Jedro

Sklep Državne volilne komisije o pošiljanju glasovnic v tujino ni posamični akt, saj se ne nanaša na tožnico in ne ureja njenega položaja kot predsedniške kandidatke. Z "dejanjem" - pošiljanjem praznih glasovnic v tujino - ni bila kršena tožničina pasivna volilna pravica, saj ni bila omejena njena pravica kandidirati za predsednico, favoriziran pa tudi ni bil noben drug kandidat.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 21.10.2007 vložila tožbo zaradi kršitve pasivne volilne pravice in temeljnih svoboščin. Navaja, da je tožena stranka kršila določbo 5. odstavka 82. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ) v povezavi z določbama 21. in 22. člena Zakona o volitvah predsednika republike (ZVPR), ker je šele okrog 11.10.2007 začela pošiljati prazne glasovnice v tujino, za kar pa ni bilo upravičenega razloga, saj je bilo v tem času že vseh sedem kandidatov potrjenih. Volivci (v tujini) so tako lahko volili le "po spominu", s tem pa so bili postavljeni v boljši položaj medijsko bolj poudarjeni kandidati, njej pa je bila zato kršena enakost pasivne volilne pravice. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je ta nepravilnost lahko bistveno vplivala na izid volitev in da sodišče ugotovi pravno praznino poslanih praznih glasovnic, da razveljavi takšne glasovnice in glasovanje po pošti ter vse sklepe in dejanja tožene stranke v ustreznem obsegu.

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, na katerega je bila naslovljena tožba, se je s sklepom, opr. št. U 2141/2007-2 z dne 22.10.2007, izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 1. odstavka 12. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/078 - sklep US) sprejelo pristojnost in tožnico pozvalo na popravo in dopolnitev tožbe, in sicer, da sporoči, s čim (katerim aktom Državne volilne komisije), kako in na kakšen način je bilo poseženo v njeno pravico oziroma svoboščino, temu primerno pa naj oblikuje tudi tožbeni zahtevek.

Tožnica je pravočasno dopolnila tožbo. Sodišču predlaga, da razveljavi oziroma odpravi sklep tožene stranke z dne 9.10.2007 v delu, ki se nanaša na odločitve Državne volilne komisije glede pošiljanja praznih glasovnic v tujino, zahteva pa tudi, da sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v njeno človekovo pravico oz. temeljno svoboščino, razveljavi take glasovnice in posledično glasovanje po pošti iz tujine ter odpravi vse posledice dejanja tožene stranke, povezane s tem načinom glasovanja. Tožnica navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom omogočila pošiljanje praznih glasovnic v tujino kljub temu, da je bil že uradno potrjen seznam kandidatov in da je tudi že potekel zakonski rok za pritožbo oziroma umik kandidatur. Tožena stranka je tako določbo 5. odstavka 82. člena ZVDZ oziroma pooblastilo iz te določbe izrabila v nasprotju z namenom, za katerega je bilo dano. Pošiljanje praznih glasovnic po pošti predstavlja diskriminatorno dejanje, saj favorizira medijsko bolj poudarjene kandidate. Iz obrazložitve zakonskega predloga je razvidno, da je rešitev iz 5. odstavka 82. člena ZVDZ predvidena le za primere in samo zato, da se volivcem v tujini, ki živijo tako daleč, da jih pošta doseže po zelo dolgem času, omogoči pravočasno glasovanje. Pošiljanje praznih glasovnic je torej predvideno le za primere, ko v času pošiljanja glasovnic vsi kandidati ali kandidatke še niso uradno potrjeni. Razširjeno tolmačenje uporabe 5. odstavka 82. člena ZVDZ je nepravilno in ni v skladu z namenom 73. člena ZVZD ter 20. in 21. člena ZVPR in je tudi protiustavno, saj krši enakost pasivne volilne pravice kandidatk in kandidatov.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Stvarna pristojnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za odločanje v upravnih sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države je določena v 1. odstavku 12. člena ZUS-1. To določbo, ki določa izključno stvarno pristojnost, je potrebno glede možnosti izpodbijanja upravnih aktov, drugih aktov in dejanj razlagati samo v povezavi z določbami 2. in 4. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru vlaga tožnica tožbo na podlagi določbe 1. dostavka 4. člena ZUS-1, po kateri v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar pa akt tožene stranke, ki ga izpodbija tožnica (sklep Državne volilne komisije z dne 9.10.2007), ni posamični akt, saj se ne nanaša na tožnico in ne ureja njenega položaja kot predsedniške kandidatke (ali položaja drugih kandidatov) ter tako ne posega neposredno v njene pravice in pravne koristi. Izpodbijani sklep, ne samo da ni posamični akt, tudi ne predvideva neposredne uporabe določbe 5. odstavka 82. člena ZVDZ, na podlagi katere se lahko glasovanje (v tujini) opravi z uradno prazno glasovnico. Presoja zatrjevane neustavnosti te določbe pa ni v pristojnosti tega sodišča. Tožnica v 2. točki tožbenega petita zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem ("pošiljanjem praznih glasovnic v tujino") poseženo v njeno človekovo pravico in temeljno svoboščino (pasivno volilno pravico). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaradi "pošiljanja praznih glasovnic v tujino" (kot dejanja tožene stranke), očitno ni bila kršena tožničina pasivna volilna pravica, saj se ji s tem dejanjem ni na noben način omejevala njena pravica kandidirati oziroma biti voljena za predsednico Republike Slovenije, ravno tako pa s tem dejanjem ni bil favoriziran noben drug izmed predsedniških kandidatov, kot zatrjuje tožnica. Enakost pasivne volilne pravice pomeni predvsem to, da imajo vsi nosilci pasivne volilne pravice enake pogoje in enake možnosti, da se potegujejo za izvolitev, kar pa z navedenim dejanjem ni bilo kršeno. Ker akt, ki ga tožnica izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, z dejanjem ("pošiljanjem praznih glasovnic v tujino") pa se očitno ni poseglo v tožničino pasivno volilno pravico, je vrhovno sodišče njeno tožbo na podlagi določb 4. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.