Jedro

Za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna znesek 3.560,70 EUR bruto ter mu po plačilu vseh davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 3. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.154,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek ustavilo v delu tožbe, kjer je tožnik zahteval, da mu je dolžna tožena stranka obračunati znesek 2.705,10 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2012 dalje do plačila.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa v vsakem primeru naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno, kar je pogoj za plačilo tega dela. To izhaja že iz 42. in 143. člena ZDR in sodne prakse (npr. opr. št. VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010). Sodišče prve stopnje poskuša napačno interpretirati sodbo opr. št. Pdp 607/2010, z dne 21. 10. 2010, saj tožnik nadur ni opravil. Toženi stranki sicer tudi ni znano, kako je tožnik prišel do takega obsega ur, kot to izhaja iz elektronske evidence. Tožnik ni z ničemer izkazal, da mu je bila dana ustna odredba za nadurno delo. Prav tako ni obstajala potreba po opravljanju nadurnega dela, ure, ki so bile opravljene preko polnega delovnega časa, pa niso bile opravljene zaradi potreb, koristi in ob vednosti tožene stranke. Ker tožnik nadurnega dela dejansko ni opravil, do plačila za nadure ni upravičen. Poleg tega bi lahko tožnik svoje delo opravil tudi v rednem delovnem času, kar izhaja tudi iz izpovedbe tožnikovega naslednika A.A.. Tožnikova povprečna delovna obveznost v obdobju šestih mesecev ni nikoli presegla obsega polnega delovnega časa, zato je potrebno šteti, da je tožnik vse delo opravil v okviru rednega delovnega časa. Tožnik je ostajal na delu po poteku rednega delovnega časa zato, ker je svoje delo opravljal neučinkovito, kar izhaja iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in prič B.B. ter A.A.. Tožnik je delo opravljal površno, nestrukturirano in nezanesljivo, naloge je opravljal z veliko zamudo, zaradi lastne nesposobnosti, da bi opravil delo v predvidenem času, pa ne more biti upravičen do izplačila nadur. Izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena in je sama s seboj v nasprotju, zato je podana kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vse to pa predstavlja tudi poseg v pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave RS. Ker tožnik za svoj tožbeni zahtevek ni podal ustreznih trditev, še manj pa dokazov, je podana tudi kršitev iz 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene in dokazne podlage tožnika zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Presežek ur v mesecu bi lahko tožnik po pravilniku izrabil tudi v naslednjem mesecu. Tožnik ni dokazal, da presežka ur ni mogel koristiti. Tožena stranka mu ni dolžna plačati spornih nadur. Tožena stranka je vztrajala pri zaslišanju prič C.C. in D.D., vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo. S tem je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravic tožene stranke iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), da ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na obračun in izplačilo nadur, že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 419/2013 z dne 30. 6. 2015 kot neutemeljenega zavrnilo. Zoper to odločitev se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče mu je s sklepom opr. št. Pdp 996/2015 z dne 10. 3. 2016 ugodilo, izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje kršilo njeni pravici, ki ju urejata 22. in 23. člen Ustave RS, zato ker ni zaslišalo prič C.C. in D.D.. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožena stranka predlagala sodišču prve stopnje v izvedbo zgoraj omenjena dokaza.

8. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma, ker naj ne bi bila ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je pravilno zaključilo, da je tožnik do obračuna ter izplačila nadur, ki jih je še vtoževal po delnem umiku tožbe, upravičen, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska teh nadur, ki so pričele teči od 3. 4. 2012 dalje, ko mu je pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi sporazuma z dne 15. 3. 2012 (A4). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz podatkov spisa ne izhaja (tega pritožbenega očitka sicer tožena stranka niti ni konkretizirala), da bi bila kršena pravica tožene stranke do sodelovanja v postopku. Glede na zgoraj ugotovljeno sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. S pritožbenimi navedbami, s katerimi utemeljuje zgoraj očitane bistvene kršitve določb postopka, pa tožena stranka pravzaprav izpodbija pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa tudi ta pritožbeni razlog tožena stranka uveljavlja neutemeljeno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku navedel ustrezne trditve v zvezi z vtoževanimi nadurami (navajal je, da je v vtoževanem obdobju opravil večje število ur preko polnega delovnega časa, navajal je število teh nadur, ki jih je v spornem obdobju opravljal, navajal je, da mu tožena stranka teh nadur ni plačala, podal je navedbe o višini in načinu izračuna teh nadur,...), za ugotavljanje resničnosti teh trditev pa je predlagal v izvedbo tudi določene dokaze (ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo), tako da do odločanja preko trditvene in dokazne podlage tožnika s strani sodišča prve stopnje ni prišlo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirano navedla, v katerem delu oziroma s čim naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) naložilo, da tožniku obračuna 330 nadur, ki jih je opravil v obdobju od 1. 12. 2008 do 3. 4. 2012, od teh nadur odvede predpisane dajatve in izplača tožniku neto znesek nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo nadur temeljil na evidenci ur dela, ki jo je vodila tožena stranka (A5), da sicer te nadure tožniku niso bile pisno odrejene, vendar jih je tožnik kljub temu opravil, da so bile te nadure opravljene za potrebe in v korist tožene stranke in da teh nadur tožnik ni mogel izrabiti kot presežne ure v naslednjem obdobju. Ugotovilo je, da se je evidenca ur pri toženi stranki vsak mesec začela voditi znova, tožena stranka pa ni imela izdelanega načrta, kako te nadure porabiti, poleg tega pa tožnik zaradi dela tudi dejansko ni mogel izrabiti takšnega števila nadur niti na mesečni ravni niti v daljšem, po ugotovitvi sodišča prve stopnje enoletnem obdobju. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane nadure, ki jih je sicer po višini uveljavljal glede na najnižjo urno postavko (pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi prisojenega zneska iz izpodbijane sodbe po višini niti ne izpodbija z obrazloženimi pritožbenimi navedbami).

