Jedro

Nekaznovanost zaradi kaznivih dejanj ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine, ki bi bila po kvaliteti takšne narave, da bi obtoženčevo dejanje delala posebej lahko. Gre namreč za običajno olajševalno okoliščino, ki se lahko upošteva v okviru splošnih pravil za odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ne more pa nekaznovanost, ki se pričakuje od vsakogar, utemeljiti milejšega sankcioniranja pod zakonsko predpisano mejo.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba sodišča druge stopnje.

II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VIII K 49154/2016 z dne 23. 12. 2022 obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in za kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 49154/2016 z dne 5. 9. 2023 ugodilo pritožbi višjega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve obeh zgoraj navedenih kaznivih dejanj, mu določilo kazni za posamezna dejanja in nato izreklo enotno kazen treh let in pet mesecev zapora. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom I Kp 49154/2016 z dne 9. 7. 2024 pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 176. člena KZ-1 ter odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Ob obravnavanju pritožb je izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3.Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni obravnavi v novem sojenju s sodbo II Kp 49154/2016 z dne 22. 10. 2024 ugodilo pritožbi višjega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in dva meseca zapora. Oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se pritožila:

-obtoženčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ter

-višji državni tožilec (v nadaljevanju: državni tožilec) iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen brez uporabe omilitvenih določb.

5.Obtoženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo višjega državnega tožilca in Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno. Pooblaščenci oškodovanke so odgovorili na pritožbo obtoženčevega zagovornika in predlagali njeno zavrnitev, medtem ko je obtoženčev zagovornik v izjavi vztrajal pri vseh svojih navedbah.

B-1.

Glede pritožbe obtoženčevega zagovornika

6.Obtoženčev zagovornik uveljavlja: (i) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker večina obtožencu očitanih ravnanj ne predstavlja kaznivega dejanja; (ii) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitev pravic obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke in zaslišanje več prič; (iii) razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in (iv) razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, ker sodišče ni uporabilo določb o pogojni obsodbi.

O kršitvi kazenskega zakona

7.Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil obtoženec v bistvenem spoznan za krivega, ker je svojo hčerko B. B. (roj. leta 2003) v času od začetka leta 2013 do konca januarja 2016, ko mu je bila zaupana v varstvo, večkrat trepljal po zadnjici, jo tudi stisnil za rit in pred družinskimi člani govoril, da ima veliko rit, jo otipaval po prsih in govoril, kako ima že velike, se kopal z njo v banji in jo nago fotografiral, ter jo ponoči, ko sta spala v isti postelji in je bila oškodovanka oblečena v pižamo, od zadaj objel, ji dal svoje roke čez njene boke ter se s penisom dotikal njene zadnjice.

17.Pritožnik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do predloga obrambe, naj sodni izvedenec pojasni, kakšni so bili obtoženčevi vzgibi za dotikanje oškodovankine zadnjice z nabreklim penisom (tj. ali je šlo nujno za poskus zadovoljevanja njegovega spolnega nagona ali pa bi morda lahko bil v ozadju kakšen drug fiziološki razlog). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predlog obrambe v tem delu po vsebini očitno meril na razjasnjevanje, ali je obtoženec očitano ravnanje storil iz spolnih nagibov, torej ali je dejanje storil z obarvanim (direktnim) naklepom, na kar dovolj določno odgovarja pojasnilo sodišča druge stopnje, da sodni izvedenec ne more podati mnenja o tem, ali je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom (16. točka izpodbijane sodbe). Dokazni predlog je bil poleg tega oblikovan na način, ki meji na t.i. "ribolovno odpravo (fishing expedition)", ko predlagatelj predlaga izvedbo določenega dokaza v upanju, da bi se z njim morebiti ugotovilo kaj za obrambo koristnega, s čimer zagovornik ne more utemeljiti materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza.

18.Pritožnik v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje prič navaja predvsem, da bi morala biti v postopku zaslišana čistilka C. C., ki bi lahko izpovedala, ali je imel obtoženi v svoji sobi "dildote" in kondome, na kar se v razlogih sodbe sklicuje sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da gre za nepotreben dokaz, saj predlagana priča ni bila prisotna pri obravnavanih dogodkih (18. točka izpodbijane sodbe), poleg tega pa dejstva, ki jih je obramba želela dokazovati s predlaganim dokazom, glede na opis kaznivega dejanja niso odločilna dejstva, ki bi jih bilo treba posebej dokazovati, saj kazenskopravni očitki iz izreka sodbe ne zajemajo okoliščin, na katere je meril predlagan dokaz. Zagovornik glede predlaganih prič zatrjuje še, da bi jih moralo sodišče zaslišati zato, ker ni verjelo skoraj ničemur, kar sta izpovedala obtoženčev oče in sestra, vendar to ni razlog, ki bi lahko utemeljil materialnopravno relevantnost (upoštevnost) predlaganih dokazov. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da predlagane priče iz lastnih zaznav očitno ne bi mogle izpovedovati o obtožbenih očitkih (18. točka izpodbijane sodbe), medtem ko sodišče tudi ni dolžno v nedogled izvajati dokazov v obdolženčevo korist, če oceni, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno za razsojo.

