Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil delodajalca v zmoto oz. je delodajalca pustil v zmoti v zvezi s povračilom stroškov za prevoz na delo, zaradi česar so mu bili neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. S tem je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je obstajal utemeljen razlog po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na poročilo detektivske agencije, ker naj bi šlo za nezakonito pridobljen dokaz. ZDSS-1 in ZPP, ki se subsidiarno uporablja v delovnih sporih, ne urejata instituta izločitve dokazov ter ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jo pozna kazenski postopek. Detektivska agencija, ki je po pooblastilu tožene stranke opravljala nadzor nad tožnikom v zvezi s preveritvijo potnih stroškov prevoza, je opravljala nadzor v skladu z določili Zakona o detektivski dejavnosti.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka): 1. za ugotovitev, da sta sklep tožene stranke, št. ... z dne 24. 3. 2010, in odločba tožene stranke, št. ... z dne 16. 6. 2010, nezakonita in se razveljavita, 2. na ugotovitev, da sta odločbi tožene stranke, št. ... z dne 6. 2. 2012 in št. ... z dne 16. 3. 2011, nezakoniti in se razveljavita, ter 3. da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od aprila 2010 do maja 2012 obračunati razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejel po odločbi tožene stranke, št. ... z dne 14. 5. 2009, in plačo, ki jo je tožnik prejemal po sklepu tožene stranke, št. ... z dne 24. 3. 2010, oz. po odločbi tožene stranke, št. ... z dne 16. 3. 2011, od teh mesečnih razlik odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto zneske posameznih mesečnih prikrajšanj izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po zapadlosti posamezne mesečne razlike v plači, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je, da mora tožnik sam kriti svoje stroške postopka in povrniti toženi stranki njene stroške v višini 687,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).
Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter se mu povrne stroške tožbe in pritožbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Meni, da je upravičen do prejemanja varovane plače in da je materialnopravni predpis, ki določa to njegovo pravico, 23. odstavek 19. člena Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Uredba je vseskozi v spornem obdobju vsebovala navedeni odstavek, ki je določal, kdaj posamezniku (tudi tožniku) pripade pravica do varovane plače. Razlika med pravnimi ureditvami (spremembe Uredbe) je bila le za situacije ob „imenovanju v naziv“, kar pa za tožnika nikoli ni bilo pravno relevantno. Če bi sledili stališču sodišča, bi bil lahko nekdo po prehodu v nov plačni sistem premeščen na delovno mesto, za katero bi bila določena bistveno nižja plača od varovane, pa bi vseeno zadržal neupravičeno visoko varovano plačo, kar pa ni bil namen zakona. Namen zakona ni bil varovanje izključno individualne plače pred prehodom v nov plačni sistem, temveč plače, ki bi jo delavec prejemal na delovnem mestu po prejšnjem predpisu. Ta Uredba je pravico do prejemanja varovane plače določala v primerih, ko je bil na delovnem mestu, na katerega je bil javni uslužbenec premeščen, primerljiv znesek plače (...) višji od primerljivega zneska plače (...). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ne navede, ali je sploh uporabilo ustrezni materialnopravni predpis in kako ga je tolmačilo. Sodba je zato nepopolna in je ni možno preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo ustrezne razlage kršilo pravico do izjave, kot izvira iz 22. člena Ustave RS. Tožnik priglaša pritožbene stroške.
Pritožba tožnika ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljanih kršitev postopkovnih določb in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek, da v sodbi nikjer ni navedeno, ali je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezni materialnopravni predpis in kako ga je razlagalo, ni utemeljen. Tudi, če sodišče prve stopnje res v izpodbijani sodbi ne bi navedlo materialnopravne podlage predmetnega spora, ne bi šlo za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za navedbo razlogov o odločilnih dejstvih, pač pa za navedbo pravne podlage. Očitana kršitev tako ni podana. Podana ni niti kršitev tožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožnikovih navedb o dejstvih in tudi do njegovih pravnih naziranj.
