Jedro

Dokler ni ugotovljeno, katere so bile in do kdaj so obstajale tiste okoliščine, ki so morebiti vendarle preprečevale vrnitev zaseženih deviz pred 18.8.1997 (oziroma obratno: okoliščine, ki so terjale odlašanje z vrnitvijo vse do navedenega datuma), je materialnopravno zmotno sklepanje o pravilnosti postopanja sodišča zgolj na podlagi dejstva, da so bile tožnici vrnjene zasežene devize še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi navajala, da so ji policisti po preiskavi stanovanja 13.7.1993 zasegli devize (po vrsti in po apoenih specificirano navedene v ob tej priliki sestavljenem zapisniku o zasegu predmetov), čeprav zoper njo ni bil nikoli uveden kazenski postopek (bil pa je uveden zoper njenega moža M. A., s katerim sta kot zakonca živela v istem stanovanju in zoper katerega je bila tudi vložena obtožba zaradi očitka storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 245/II-I tedaj veljavnega KZ SFRJ, katere je bil nato oproščen s sodbo, ki je postala pravnomočna 11.9.1998). S tožbo, vloženo 22.11.1995, je tožnica zahtevala vrnitev teh deviz s 36%-nimi obrestmi od 13.7.1993 dalje. Ker so ji bile zasežene devize med pravdo dne 18.8.1997 vrnjene, je nato po pravilih o eventualni kumulaciji zahtevkov terjala še od tožene stranke - kot odškodnino zaradi oškodovanja za obresti, ki bi jih morala in jih še mora plačati od zneska pri sorodnikih si izposojenega in nato zaseženega ji denarja - primarno 36%-ne letne obresti od zneskov 98.000 DEM, 50 USD in 46.000 ATS za čas od 13.7.1993 do 18.8.1997, podredno pa plačilo 1,957.212,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1997 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je za odločanje še odprt preostali zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da policijski zaseg deviz ni bil nedopusten oziroma protipraven in da velja enako tudi za postopanje sodišča z devizami po zasegu, saj tožnica ni predložila dokaza o lastništvu denarja, do vrnitve zaseženega denarja pa je prišlo še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe. Sklicujoč se na določbe 172. in 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče prve stopnje štelo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj so organi za notranje zadeve in sodišče ravnali tako, kot je bilo treba.

Zoper takšno sodbo se je tožnica pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Mnenje o obstoju prvega izmed obeh uveljavljanih revizijskih razlogov utemeljuje s tem, da ni nikoli trdila, da bi v zadevi šlo za vprašanje odgovornosti države za protipravno ravnanje sodnika, saj so tožnici zasegli devize delavci policije po opravljeni hišni preiskavi v predkazenskem postopku in se zato ravnanje sodnika v zvezi s samim zasegom deviz ni pojavljalo ne kot dejansko niti kot pravno vprašanje. Ob po mnenju tožnice "tako hudem spregledu sodišča druge stopnje je očitno, da je povsem nemogoče preizkusiti sodbene razloge" in da je zato podana uveljavljana, že zgoraj opredeljena procesna kršitev. Tožnica nadalje graja razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, da je bila podlaga za zaseg deviz v 84. členu tedaj veljavnega Kazenskega zakonika, pri čemer se sodišče druge stopnje očitno sklicuje na KZ SFRJ in hkrati prezre, da zasega ni opravilo sodišče temveč policisti v predkazenskem postopku, vendar ta policijski zaseg ni bil pozneje nikoli opravičen s sodno odločbo. V 84. členu KZ SFRJ pa je določeno, da se premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakonu, ugotovljeno kaznivo dejanje. Sicer pa je že iz zapisnika o zasegu razvidno, da je bil zaseg opravljen po preiskavi stanovanja (torej ne med preiskavo). To pomeni, da zakonskih pooblastil za zaseg deviz tožnici, zoper katero ni bil sprožen noben postopek, preprosto ni bilo. Če ni zakonske podlage za zaseg po KZ, je zaseg mogoč le, če predmeti utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. V tej smeri pa ni bilo ne trditev strank niti presoje sodišč v postopku na prvi in drugi stopnji. Tudi če bi se štelo, da bodo zasežene devize dokazilo v bodočem kazenskem postopku, bi to funkcijo izgubile s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave ali najpozneje z vložitvijo obtožnice, ko bi morale biti najpozneje tudi vrnjene. Vrnjene pa so bile tožnici vrsto let pozneje in ji je tako škoda nastala tudi iz razloga, ker delavci organov za notranje zadeve, za njimi pa državno tožilstvo in sodišče, niso postopali v skladu z zakonom. Tožnica je vračilo deviz zahtevala že med postopkom in pred vložitvijo tožbe, vendar se nihče ni zmenil za njene vloge, kar v tem postopku prav tako ni bilo ovrednoteno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku, oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zatrjevan "hud spregled" sodišča druge stopnje, ki naj bi onemogočal preizkus izpodbijane sodbe, vidi tožnica v tem, da ni nikoli gradila svojega prepričanja o odškodninski odgovornosti tožene stranke na trditvah o protipravnem ravnanju sodnika, saj se to vprašanje v nobeni obliki ni moglo pojaviti v zvezi s samim zasegom deviz, ki so ga opravili delavci policije po hišni preiskavi v predkazenskem postopku. V odgovor temu tožničinemu očitku zadošča pojasnilo, da sta sodišči prve in druge stopnje presojali ravnanje sodnika s časovno jasno naznačeno omejitvijo na obdobje po zasegu deviz - torej le v postopku vračanja zaseženih deviz. Ker je tožnica ves čas postopka trdila enako kot tudi še v reviziji, da ji je škoda nastala med drugim tudi prav zaradi ravnanja oziroma odlašanja sodišča z vračilom deviz, bi bil možen le sklep, da so si o tem same s seboj v nasprotju kvečjemu revizijske navedbe tožnice.

