Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Citirana sodba dokazuje zgolj pretnjo izreka kazenske sankcije v primeru neplačila v navedenem roku, ne pa tudi obstoja sporazuma med strankama, da naj dolžnik svojo obveznost po izvršilnem naslovu izpolni v roku 3 let po pravnomočnosti sodbe.
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Dolžnik in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne nadaljnje izvršilne stroške v višini 732,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).
2. Zoper navedeni sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je krivdo za očitano kaznivo dejanje goljufije priznal, ker je v fazi „pogajanj“ izrecno izjavil, da bo dolg poravnal v roku 3 let po pravnomočnosti sodbe, upnik pa se je s tem strinjal. Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do sodelovanja v postopku, saj ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu in ju z upnikom ni zaslišalo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.
3. Upnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Pritožbene navedbe označuje za netočne in pravno nepomembne. Sodišču druge stopnje predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:
6. Očitana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ni podana.
7. Narok za obravnavo ugovora, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, v izvršilnem postopku ni obvezen. V primeru, ko upnik nasprotuje ugovoru zoper sklep o izvršbi, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora, ali pa izda sklep brez naroka (drugi odstavek 58. člena ZIZ).
8. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da predlaganega zaslišanja strank ni izvedlo, ker je ocenilo, da je na podlagi navedb strank in predloženih listinskih dokazov dejansko stanje dovolj razjasnjeno.
9. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), katere sestavni del je tudi pravica do izjave. Navedeno ustavno jamstvo stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
10. Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje zadosti razjasnjeno na podlagi predloženih listinskih dokazov oziroma navedb strank in zaslišanje strank, tudi, če bi bilo izvedeno, na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ne bi moglo vplivati. Upnik je namreč decidirano izjavil, da izvršilnega naslova nista spreminjala.
11. Dolžnikove navedbe, da je v fazi „pogajanj“ v zvezi s priznanjem krivde izrecno izjavil, da bo dolg poravnal v roku 3 let po pravnomočnosti sodbe, s čimer je upnik soglašal, predložena kazenska sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I K 2690/2016 z dne 30. 3. 2017, ne potrjuje. Iz nje izhaja, da bo obdolženemu (dolžniku), če v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu (upniku) ne bo povrnil zneska 62.000,00 EUR, določena kazen 1 leta in 10 mesecev zapora, tudi izrečena (tretji odstavek 57. člena Kazenskega zakonika). Citirana sodba dokazuje zgolj pretnjo izreka kazenske sankcije v primeru neplačila v navedenem roku, ne pa tudi obstoja sporazuma med strankama, da naj dolžnik svojo obveznost po izvršilnem naslovu izpolni v roku 3 let po pravnomočnosti sodbe. Odlog izpolnitve obveznosti in s tem obstoj ugovornega razloga po 9. točki 55. člena ZIZ prav tako ne izhaja iz zapisnika predobravnavnega naroka z dne 30. 3. 2017. 12. Upoštevaje navedeno in upnikovo trditev iz odgovora na ugovor, da z dolžnikom „nista v ničemer spreminjala izvršilnega naslova“, s katero je izrecno prerekal zatrjevanje dolžnika o obstoju sporazuma o podaljšanju roka za plačilo, tudi morebitno zaslišanje strank ne bi moglo prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma dolžnik zgolj na njegovi podlagi ne bi mogel z gotovostjo izkazati obstoja zatrjevanega ugovornega razloga. Pritožbena graja, smiselno usmerjena v kršitev pravice do izjave, tako ni utemeljena.
13. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v stroškovnem delu. Upnik je v odgovoru na ugovor navajal pravno pomembna dejstva, s katerimi je preprečil nastanek posledic iz prvega odstavka 58. člena ZIZ. Njegovi stroški ugovornega postopka so bili zato potrebni za izvršbo in mu jih je dolžnik dolžan povrniti (peti odstavek 38. člena ZIZ).
14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
15. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). V zvezi s strani upnika priglašenimi pritožbenimi stroški sodišče druge stopnje pojasnjuje, da upnik v odgovoru na pritožbo v bistvenem zgolj vztraja pri trditvi o neobstoju dogovora o podaljšanju roka za plačilu dolga, zato je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločilo, da tudi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).