19.Sodišče druge stopnje glede na navedeno z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni prekršilo obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

O zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

20.Večina zagovornikovih navedb je namenjena izpodbijanju dejanskega stanja, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Pritožnik po posameznih izvršitvenih ravnanjih primerja predvsem izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi dne 20. 10. 2022 in zagovor obtoženca ter na ta način utemeljuje, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Zagovornik trdi, da obtožencu bodisi niso dokazana posamezna izvršitvena ravnanja (tj. stiskanje za zadnjico, otipavanje po prsih, skupno kopanje in fotografiranje v inkriminiranem časovnem obdobju) bodisi ni dokazano, da bi bila njegova ravnanja storjena z namenom zadovoljevanja spolnega nagona. V pritožbi se sklicuje tudi na izpovedbi prič F. F. in G. G. (obtoženčeve sestre in očeta), ki naj bi odnos med oškodovanko in obtožencem opisala kot povsem običajen.

21.Vrhovno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in proučitvi podatkov spisa v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo oškodovankino izpovedbo v povezavi z ostalimi dokazi in utemeljeno presodilo, da je obtožencu kaznivo dejanje iz izreka sodbe dokazano tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem smislu, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi natančno obrazložilo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

22.Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila oškodovanka v obravnavani zadevi zaslišana večkrat, pri čemer je med podajo ovadbe na policijo (marca 2016) in njenim zadnjim zaslišanjem pred sodiščem (oktobra 2024) minilo več kot osem let (od samega dejanja pa več kot deset let), a je osrednje očitke iz izreka izpodbijane sodbe ves čas opisovala v bistvenem enako (zlasti 31., 35. in 39. točka izpodbijane sodbe). Oškodovanka je bila prvič zaslišana v preiskavi dne 1. 3. 2017, ko je bila stara 14 let, nato na glavni obravnavi dne 20. 10. 2022, ko je bila stara 19 let, in nazadnje pred sodiščem druge stopnje dne 22. 10. 2024, ko je bila stara 21 let, pri čemer se njena izpovedba kljub veliki časovni oddaljenosti od obravnavanih dogodkov in večjemu časovnemu razkoraku med posameznimi zaslišanji v bistvenih elementih ni spremenila. Oškodovankino izpovedbo sta posredno potrdili izpovedbi prič H. H. (oškodovankine matere) in I. I. (partnerke oškodovankinega strica), katerima se je oškodovanka zaupala po tem, ko je v sedmem razredu osnovne šole pri predmetu etika dojela, da očetova ravnanja niso sprejemljiva. Sodišče druge stopnje je pri dokazni presoji ovrednotilo tudi mnenje sodne izvedenke klinične psihologije Nade Hribar in izpovedbi oškodovankine pedopsihiatrinje dr. Katje Kobilšek Guna ter oškodovankine osebne zdravnice dr. Suzane Justinek, ki razkrivajo, da je pri oškodovanki podanih veliko značilnosti, ki jih stroka povezuje z izkušnjo spolne zlorabe, kar vse je še dodatno potrdilo in okrepilo verodostojnost oškodovankine izpovedbe (52. točka izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje je natančno analiziralo posamezne očitke iz izreka sodbe (41. točka izpodbijane sodbe in naslednje), preizkusilo obtoženčev zagovor v povezavi z ostalimi dokazi ter argumentirano obrazložilo, zakaj ne sprejema stališč obrambe, da je šlo pri obravnavanih ravnanjih za povsem običajno starševsko vedenje, ki ni bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnega nagona.