Neutemeljena je tudi revizijska graja v sodbah sodišč prve in druge stopnje zavzetega stališča, da ravnanje organov za notranje zadeve ni bilo nedopustno oziroma protipravno. Zakonska podlaga za njihovo postopanje - torej za zaseg deviz, najdenih v stanovanju, v katerem je prebival tedaj osumljeni storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti - sicer ni bila v določbi 84. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakona SFRJ (v nadaljevanju KZ SFRJ), saj ni šlo za odvzem predmetov, ki predstavljajo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, niti morda za odvzem predmetov (kot izrek varnostnega ukrepa po 69. členu KZ SFRJ), ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem in kar je oboje v izključni domeni sodišča, temveč je šlo le za zaseg predmetov na podlagi določbe prvega odstavka 211. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ker so ga pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve opravile v okviru postopanja po določbah 151. in 154. člena ZKP, so imele zanj zakonsko pooblastilo v določbi četrtega odstavka 211. člena istega zakona. Za presojo vprašanja ustreznosti njihovega ravnanja, torej vprašanja ali so glede na določbo 172. člena v zvezi s 170. členom tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) "ravnali tako, kot je bilo treba", na tej točki presoje niti niso odločilnega pomena v reviziji problematizirane dileme o svojstvu zaseženih deviz (torej ali kot predmetov, ki predstavljajo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist in ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti, ali kot predmetov, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku) in o časovnem trenutku odvzema (torej pred ali po zaključku preiskave stanovanja), saj ostaja v slehernem od teh primerov njihovo postopanje znotraj okvira pooblastil, ki so jih imeli po določbah 151., 154. in 211. člena ZKP. To pomeni, da ravnanja pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve v danem primeru ni mogoče opredeliti kot protipravnega in s tem nedopustnega, posledično pa tudi ne iz njega črpati sklepa o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Kot materialnopravno zmotno pa ocenjuje revizijsko sodišče nadaljnjo razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, po katerem naj bi bilo korektno tudi postopanje sodišča z devizami po zasegu, ker da tožnica ni predložila dokaza o lastništvu denarja, do vrnitve zaseženega denarja pa je prišlo še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe. Zmotnost takšnega naziranja se kaže v tem, da sta sodišči prve in druge stopnje šteli pravkar povzeti ugotovitvi kot zadostni za pravilno odločitev. Vendar so bistvena sestavina dejanskega stanja, na katero je treba uporabiti materialno pravo (določeno pravno normo), vse okoliščine, ki so odločilnega pomena. Relevantno dejansko stanje mora kot skupek vseh odločilnih okoliščin predstavljati logično celoto, ki je tudi življenjsko sprejemljiva oziroma prepričljiva in katere sestavina je tudi časovno sosledje odločilnih okoliščin.

