Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sklep Pdp 562/2018

ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.562.2018 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krivdni razlog začasna odredba zavarovanje nedenarne terjatve
Višje delovno in socialno sodišče
4. julij 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predlog kot je podan, da se toženi stranki prepove sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu direktor prodaje oziroma vodja prodaje ni primeren, saj tožnik ne more z začasno odredbo zahtevati prepoved sklenitve delovnega razmerja toženi stranki na določenih delovnih mestih, razen s tožnikom, do konca predmetnega sodnega postopka. V primeru, da bo tožnik glede redne odpovedi iz krivdnih razlogov uspel, pa bo tožena stranka dolžna izvršiti pravnomočno sodno odločbo in v kolikor navedene odločitve ne bo realizirala, bo tožnik lahko svojo terjatev uveljavljal v postopku izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu "direktor prodaje" oz. "vodja prodaje" s katerokoli osebo, razen s tožečo stranko do konca predmetnega sodnega postopka; da če tožena stranka ne bo upoštevala 1. točke sklepa, se ji izreče denarna kazen v višini 25.000,00 EUR; da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do konca predmetnega sodnega postopka; da ugovor zoper ta sklep ne zadrži izvršitve; ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje pa do plačila vse v 15-ih dneh pod izvršbo. (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in sklep izpodbija v celoti, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži trditev sodišča, da tožnik ni dokazal obstoja verjetnosti terjatve. Za utemeljenost predloga za začasno odredbo se zahteva nižji dokazni standard, saj že obstoj verjetnosti terjatve dopušča ugotovitev, da je le-ta izkazan. Verjetnost se ugotavlja kot predhodno vprašanje, ne sme pa sodišče postopati, kot da bi meritorno odločalo o glavni stvari. Tožnik se sklicuje na vrsto odločitev sodišča. Tožnik navaja, da je imel pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje, ki je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in je zaradi nezakonite odpovedi sprožil individualni delovni spor, kar med strankama niti ni sporno. V primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu že zakon daje možnost vrnitve nazaj na delovno mesto. V okviru sodnega postopka je tožnik podal obširno trditveno podlago in zanjo predložil dokaze. Tožnik je v postopku izdaje začasne odredbe predlagal tudi svoje zaslišanje, česar sodišče ni izvedlo, prav tako pa se ni opredelilo, zakaj dokaznega predloga tožnika ni izvedlo. Tožnik opozarja, da je že v samem sodnem postopku glede nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrnjeno dokazno breme, zato je pri odločanju oziroma tehtanju verjetnosti - ali so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo za neresničnost - potrebno to upoštevati. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sicer res določa, da je dokazno breme na predlagatelju začasne odredbe, vendar je to skladno z večino postopkov, pri katerih se ZIZ sicer uporablja, ne velja pa to za dokazovanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR‑1. Tožena stranka zavaja sodišče z navedbami, da ni v zadevi podala nikakršnih novih stališč. Tožena stranka podobno zavaja sodišče, ko meni, da ni res, da A.A. zapušča svoj položaj pri toženi stranki, pri čemer je A.A. sicer podal pisno izjavo, da je zaposlen za nedoločen čas, da ne namerava podati odpovedi in da ni v postopku odpovedi, nič pa ni navedel v zvezi z zapuščanjem svojega položaja pri toženi stranki, torej vodje prodaje pri toženi stranki, kar je zatrjeval tožnik. Tožnik ne zahteva odpovedi delovnega razmerja A.A., ampak samo, da se na delovnem mestu vodenje oddelka prodaje ne zaposli nikogar drugega za nedoločen čas. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi po uradni dolžnosti in o predlogu pravilno odločilo.

5. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

6. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper toženca nastala. Po 2. odstavku pa mora poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ker tožnik ni izkazal razloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odstavku 272. člena ZIZ, in sicer verjetnosti, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, je pravilna. Tudi sicer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti trditvena in dokazna podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirana v takšni meri, da sodišču omogoča ugotovitev obstoja vseh pogojev za izdajo začasne odredbe.

8. Sodišče je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe podanem med sodnim postopkom, kar je skladno z določili 267. člena ZIZ. To, da je pritožbeno sodišče o zadevi odločalo dvakrat, kot to navaja tožnik v pritožbi, ne more vplivati na obstoj verjetnosti terjatve, kot to zmotno meni tožnik. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče glede dokazovanja uporabiti določila ZDR-1 in ne določila ZIZ, pri čemer je sicer res, da je dokazno breme glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki, kar pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljnjem rednem kontradiktornem postopku.

9. Po stališču pritožbenega sodišča pa tudi predlog kot je podan, da se toženi stranki prepove sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu "direktor prodaje" oz. "vodja prodaje" ni primeren, saj tožnik ne more z začasno odredbo zahtevati prepoved sklenitve delovnega razmerja toženi stranki na določenih delovnih mestih, razen s tožnikom, do konca predmetnega sodnega postopka. V primeru, da bo tožnik glede redne odpovedi iz krivdnih razlogov uspel, pa bo tožena stranka dolžna izvršiti pravnomočno sodno odločbo in v kolikor navedene odločitve ne bo realizirala, bo tožnik lahko svojo terjatev uveljavljal v postopku izvršbe. Tako so tudi pritožbene navedbe tožnika glede prenehanja delovnega razmerja A.A., ki naj bi zapustil svoj položaj oziroma mesto vodje prodaje, brezpredmetne. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ni zaslišalo tožnika, čeprav je to predlagal. 10. Tožnik kot pritožbeni ugovor navaja, da je imel pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje, ki je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in je zaradi nezakonite odpovedi sprožil individualni delovni spor, kar med strankama niti ni sporno. V primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu že zakon daje možnost vrnitve nazaj na delovno mesto. Navedeno drži, vendar zgolj vložena tožba in v njej navedbe, da je šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe, tudi če v delovnih sporih glede prenehanja delovnega razmerja delavcu velja, da je dokazno breme na toženi stranki, posledično pa naj bi bila že iz tega razloga izkazana verjetnost obstoja terjatve.

11. Sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlog stranke presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka. Rok iz 2. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki je instrukcijski rok, je tako kratek, da vseh dokazov sodišče niti ne more izvesti, zlasti pa ni vezano na predlog glede zaslišanja tožnika, čeprav je takšen predlog podan, pa tudi sicer je v predmetni zadevi sodišče odločalo že dvakrat, pri čemer je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia