Jedro

Upnik ni predlagal izvršbe na podlagi sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, temveč na podlagi sodne poravnave, ki predstavlja izvršilni naslov. Dejstvo, da je bila sodna poravnava sklenjena v zvezi s predlogom upnika za izdajo začasne odredbe, tega ne more spremeniti. Na podlagi izvršilnega naslova pa ni mogoče zahtevati oprave neposrednih dejanj izvršbe, temveč mora izvršilno sodišče izvršbo najprej sploh dovoliti.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo z dne 13. 1. 2010 zavrglo.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik po pooblaščenki iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo predlog upnika za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi sodne poravnave, ki je bila dosežena v pravdnem postopku opr. št. II P 111/2222, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju. v zvezi s predlogom upnika za izdajo začasne odredbe, ni pravilna, saj je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na 268. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. V predmetni zadevi pa pravdno sodišče ni izdalo sklepa o začasni odredbi, temveč sta pravdni stranki, na predlog upnika za izdajo začasne odredbe, dne 3. 12. 2009 pred Okrožnim sodiščem v Kranju. pod opr. št. II P 111/2222, sklenili sodno poravnavo. Sodna poravnava pa je po 17. členu ZIZ izvršilni naslov, na podlagi katerega izvršilno sodišče dovoli izvršbo. Določba 268. člena ZIZ je jasna in daje učinek sklepa o izvršbi le sklepu o začasni odredbi. Res je bila sodna poravnava z dne 3. 12. 2009 dosežena v zvezi s predlogom upnika za izdajo začasne odredbe, v katerem je upnik tudi predlagal določitev denarne kazni v znesku 500 EUR za primer nespoštovanja začasne odredbe, vendar sta stranki lahko dosegli sporazum le v takšni vsebini, kot je, saj sami ne moreta določati izvršilnega sredstva oz. dovoliti izvršbe ena zoper drugo, saj ima to pristojnost le sodišče (17. člen, 266. člen ZIZ). Ne gre za nepopolno začasno odredbo, temveč za sodno poravnavo, kateri ni mogoče odreči moči izvršilnega naslova.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

V skladu z določbo 268. člena ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi. Da pa bi sklep o zavarovanju imel tak učinek, mora vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (prim. 40. člen ZIZ), med drugim tudi sredstvo zavarovanja oz. izvršbe - to je sodno dejanje, ki ima za namen, da se z njim neposredno ali posredno doseže zavarovanje terjatve oz. dosega dejanja. Začasne odredbe so nujni ukrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo.

V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo navedeno določbo 268. člena ZIZ, saj upnik ni predlagal izvršbe na podlagi sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, temveč na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju. opr. št. II P 111/2222 dne 3. 12. 2009, ki predstavlja izvršilni naslov v skladu z določbo 17. člena ZIZ, na podlagi katerega izvršilno sodišče dovoli izvršbo in na njegovi podlagi ni mogoče zahtevati oprave neposrednih dejanj izvršbe, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je bila sodna poravnava z dne 3. 12. 2009 dosežena v zvezi s predlogom upnika za izdajo začasne odredbe, saj sta stranki na naroku v pravdni zadevi II P 111/2222 (zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mld. otroka in določitve preživnine) sklenili sodno poravnavo v zvezi s predlogom stranke za določitev stikov z začasno odredbo. V skladu z določbo prvega odstavka 306. člena ZPP namreč lahko stranke, med postopkom pred pravdnim sodiščem, kadarkoli sklenejo poravnavo o spornem predmetu (torej tudi na naroku v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe), pri čemer poravnava lahko obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in vsebuje lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama, v poravnavo pa se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka (drugi odstavek). Po določbi 307. člena ZPP pa se sporazum strank o poravnavi vpiše v zapisnik tako, kot izhaja tudi iz predmetne pravdne zadeve, kjer sta stranki sklenili sodno poravnavo, ki v skladu z določbo 17. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov v konkretnem izvršilnem postopku.

Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj dana navodila in ponovno odloči o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe.

Odločitev o pritožbenih stroških pa se, v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, pridrži za končno odločbo.