Jedro

Tožnik je ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov.

V konkretni zadevi gre za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delnim sklepom je upravni organ v 1. točki izreka ugotovil, da je tožnik kršil drugi odstavek 162. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko na obrazloženo in natančno pisno zahtevo organa ni posredoval zahtevanih sledečih podatkov kot poročil o poslovnih zadevah: - stanje sredstev v promocijskem skladu tožnika na dan 31. 12. 2004, 31. 12. 2005, 31. 12. 2006, 31. 12. 2007, 31. 12. 2008, 31. 12. 2009 in 31. 12. 2010 ter – višine sredstev, ki so bila odvedena v promocijski sklad tožnika za vsako posamezno poslovno leto v obdobju 2005-2010, pri čemer bi bila ta prikazana ločeno po posameznem poslovnem letu, v 2. točki izreka odredil tožniku, da v 1. točki izreka tega sklepa ugotovljene kršitve določb ZASP odpravi s tem, da v roku 20 dni od vročitve tega delnega sklepa pristojnemu nadzornemu organu – uradu pošlje kot poročilo o poslovnih zadevah podatke, kot navedeno v 1. točki izreka, ter v 3. točki izreka še odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je kot pristojni nadzorni organ pri tožniku preveril (glede na spremembe ZASP-B, ko je bil 154. člen nadomeščen s tudi sedaj veljavnim 153. členom) poslovanje oziroma natančneje, ali tožnik ima oziroma ali odvaja v promocijske sklade kaka sredstva. Po pregledu sprejetih Statutov tožnika je bilo ugotovljeno, da je tožnik v promocijski sklad odvajal največ desetino nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Zaradi preveritve višine tako zbranih sredstev je organ pregledal tudi letna poročila tožnika in poročila revizijskih gospodarskih družb o opravljenih revizijah poslovanja in ugotovil, da v njih ni bilo podano stanje promocijskega sklada kot samostojna postavka znotraj bilance stanja. Organ je zato s posredovanjem zahteve tožniku z dne 27. 7. 2011, da mu posreduje zahtevane podatke, ki jo je tudi obrazložil, uvedel postopek nadzora nad tožnikom s tem v zvezi. Tožnik na zahtevo podatkov ni predložil, odgovoril pa je, da je organu predložil vse letne načrte in letna poročila, iz katerih so jasno razvidne vse delitve sredstev. Organ je tožniku še posredoval dopis z dne 9. 10. 2013, s katerim ga je seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu dal rok za odgovor, tožnik pa je vztrajal, da je podal že vsa pojasnila in podatke. Organ je navedel, da je sicer vodil nadzor glede dveh upravnih zadev: 1. dolžnost posredovanja statutov skupščin kolektivnih organizacij na podlagi 5. točke četrtega odstavka 162. člena ZASP, 2. dolžnost kolektivne organizacije, da organu na obrazloženo in natančno pisno zahtevo posreduje kot poročila o poslovnih zadevah na podlagi drugega odstavka 162. člena ZASP. Ker je zadeva zrela za odločanje glede 2. točke, je organ s tem delnih sklepom o tem odločil. Kot že navedeno, organ iz posredovanih letnih poročil tožnika za leto 2005, 2006, 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 ni pridobil podatka o višini sredstev (ne na aktivni in ne na pasivni strani) promocijskega sklada na dan 31. 12. 2004 in na isti dan vsakega leta do 2010. Stanje sredstev tudi ne izhaja iz drugih delov pregledanih letnih poročil. Poročilo o porabi sredstev promocijskega sklada (ki je sicer sestavni del letnih poročil) pa se nanaša zgolj na pasivno/odhodkovno stran, kar pa ni zahtevani podatek. Podatek o izplačanih sredstvih ne pove, koliko je bilo razdeljenih sredstev, zato je tudi neprimerno zatrjevanje tožnika, da jih do 2007 niso delili. Prav tako ni pomembno, da se je vir sredstev s sprejemom čistopisa Statuta z dne 6. 12. 2011 spremenil, saj so zahtevani časovno predhodni podatki. Glede na navedeno je na podlagi 162. a člena ZASP organ odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik je v tožbi uvodoma izpostavil vprašanje pravočasnosti zahteve organa, ker se nanaša na podatke na dan 31. 12. 2004 do 31. 12. 