveljavljal zahtevek za EK na površinah, ki jih (kot že pojasnjeno) ni mogoče šteti za upravičene površine v zvezi z obravnavanim ukrepom. Ponoviti gre namreč, da je tožnik sporne GERK-e v RKG kot površine v uporabi njegovega KMG vpisal šele 27. 5. 2016, dne 1. 6. 2016 pa jih je iz RKG izbrisal, iz česar izhaja, da z Uredbo EK predpisanih obveznosti na teh površinah v predpisanem obdobju ni izpolnjeval. Ob tem sodišče sodi, da bi bila razlaga prvega odstavka 127. člena Uredbe EK, po kateri bi bilo z vidika upravičenosti do plačil iz naslova ukrepa EK relevantno zgolj, ali ima kmet v uporabi površine v obsegu, ki za največ 10 % odstotkov odstopajo od vstopnih površin, na presečni datum (za leto 2016 tj. 31. 5. 2016), ne pa v preostalem obdobju ukrepa (ko po tej razlagi površin v svoji uporabi lahko sploh ne bi imel), neskladna z naravo in cilji samega ukrepa ter obveznostmi, ki jih s tem v zvezi opredeljuje Uredba EK (in kot so v tej sodbi že bili predstavljeni).

31. Sodišče ob zapisanem dodaja še, da prvi odstavek 47. člena Uredbe (EU) 1305/2013 določa, da se število hektarov, za katero velja obveznost na podlagi členov 28, 29 in 34, lahko od leta do leta spreminja pod naslednjimi pogoji: (a) je ta možnost predvidena v programu razvoja podeželja, (b) zadevna obveznost ne velja za fiksne parcele in (c) doseganje cilja ni ogroženo. Tožnik z ničemer ne izkaže, da bi bili ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. Prav tako se tožnik v zvezi s spremembo obsega površin ne more uspešno sklicevati za višjo silo ali izjemne okoliščine, saj ne izkazuje, da bi o tem na predpisan način in pravočasno seznanil prvostopenjski organ (30. člen Uredbe IAKS). Ob tem gre pripomniti, da je tožnik v letu 2016 imel v uporabi le 106,99 ha površin, ker so površine v uporabi tožnikovega KMG ob vstopu v ukrep EK obsegale 130,46 ha, pa je pravilen tudi zaključek upravnih organov, da je zmanjšanje površin presegalo dopustnih 10 % v skladu s 127. členom Uredbe EK.

32. Sklicevanje tožnika na preteklo prakso toženke in njeno prakso odločanja o drugih tožnikovih zahtevkih je za odločitev v zadevi nerelavantno, saj je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu zgolj izpodbijana (v zvezi z drugostopenjsko) odločbo, sodišče pa na prakso toženke v drugih postopkih (ki niso bili predmet sodne presoje) pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne more biti vezano.

33. Kolikor tožnik uveljavlja, da sodišče v primeru, če bi bil razlog za zavrnitev res v nespornem nevpisu GERK-ov v RKG, ne bi že dvakrat ugodilo njegovi tožbi, sodišče pojasnjuje, da v okviru upravnega spora presoja pravilnost in zakonitost vsakokrat izpodbijanega upravnega akta. S sodbo, I U 2818/2017 z dne 6. 9. 2018, je sodišče tedaj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka (kršitev tožnikove pravice do izjave ter nezmožnost preizkusa odločbe) in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S sodbo, I U 19/2020 z dne 10. 12. 2020, pa je sodišče v ponovljenem postopku izdano odločbo prvostopenjskega organa odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (upravna organa sta tožnikov zahtevek zavrnila iz razloga, ker ta za sporne GERK-e iz Sečovelj ni pridobil certifikata o ekološki pridelavi) in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (skladno z napotki sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava, podanimi v sodbi I U 19/2020) oprl na ugotovitev, da sporne površine niso bile vpisane v RKG kot površine v uporabi tožnikovega KMG ves čas trajanja ukrepa, pravilnost in zakonitost zavrnitve tožnikovega zahtevka na tej podlagi pa je posledično lahko predmet šele predmetnega upravnega spora.

34. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega dela izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

35. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

36. Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019.