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do vtoževanih nadur ni upravičen zato, ker mu nadurno delo ni bilo odrejeno, ker teh nadur ni opravil, ker ni obstajala potreba po teh nadurah, oziroma ker bi tožnik delo, ki ga je opravil v okviru nadurnega dela, lahko opravil tudi v okviru rednega delovnega časa (kar naj bi pomenilo, da so opravljene nadure posledica njegovega premalo učinkovitega in preslabo organiziranega dela). Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 996/2015 z dne 10. 3. 2016 zavzelo stališče, da za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen. Protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik vtoževanih nadur sploh ni opravil. Nasprotno izhaja tako iz evidence tožene stranke kot tudi iz izpovedb tožnika ter zaslišanih prič. Glede na to, da je tožnik vtoževane nadure dejansko opravil (do te ugotovitve je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da do plačila teh nadur ni upravičen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožniku plačilo vtoževanih nadur ne pripada zato, ker naj bi svoje delo opravljal površno, neučinkovito oziroma nestrukturirano. Zatrjevano površno oziroma neučinkovito opravljanje dela tožnika ne more biti sankcionirano s tem, da mu za opravljeno delo tožena stranka ne obračuna in ne izplača nadur. V primeru, če delavec svojega dela ne opravlja kvalitetno oziroma v skladu s svojimi obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi (kar v bistvu zatrjuje tožena stranka v pritožbi), ima delodajalec za takšno ravnanje delavca na razpolago druge ukrepe (npr. pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - prvi odstavek 83. člena v spornem obdobju veljavnega ZDR, redno odpoved iz krivdnega razloga po 83. členu ZDR,...). Enako velja tudi v primeru, če tožnik svojega dela sploh ne bi opravil, kar je prav tako razbrati iz pritožbenih navedb tožene stranke (to zatrjevano dejstvo sicer v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno).

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile tožnikove nadure, registrirane pri toženi stranki, potrebne glede na vsebino in obseg tožnikovega dela in ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravil takšno število nadur, ki izhaja iz podatkov evidentiranih ur (tožena stranka dokazov, ki bi omajali pravilnost tega zaključka, ni predložila), se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na odločbo VDSS, opr. št. Pdp 607/2010 z dne 21. 10. 2010 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v citirani zadevi zavzeto stališče, da je glede na ugotovitev, da je tožnik dejansko opravil takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentirane registrirne ure, tožbeni zahtevek za izplačilo teh nadur, ki so bile glede na naravo in obseg dela potrebne, utemeljen, pri čemer ni bistveno to, da tožena stranka nadurnega dela ni posebej odredila in da tožnik plačila pri toženi stranki predhodno ni zahteval. Glede na navedeno stališče sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odstopilo od sodne prakse, kot je bila v primerljivih zadevah zavzeta v odločbah pritožbenega oziroma Vrhovnega sodišča RS. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi smiselno zatrjuje neenakomerno razporeditev delovnega časa, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik v spornem obdobju pri toženi stranki delal v neenakomerno razporejenem delovnem času.

13. Ker tožena stranka v pritožbi višine prisojenih nadur za vtoževano obdobje ne prereka, prav tako pa ne prereka niti odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pravdne stroške strank, nastale pred sodiščem prve stopnje, je glede navedenega pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da tudi v zvezi z navedenim izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je bilo v zvezi s tem na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).