2010. Tožnik je kolektivna organizacija (147. člen ZASP), ki nima koncesije, kar pomeni, da je nadzor pristojnega organa zagotovo uveden zaradi zaščite imetnikov pravic, ne pa zaradi morebitne zadostitve birokratskim zahtevam. Nadomestila, ki jih upravlja tožnik, po prvem odstavku 130. člena ZASP pri uporabnikih uveljavljajo proizvajalci fonogramov. Ti so praviloma pravne osebe, ki se s proizvodnjo fonogramov ukvarjajo poslovno, v okviru svoje glavne ali stranske dejavnosti. Uporabniki pa so praviloma poslovni subjekti, ki komercialne fonograme svojim strankam priobčujejo javnosti praviloma v okviru izvajanja svoje poslovne dejavnosti. Pri uveljavljanju teh pravic smiselno prihaja do prenašanja pravic individualnih imetnikov iz 22. člena ZASP s kolektivne organizacije na končne uporabnike – poslovne subjekte. Pri tem smiselno nastajajo obligacijski odnosi, ki imajo zagotovo naravo poslovne pogodbe (na tako stališče se je postavila tudi sodna praksa, spore med tožnikom in uporabniki pa rešuje gospodarski oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani), terjatve iz teh pogodb pa zastarajo v 3 letih (349. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker OZ določa, da zastaralnih rokov s pravnim poslom ni mogoče določiti drugače, kot jih določa zakon, zastaralni rok za individualnega imenika pravic v razmerju do KO ne more biti drugačen, kot če bi individualni imetnik svoje pravice uveljavljal sam pri uporabniku njegove intelektualne lastnine. Ob upoštevanju stališča glede namena nadzora organa nad poslovanjem KO ni nikakršnega opravičljivega razloga, na podlagi katerega bi imel nadzorni organ v razmerju do tožnika rokovno boljši položaj, kot ga imajo individualni imetniki pravic. Organ akta ni izdal zato, ker tožnik ne bi izpolnjeval svojih obveznosti iz četrtega odstavka 162. člena ZASP, prav tako ne zaradi morebitnega postopka, ki bi za to obdobje tekel na zahtevo individualnega imetnika pravic. Tak nadzor bi bil smiseln le, če bi se izkazalo, da gre za dodaten nadzor, ki bi bil potreben npr. zaradi zagotovitve pravičnega obravnavanja individualnega imetnika pravic, ipd.. Tak nadzor bi bil smiseln v prvem letu po prejemu poročil in pred izplačilom nadomestil za prihodnje obračunsko obdobje. Nesmiselnost zahteve je večja še zato, ker je organu znano, da je tožnik zaradi nepotrjenih tarif lahko začel uveljavljati nadomestila šele po spremembi ZASP v drugi polovici leta 2005, kar pomeni, da se v posebni sklad sredstva niso mogla niti stekati do 2006. Tožnik je zato predlagal, da sodišče ugotovi, da je ugotavljanje stanja sredstev posebnega sklada pri tožniku za čas od 31. 12. 2004 do vključno 13. 12. 2010 zastaralo.

Tožnik je v tožbi še izpostavil, da je akt posledica nepoznavanja sistema delovanja tožnika. Tožnik je organu pojasnil, da bi se lahko glede na nekdanji 51. člen Statuta preko posebnega sklada odvajala določena količina nadomestil, zbranih za javno priobčevanje komercialnih fonogramov, ter določena količina nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje. Ker pa je obseg večine delilne mase na dan 31. 12. še neznan (določeni računi zapadejo šele v prihodnjem koledarskem letu, poleg tega tečejo tudi postopki za izterjavo, ipd.), posledično tudi ni jasno, koliko sredstev se za posamezno koledarsko leto lahko steče v posebne sklade. Zato tožnik skupščinam predlaga samo obravnavanje porabe na račun tega sklada, ki pa je veliko nižja kot potencialna sredstva tega sklada v koledarskem letu. Ker se v sklad ne odvaja več, kot je v tekočem koledarskem letu namenjeno porabi, skupščini vsako leto junija obravnavata samo namensko porabo sredstev preko sklada, razlika pa se v skladu ne realizira in se razdeli po pravilih delitve preostalih nadomestil. Vse to je tožnik skupaj pojasniti organu, ki pa tega ni hotel sprejeti. Tožnik tako teh podatkov ne vodi kot samostojne postavke v bilanci stanja, pri čemer pa je treba še ugotoviti, da podatkov, ki se pojavljajo v bilanci stanja, ne določa ne tožnik in ne organ, temveč davčni organ, torej ne gre za neko listino, ki je v dispoziciji strank. Postopek pa je tudi nejasno voden, saj je na eni strani organ želel, da mu tožnik posreduje podatke, ki jih nima, na drugi strani je zahteval od tožnika sklepe skupščin, ki glede na akte tožnika in realne zmožnosti za odvajanje sredstev v posebni sklad niso niti predvideni niti potrebni. Letna poročila, ki jih tožnik redno pošilja organu, pa so s pojasnili za imetnike pravic objavljeni tudi na internetni strani tožnika. Drugih sredstev (kot so razvidna iz bilance stanje) pa tožnik nima, jih ne deli in o njih ne more poročati. Tožnik je še opozoril, da večkratno kršenje ZASP predstavlja