23.Pritožnik v svojih izvajanjih citira posamezne dele oškodovankine izpovedbe, vendar jih povzema, prvič, iztrgano iz celotnega konteksta oškodovankinega zaslišanja na naroku dne 20. 10. 2022, in drugič, neodvisno od njenih ostalih (prejšnjih in kasnejših) izpovedb, ko je bila vsakokrat natančno zaslišana o posameznih očitkih iz izreka sodbe in jih je v prostih izpovedbah ter po dodatnih vprašanjih v svojem bistvu tudi opisala. O očitku trepljanja po zadnjici je oškodovanka tako izpovedala v preiskavi, ko je bil po oceni sodišča druge stopnje njen spomin bolj svež kot pri kasnejših zaslišanjih, potrdila pa ga je tudi v izpovedbi pred sodiščem druge stopnje, ko je navedla, da so se dotiki začeli stopnjevati, tako da sčasoma ni šlo več samo za trepljanje po riti, temveč jo je obtoženi začel tudi stiskati za rit (pri čemer je stisk trajal dve oziroma tri sekunde) in komentirati kako izgleda. Sodišče druge stopnje je vsa obtoženčeva ravnanja in njegove komentarje o tem, da ima oškodovanka veliko rit, umestilo v obdobje oškodovankinega telesnega razvoja, ko je pričela dobivati obline in ko se je začelo tudi stopnjevanje obtoženčevih fizičnih dotikov po oškodovankinih intimnih delih telesa, poudarilo pa je tudi trajanje teh dotikov, ki niso bili zgolj bežni, ampak so trajali par sekund, kar vse je utemeljeno vodilo do dokaznega sklepa, da so bila njegova ravnanja storjena z namenom zadovoljevanja spolnega nagona (41. točka izpodbijane sodbe).

24.Zagovornik v pritožbi ponavlja obtoženčev zagovor, da je oškodovanko udaril po riti v smislu, naj gre hitreje po stopnicah, s čimer glede na konsistentno in neomajno izpovedbo oškodovanke o tem, da so se obtoženčeva ravnanja stopnjevala in da ji je bilo ob njih neprijetno, ne more vnesti dvoma v pravilne dokazne zaključke sodišča druge stopnje (41. točka v povezavi z 48. in 49. točko izpodbijane sodbe). Tudi pritožbeno zatrjevanje, da oškodovanka na glavni obravnavi 20. 10. 2022 ni vedela ničesar o otipavanju oziroma stiskanju njene zadnjice in da se ne spomni teh dejanj, prezre oškodovankino prosto izpovedbo na istem naroku o tem, da jo je obtoženec med hojo po stopnicah prijel za rit (list. št. 599), o čemer je pred tem izpovedovala tudi v preiskavi (list. 149) in kasneje še na zaslišanju pred sodiščem druge stopnje v letu 2024 (list. št. 824-825). Glede obtoženčevih komentarjev o oškodovankini zadnjici pritožnik v pritožbi že sam navaja, da je obtoženec oškodovanki res dejal, da ima veliko rit, a ob tem poudarja, da so o njej podobno govorili tudi drugi družinski člani, kar naj bi izključevalo spolno motiviranost njegovih opazk. Sodišče druge stopnje je takšno stališče utemeljeno zavrnilo (41. točka izpodbijane sodbe), saj je ugotovilo, da je obtoženec komentiral ne le oškodovankino zadnjico, temveč tudi njene prsi, in sicer v obdobju njenega telesnega dozorevanja, pri čemer se je v istem obdobju pričelo stopnjevanje njegovih fizičnih dotikov po oškodovankinih intimnih delih telesa, zato za razsojo tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne more biti relevantno, kaj so o oškodovanki govorili drugi družinski člani.

25.Oškodovanka je po ugotovitvah sodišča druge stopnje konsistentno in zato prepričljivo izpovedovala tudi o obtoženčevem otipavanju njenih prsi in komentiranju, kako ima že velike (42. točka izpodbijane sodbe). Pritožnik v pritožbi tudi glede teh očitkov selektivno citira oškodovankino izpovedbo na naroku dne 20. 10. 2022, češ da je obtoženec ni stiskal za prsi, čeprav je iz njene proste izpovedbe razvidno pričevanje o tem, da jo je obtoženec "šlatal za prsi" oziroma se jo dotikal po prsih in komentiral, kako so ji že zrasle (list. št. 599-600), kar je opisovala tudi v preiskavi (list. št. 146) in nazadnje pred sodiščem druge stopnje (list. št. 824-825). Tudi pritožnikovo ponavljanje obtoženčevega zagovora, da je oškodovanki samo popravljal sključeno držo, ne more biti uspešno, saj je oškodovanka na obravnavi pred sodiščem druge stopnje nazorno pokazala, kako so izgledali obtoženčevi dotiki, ki niso bili samo bežni, ampak so trajali dve do tri sekunde, zato je višje sodišče utemeljeno presodilo, da je bilo popravljanje oškodovankine drže zgolj priročen oziroma navidezno opravičljiv izgovor, da se oškodovanke dotika po intimnem predelu. Pritožnik zatrjuje, da je bil obtoženec pri svojih ravnanjih le "neroden" in v ničemer spolno motiviran, česar ni mogoče sprejeti, saj je šlo pri njegovih ravnanjih za dlje časa trajajočo kombinacijo fizičnih dotikov in komentiranja oškodovankinih intimnih delov telesa v času njenega telesnega razvoja in odraščanja, česar pred tem obdobjem ni izvajal, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča potrjuje, da so bila njegova ravnanja storjena zaradi zadovoljevanja spolnega nagona.