Tožnica je v tem postopku ves čas zatrjevala, da so bile 13.7.1993 zasežene devize njene, da zoper njo ni bil nikoli uveden noben kazenski postopek in da je vrnitev zaseženih deviz zahtevala že 22.5.1995 z vlogo, naslovljeno na Okrožno sodišče v Kopru, ker pa nanjo ni bilo odziva, je 22.11.1995 vložila tožbo, zasežene devize pa so ji bile vrnjene šele 18.8.1997. Okoliščina, da se je slednje navedeno dejanje zgodilo še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe, ne zadošča za sklep o korektnosti postopanja sodišča z devizami po zasegu. Na to je nakazano tudi že v razlogih prvostopne sodbe, po katerih ni nujno, da bi moralo sodišče z vrnitvijo predmetov čakati na konec postopka, če se že med postopkom pokaže, da predmeti ne bodo rabili kot dokazilo, ali da njihov odvzem ni obvezen. Zakonska podlaga za to je bila v določbi 217. člena v zvezi z analogno uporabo 113. člena ZKP, iz odredbe sodišča v Kopru (priloga A6), ki jo je tožnica predložila 3.11.1998 pa izhaja, da ji je bila odrejena vrnitev zaseženih deviz prav na podlagi določbe 217. člena ZKP. Ustrezno kritično presojo pomena dejstva vrnitve zaseženih deviz še pred pravnomočnostjo oprostilne sodbe terja dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, po kateri iz dopisa predsednika Okrožnega sodišča v Kopru izhaja, da je bil zaseženi denar vrnjen tožnici, ker ni bila obtožena nobenega kaznivega dejanja in ker iz spisovnih podatkov ni mogoče sklepati, da gre za predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem ali za predmete kaznivega dejanja. Dokler ni ugotovljeno, katere so bile in do kdaj so obstajale tiste okoliščine, ki so kljub pravkar povzetemu pojasnilu predsednika Okrožnega sodišča v Kopru slednjemu morebiti vendarle preprečevale vrnitev zaseženih deviz pred 18.8.1997 (oziroma obratno: okoliščine, ki so terjale odlašanje z vrnitvijo vse do navedenega datuma), je materialnopravno zmotno sklepanje o pravilnosti postopanja sodišča zgolj na podlagi dejstva, da so bile tožnici vrnjene zasežene devize še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe.

Enako velja za razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, po katerem naj bi bilo korektno postopanje sodišča z devizami po zasegu, ker da tožnica ni predložila dokaza o lastništvu denarja. Problematičnost upoštevanja te okoliščine kot opravičljivega razloga za vrnitev deviz šele po domala štirih letih od zasega se pokaže že spričo dejstva, da so bile vendarle vrnjene njej - ne da bi iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhajalo, da so ji bile vrnjene po predložitvi dokaza o lastništvu (ali da je bilo lastništvo sploh sporno in da je bil izveden postopek, predviden za take primere z analogno uporabo določb 113. člena ZKP).

Tako se po obrazloženem izkaže kot materialnopravno zmotno sklepanje sodišč prve in druge stopnje o neoporečnosti postopanja z zaseženimi devizami po zasegu zgolj na podlagi ugotovljenih dejstev, da tožnica ni predložila dokaza o lastništvu denarja in da je do vrnitve zaseženega denarja prišlo še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe, posledično pa kot zmotno iz teh dejstev izpeljano sklepanje o razbremenitvi sleherne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanju njenih organov, ki naj bi v okviru svojih pristojnosti ob odločanju o vrnitvi zaseženih deviz ravnali tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 170. člena v zvezi s 172. členom ZOR). Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč obeh stopenj razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za katero posebni napotki spričo že zgoraj obrazloženih pomanjkljivosti glede obsega ugotavljanja pravno relevantnega dejanskega stanja niso potrebni. Za novo sojenje pa bi bili odveč tudi napotki za presojo vprašanja obstoja preostalih potrebnih elementov za nastanek odškodninske obveznosti, med katere spada tudi škoda in katere breme dokazovanja nosi tožeča stranka (vključno z bremenom ustreznosti načina uveljavljanja odškodnine zanjo), saj ta presoja v postopku na prvi in drugi stopnji doslej še ni bila opravljena.

Izrek o tožničinih stroških postopka v zvezi z revizijo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.