tudi podlago za odvzem dovoljenja. Tožnik ni kršil ZASP, posredoval je vse zahtevane podatke, prav tako tudi vse listine. Če pa organ meni, da bi moral biti postopek pri tožniku spremenjen, pa bi moral ukrepati takoj, ko mu je tožnik posredoval akt oziroma njegovo spremembo. Tega pa organ ni zahteval (torej spremembe aktov, ki bi narekovali izdajo spornih listin), kar pomeni, da ne more zahtevati listin, ki jih akti tožnika ne predvidevajo. Tožnik je predlagal, da sodišče razpiše glavno obravnavo, neposredno izvede predlagane dokaze (zaslišanje prič in vpogled v tam opredeljene listine) in odpravi izpodbijani akt, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika, uvodoma navedla, da je predmet tega postopka odločanje o dolžnosti tožnika posredovati podatke v obliki poročil o poslovnih zadevah oziroma o kršitvi določb ZASP in ne dovoljenost izplačevanja dela zbranih sredstev v promocijski sklad, pravilnost višine odvedenih sredstev, ipd. Tožnik ni nikoli navedel, da zahtevanih podatkov nima. To izhaja tudi iz njegovega dopisa z dne 30. 1. 2014. Napačna je trditev tožnika, da je zaradi nepotrjenih tarif začel uveljavljati nadomestila šele po spremembi ZASP. Tožnik je namreč vložil odškodninsko tožbo zoper organ, ker ta v obdobju 2000-2004 ni potrdil predlaganih tarif. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII P 2725/2013 je bilo na več delih obrazložitve navedeno, da neobstoj tarife nima nobenega vpliva na temelj zahtevka za plačilo uporabe varovanih del in je tožnik vse sporno obdobje sklepal pogodbe in tudi neomejeno izterjeval honorarje za uporabo varovanih del. Toženka je tudi nasprotovala zaslišanju predlaganih prič, ker glede na predmet postopka njihovo zaslišanje ne bo pripomoglo k rešitvi zadeve. Zahteva organa pa je bila jasna. Ne drži, da bi organ zahteval, da tožnik posreduje stanje sredstev posebnega sklada kot samostojno postavko znotraj bilance stanja, saj to ne izhaja iz spisa, temveč je zgolj (na zatrjevanje tožnika, da se ti podatki nahajajo v že posredovani poslovni dokumentaciji) pojasnil, da se ti podatki ne nahajajo v letnem poročilu, niti niso prikazani v bilanci. Slovenski računovodski standardi pa določajo obvezni minimum podatkov, ki jih mora vsebovati bilanca stanja, v preostalem pa je to prepuščeno dispoziciji tožnika. Toženka je predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu delni sklep, s katerim je organ s 1. točko izreka ugotovil, da je tožnik kršil drugi odstavek 162. člena ZASP, z 2. točko pa naložil tožniku odpravo ugotovljene kršitve na tam opredeljen način.

Po drugem odstavku 162. člena ZASP lahko pristojni organ od kolektivne organizacije kadar koli zahteva poročila o poslovnih zadevah kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled predmeta, določenega v zahtevi. Po 162. a členu ZASP pa pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona. Iz odgovora na tožbo in posredovanih upravnih spisih je razvidno, da je tožnik odpravil iz sklepa ugotovljeno kršitev drugega odstavka 162. člena ZASP tako, da je organu po izdaji izpodbijanega delnega sklepa posredoval zahtevane podatke. S tem pa po presoji sodišča tožnik ni izgubil pravnega interesa za vsebinsko presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Večkratna kršitev določb ZASP je namreč eden izmed zakonsko določenih razlogov, zaradi katerih pristojni organ z odločbo odvzame izdano dovoljenje (3. točka drugega odstavka 162. a člena ZASP), ugotovljeno kršitev citirane določbe ZASP pa vsebuje 1. točka izreka izpodbijanega delnega sklepa. Ker pa je izrek delnega sklepa po svoji vsebini sestavljen izrek (ugotovitev kršitve in odprava ugotovljene kršitve, kot določa ZASP), bo sodišče meritorno obravnavalo tožbo zoper izpodbijani delni sklep v celoti.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče se uvodoma opredeljuje do zatrjevanih kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je organ postopek nadzora pričel z zahtevo z dne 27. 7. 