26.Pritožnik glede očitka, da se je obtoženec z oškodovanko kopal v banji in jo golo fotografiral, zatrjuje, da se je to nazadnje dogajalo, ko je bila oškodovanka v četrtem razredu osnovne šole, torej v času, ki ni zajet v izreku izpodbijane sodbe. Pri tem se sklicuje obtoženčev zagovor in na drobec oškodovankine izpovedbe z dne 20. 10. 2022, čeprav je slednja pri omenjenem zaslišanju po nadrobnejših vprašanjih ocenila, da sta se z očetom zadnjič skupaj kopala še okoli leta 2014 ali 2015 (list. št. 608), obtoženčeva ravnanja pa je tudi pri ostalih zaslišanjih prepričljivo umestila v čas, ko se je začela telesno razvijati, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe (prim. 44. točko izpodbijane sodbe) ter sovpada s časovnico iz izreka izpodbijane sodbe. Oškodovanka je pri vseh zaslišanjih po ugotovitvah sodišča druge stopnje konsistentno izpovedovala tudi o tem, da jo je obtoženec v istem časovnem obdobju med kopanjem tudi golo fotografiral, zato pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da obtožencu ravnanja iz izreka sodbe niso dokazana, ker fotografij ni nihče videl. Pritožnik s pritožbo oporeka spolni motiviranosti obtoženčevih ravnanj, češ da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi obtoženec pri kopanju z oškodovanko izvajal kakršnakoli dejanja s spolno vsebino, vendar brez uspeha. Za presojo pritožbenih navedb v tem delu je ključno, da je oškodovanka pri vseh zaslišanjih v bistvenem enako opisovala, kako se je obtoženec ponovno pričel kopati z njo in jo golo fotografirati prav v obdobju njenega telesnega dozorevanja, čeprav se je vmes že več let kopala sama (44. točka izpodbijane sodbe) kar v kontekstu vseh preostalih obtoženčevih inkriminiranih ravnanj tudi po oceni Vrhovnega sodišča razkriva, da so imela njegova ravnanja namen zadovoljevanja spolnih potreb. Obtoženca ne more razbremeniti okoliščina, da se oškodovanke med kopanjem (ko je bila torej gola) ni nikoli dotikal, saj je iz njenega opisa obravnavanih dogodkov vendarle razvidno, da so se obtoženčevi fizični dotiki (prek oblačil) sčasoma stopnjevali in ji povzročali nelagodje, zato zgolj dejstvo, da ni prišlo do spolnih dejanj na njenem golem telesu, za presojo obtoženčevega namena ne more biti odločilnega pomena.

27.Pritožnik ne zanika dejstva, da je obtoženec oškodovanko ponoči v postelji od zadaj objel, ji dal roke čez njene boke in se s penisom dotikal njene zadnjice

