Jedro

Glavnica je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost. Zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba pritožbenega sodišča v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo 32.367,68 EUR, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.“ Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka in postopka za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.878.294,89 SIT (sedaj 16.183,84 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2000 do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 43.515,95 EUR, višji obrestni zahtevek pa zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, Vrhovno državno tožilstvo pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Obe izredni pravni sredstvi sta vloženi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vložnika pa predlagata ustrezno spremembo sodbe pritožbenega sodišča. 4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vročena obema pravdnima strankama. Nanjo je odgovorila tožena stranka, ki je podprla predlog za spremembo izpodbijane sodbe.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000,00 SIT). Po 39. členu ZPP se v primeru, ko je ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek. V obravnavani zadevi se obresti uveljavljajo skupaj z glavnico, torej niso glavni zahtevek, čeprav je revizija vložena samo zoper odločitev o obrestih. Zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in delno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti zato, ker je ugotovilo, da so do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zamudne obresti dosegle glavnico. Zato je tožeči stranki poleg glavnice prisodila samo še zamudne obresti v višini glavnice. Pri tem pa kot glavnico ni vzelo 11.148,27 EUR, kolikor je nominalno znašal tožbeni zahtevek tožeče stranke, ampak je ta znesek revaloriziralo na dan 28. 6. 2003 po stopnjah, ki so bile kot temeljna obrestna mera določene na podlagi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Uradni list RS 45/95 in 109/2001). Tako revalorizirana glavnica pa je znašala 21.757,98 EUR.

9. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje pri tem zmotno uporabilo določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča U-I-300/04 in U-I-267/06 ter 394. člen ZOR, saj ZPOMZO ni dajal podlage za poseg v kogentno določbo 394. člena ZOR o denarnem nominalizmu. Vrhovno sodišče s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti soglaša. Odločilna za pravilno razumevanje pojmov glavnice in zamudnih obresti ni ekonomska vsebina zamudnih obresti, torej njihova revalorizacijska vloga, ampak pravna vsebina. Temeljna obrestna mera kot del obrestne mere zamudnih obresti po ZPOMZO je namreč pravno predstavljala zamudne obresti, saj je bila z zakonom predpisana kot sestavni del te obrestne mere. Glavnica pa je osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot, na katero se glasi takšna obveznost in ki se v skladu s splošnim načelom monetarnega (denarnega) nominalizma, uzakonjenim v prejšnjem 394. členu ZOR oziroma sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma – zakonska (na primer 655. člen OZ) ali pogodbena valorizacija (372. člen OZ). Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev. Zamudne obresti so torej – vsaj po nastanku – stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, tudi če je pripisana h glavnici in tudi če obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere. Tako sta bila pojma glavnice in zakonskih zamudnih obresti uporabljena v številnih odločbah Vrhovnega in nižjih sodišč; pred Vrhovnim sodiščem predvsem v vseh primerih, ko je to sodišče odločilo o prenehanju teka zamudnih obresti, kadar je ugotovilo, da so dosegle glavnico (na primer v zadevah III Ips 33/2006, III Ips 95/2006, III Ips 122/2006, III Ips 6/2007, III Ips 20/2007, III Ips 83/2008, II Ips 266/2007), izrecno pa v odločbi II Ips 78/2007, ko je posebej odgovorilo prav na to vprašanje.

10. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je pritožbeno sodišče res zmotno uporabilo materialno pravo, tako kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Zato ji je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da prenehajo teči celotna zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ko so dosegle nominalno glavnico.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške postopka z revizijo, ker z njo ni uspela in zahtevo za varstvo zakonitosti, ker v tem postopku ni neposredno udeležena tožeča stranka, ki bi bila sicer dolžna povrniti toženi njene stroške.