Tožnik je v predmetni zadevi s tožbo zahteval razveljavitev več odločb oz. sklepov tožene stranke, s katerimi je bila tožniku razveljavljena odločba o določitvi višje varovane plače, oz. s katerimi je tožena stranka zavrnila tožnikova pravna sredstva zoper takšne odločbe. S tožbo je zahteval še izplačilo razlike v plači. Tožnik je zatrjeval, da bi mu tožena stranka morala po tem, ko je bil z dnem 12. 5. 2009 premeščen na dolžnost višji častnik inšpektor svetnik za obrambo v A. (A4), ponovno določiti varovano plačo in mu skladno s tako določenim zneskom tudi izplačevati višjo plačo. Varovana plača je primerljiva plača, določena po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so bili v veljavi pred prehodom na nov plačni sistem, to je do začetka izplačila plač po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) dne 1. 8. 2008. Pravno podlago za določitev in izplačilo predstavlja 49. člen ZSPJS, ki je veljal do uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. št. 40/12 in nadalj.)(1) in ki določa, da če bi javni uslužbenec, funkcionar po določitvi plače v skladu z 49.f členom ZSPJS prejel plačo v nižjem znesku, kot je znesek plače, določene po predpisih, ki se uporabljajo do začetka obračuna plač po tem zakonu, se mu do izenačitve obeh zneskov izplačuje razlika do zneska plače, določenega po predpisih, ki se uporabljajo do začetka obračuna plač po tem zakonu. V konkretnem sporu je sporna le uporaba določil materialnega prava, konkretno vprašanje, ali je javni uslužbenec, ki mu je bila ob prehodu na nov plačni sistem 1. 8. 2008 določena varovana plača, upravičen do nove določitve varovane plače glede na novo delovno mesto, na katerega je bil premeščen kasneje, to je po 1. 8. 2008. Institut varovane plače se je uporabil le enkrat, to je ob prehodu na nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 in je vezan na delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec v tistem trenutku razporejen. Pri tem se upošteva, kot določa drugi odstavek 49.f člena ZSPJS plača javnega uslužbenca za mesec pred prvim izplačilom plač po ZSPJS. Namen instituta varovane plače je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ohranitev pridobljenih pravice javnih uslužbencev pred prehodom na nov plačni sistem. V primeru, da kasneje, s premestitvijo ali napredovanjem, plače dosežejo znesek varovane plače ali ga celo presežejo, se jim izplačuje plača po ZSPJS in se jim ne določi na novo varovana plača, kot če bi bili premeščeni oz. bi napredovali že pred 1. 8. 2008. Primerjati je torej treba novi primerljivi znesek po ZSPJS z varovano plačo, kot je bila javnemu uslužbencu določena ob prehodu na nov plačni sistem. Če primerljivi znesek novega delovnega mesta preseže varovano plačo, javni uslužbenec, ki je razporejen na to novo delovno mesto, ni več upravičen do varovane plače, temveč do plače v skladu z ZSPJS. Tožnik je s tem, ko je bil premeščen na formacijsko dolžnost višji častnik inšpektor svetnik za obrambo v A. in bil uvrščen v 50. plačni razred, presegel znesek varovane plače, določene ob prehodu na nov plačni sistem, zato mu varovana plača ne pripada več, pač pa le znesek plače po ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je sicer res zmotno ugotovilo, kot pravilno opozarja pritožba, da takrat, to je dne 12. 5. 2009, ko je bil tožnik premeščen, veljavna Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/09, 23/09; v nadaljevanju Uredba) ni vsebovala 23. odstavka 19. člena. Uredba je namreč navedeni odstavek 19. člena že vsebovala, kasneje se je spremenil le toliko, kolikor se nanaša tudi na imenovanje v naziv. Kljub temu pa 23. odstavek 19. člena Uredbe ne predstavlja pravne podlage za ponovno določitev varovane plače glede na novo delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec premeščen po prehodu na nov plačni sistem. Uredba določa v 23. odstavku 19. člena le, da če obstajajo primeri, ko je na delovnem mestu, na katerega je javni uslužbenec premeščen, primerljivi znesek plače po prejšnji predpisih višji od primerljivega zneska plače po ZSPJS, se za javnega uslužbenca ob premestitvi na to delovno mesto izračuna primerljivi znesek plače, določen po ZSPJS in primerljivi znesek plače javnega uslužbenca, izračunan in določen po prejšnjih predpisih. Uredba tako določa le način izračuna in izplačila, ne pa tudi same pravice in ne določa, kot zmotno meni tožnik, kdaj posamezniku pripada pravica do varovane plače. Citirane določbe Uredbe zato v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti, kot zmotno meni pritožba, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna (čeprav v tem delu iz napačnih razlogov).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. (1) To je ZSPJS z naslednjo številko Uradnega lista RS: 56/2002, 110/2002 - ZDT-B, 72/2003, 126/2003, 70/2004, 53/2005, 14/2006, 27/2006 - Skl. US, 68/2006, 121/2006, 1/2007 - Odl. US, 57/2007, 10/2008, 17/2008, 58/2008, 69/2008 - ZTFI-A, 69/2008 - ZZavar-E, 80/2008, 120/2008 - Odl. US, 48/2009, 91/2009, 107/2009 - Odl. US, 98/2009 - ZIUZGK, 13/2010, 59/2010, 85/2010, 94/2010 - ZIU, 107/2010, 35/2011 - ORZSPJS49a, 110/2011 - ZDIU12, 27/2012 - Odl. US.