2011, s katero je natančno opredelil, katere dokumente in katere podatke mu mora tožnik posredovati. Tako je zahteval, da mu tožnik posreduje sklepe skupščine proizvajalcev fonogramov in izvajalcev ter podatke (kot poročilo o poslovnih zadevah) o stanju sredstev v promocijskem skladu tožnika na tam določene dni ter višini sredstev, ki so bila odvedena v promocijski sklad tožnika v tam navedenem obdobju. Ker je bila zadeva (in kar nesporno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega delnega sklepa) zrela za odločanje le v delu, ki se nanaša na zahtevo za posredovanje podatkov (kot poročila o poslovnih zadevah) o stanju ter višini sredstev promocijskega sklada, je tudi po presoji sodišča organ imel podlago (219. člen ZUP), da je v tem delu o zadevi že odločil. Tožnik zato nima prav, da je obrazložitev izpodbijanega akta v nasprotju, saj to ne drži. Iz izreka izpodbijanega akta tudi izhaja, da mora tožnik posredovati zahtevane podatke kot poročilo o poslovnih zadevah (v tej obliki pa je organ podatke zahteval že med postopkom), ne pa v okviru bilance stanja kot samostojno postavko (ki je sicer davčni predpisi res ne zahtevajo), zaradi česar tudi ta ugovor sodišče zavrača kot neutemeljenega. Iz listin spisa pa tudi izhaja, da tožnik med postopkom ni zatrjeval, da teh podatkov nima (kot sedaj zatrjuje v tožbi), temveč le, da je vse podatke (s katerimi razpolaga) organu že posredoval v obliki letnih poročil, sklepov skupščin, ipd.. Ker pa iz posredovanih dokumentov tožnika ti podatki niso izhajali in kar je organ tožniku med postopkom tudi pojasnil, je (ob upoštevanju predmeta nadzora, tj. ali tožnik kot kolektivna organizacija svoj prihodek deli v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP - ta določa pravila o delitvi prihodka kolektivne organizacije) mogel te podatke posebej zahtevati. Če pa je tožnik določen del zbranih nadomestil odvajal v promocijski sklad (pri čemer ni pomembno, kdaj je s tem pričel, je pa to počel, kar je nesporno med strankama), pa mora biti to nedvomno evidentirano na transparenten in preverljiv način, zlasti ob upoštevanju namena ustanovitve kolektivne organizacije, ki je (med drugim) v tem, da na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastil avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev (med drugim) izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev ter deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve (146. člen ZASP).

Tožnik ugovarja še absolutno zastaranje zahteve za posredovanje podatkov glede na datum njihovega nastanka in se pri tem sklicuje na 349. člen OZ. Tudi po presoji sodišča takšna razlaga, kot jo ponuja tožnik v tožbi, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Gre namreč za odločanje v upravnem postopku po določbah ZASP, ki ne predpisuje postopkov oziroma dejanj organa v postopku v določenih časovnih omejitvah, pri čemer že zaradi različne narave postopkov (v obravnavanem primeru gre za upravni postopek, OZ pa vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja – prvi odstavek 1. člena OZ) tega roka (za opravo dejanj v upravnih postopkih) ni možno upoštevati. Ob tem pa je treba še poudariti, da citirana določba OZ predpisuje časovno omejitev uveljavljanja materialnopravnih zahtevkov (terjatev iz gospodarskih pogodb), v obravnavanem primeru pa organ zahteva podatke in ne uveljavlja kakšnega materialnopravnega zahtevka (npr: morebitne terjatve, ki bi nastala, če bi bila med tožnikom in organom sklenjena kakšna gospodarska pogodba). Organ pa je zahteval podatke na točno določen dan (na dan 31. 12. 2004, 31. 12. 2005, 31. 12. 2006 in dalje), zaradi česar način delovanja sistema tožnika (tj. da na ta dan niso zbrana vsa nadomestila za to leto) ni relevanten, po drugi strani pa gre za podatke, ki bi jih tožnik moral imeti že zbrane v celoti glede na datum njihovega nastanka in glede na uvedbo postopka nadzora in zahtevo po njihovem posredovanju.

Tožnik pa zato tudi ne more z uspehom zatrjevati, da ni kršil ZASP ter da je ravnal, kot naloženo, ker to ne drži. Tožnik je namreč ZASP kršil že s tem, ko na obrazloženo natančno in pisno zahtevo organu ni posredoval zahtevanih podatkov po zgoraj citiranih materialnopravnih določbah (vsaj ne do izdaje sklepa), kar pa med strankama niti ni sporno.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave z izvedbo predlaganih dokazov, saj so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev, zaradi česar razčiščevanje dejanskega stanja in njegovo morebitno dopolnjevanje ni bilo potrebno (59. člen ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo stroškovni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.