27.Navaja pa, da naj bi šlo pri tem za običajne starševske dotike, ter poudarja, da oškodovanka obtožencu ni dala vedeti, da ji je ob tem neprijetno, oziroma trdi, da oškodovanki tovrstni objemi očitno niso predstavljali neprijetnosti, glede na to, da bi lahko spala tudi kje drugje. Ta izvajanja ne morejo omajati pravilnosti presoje sodišča druge stopnje, ki je verjelo oškodovankini konsistentni izpovedbi o tem, na kakšen način se je obtoženec stiskal k njej (46. točka izpodbijane sodbe), vključno s tem, da je čedalje bolj "rinil" k njej; da mu ni bilo prav, če je želela vstati, medtem ko se mu je sama želela izmuzniti; ter nenazadnje, da se oškodovanki takšno objemanje ni zdelo več normalno (48. točka izpodbijane sodbe). Oškodovanka je obtoženčeva ravnanja v postelji pri vseh zaslišanjih opisovala v bistvenem enako, njena izpovedba pa razkriva tudi njeno občutno nelagodje zaradi obtoženčevih ravnanj, zato nasprotne pritožbene trditve ne morejo biti uspešne. Pritožnik navaja še, da ni z gotovostjo dokazano, v kakšnem stanju je bil med objemanjem obtoženčev penis, čeprav sodišče druge stopnje utemeljeno ugotavlja, da so spolna dejanja lahko storjena z namenom potešitve spolne sle tudi v primeru, ko spolni ud ni v erekciji (49. točka izpodbijane sodbe), medtem ko je oškodovanka v obravnavani zadevi jasno izpovedovala o tem, kako je včasih čutila obtoženčev nabrekli spolni ud, včasih pa je bil mehak. Da ni šlo zgolj za nerodne starševske dotike, temveč za kazniva ravnanja, storjena z namenom zadovoljevanja spolnega nagona, razkriva tudi po presoji Vrhovnega sodišča celoten kontekst obtoženčevih ravnanj, ko se je z mladoletno oškodovanko (tedaj staro med 10 in 13 let) stiskal zvečer v postelji samo v spodnjicah, telo na telo, se pri tem tudi premaknil in jo v zadnjico butnil s penisom, jo skušal na vsak način zadržati pri sebi, vse to pa se je dogajalo ravno v času njenega telesnega dozorevanja in takrat, ko jo je začel tudi otipavati po intimnih delih telesa na že opisan način, jih komentirati, se z njo ponovno pričel kopati v banji in jo pri tem tudi golo fotografirati.

28.Pritožbeno zatrjevanje, da oškodovanka pri obtoženčevih dotikih ni zaznala, da bi se obtoženec spolno vzburil, ne izključuje presoje o spolni motiviranosti inkriminiranih ravnanj. Oškodovanka je namreč po ugotovitvah izpodbijane sodbe ob zaslišanjih večkrat povedala, da obtoženčeva ravnanja zanjo niso bila normalna, da se ob njih sčasoma ni več počutila lagodno, kot tudi, da je sama pri sebi že pred poukom etike vedela, da tovrstna ravnanja niso primerna. Sodišče druge stopnje je vse okoliščine, ki kažejo na obtoženčev namen zadovoljevanja spolnega nagona, strnjeno nanizalo v 55. točki izpodbijane sodbe, Vrhovno sodišče pa jih je v tej sodbi pri posameznih izvršitvenih ravnanjih v odločilnih delih že povzelo in sprejelo, zato pritožba ne more uspeti z grajo, da je dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno.

29.Pritožba skuša utemeljiti, da so na vsebino oškodovankine izpovedbe odločilno vplivale različne institucije, ki so jo prepričale, da je žrtev spolne zlorabe, čemur ni mogoče pritrditi. Kot je poudarilo sodišče druge stopnje, je oškodovanka obtoženčeva ravnanja, ki so zajeta v izreku sodbe, nazorno opisala že svoji mami še preden je bila podana prijava na policijo, kmalu za tem pa tudi I. I. (39. točka izpodbijane sodbe), kar vse krepi verodostojnost njene izpovedbe ter nasprotuje pritožnikovemu stališču, da je njena obremenilna izpovedba zgolj posledica sugestij pristojnih organov.

30.Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeno tezo, da je obravnavani kazenski postopek posledica maščevanja oškodovankine matere H. H., bivše obtoženčeve partnerke, ter njene želje po pridobitvi visoke odškodnine. Sodišče druge stopnje je namreč utemeljeno presodilo, da ni nobene prepričljive logike v tem, da bi oškodovankina mati, s katero se je obtoženec razšel, ko je bila oškodovanka stara eno leto, po več kot desetih letih hči nagovorila h krivi obremenitvi obtoženca, še posebej ob upoštevanju dejstva, da ima sama že več let novega partnerja (s katerim imata tudi otroka) ter je bila - glede na oškodovankino izpovedbo - vselej naklonjena oškodovankinim stikom z obtožencem oziroma je želela, da imata lep odnos.

31.Brezuspešno mora ostati nazadnje tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbi prič F. F. in G. G. F. F. in G. G. (obtoženčeve sestre in očeta), ki sta v kritičnem času živela z obtožencem in pri njegovem odnosu z oškodovanko nista zaznala nobenih posebnosti. Pritožnik ostaja namreč v pritožbi na ravni povzemanja njunih izpovedb, ne da bi se pri tem soočil z argumentiranimi razlogi izpodbijane sodbe o tem, da so bila očitana ravnanja večinoma (z izjemo posameznih obtoženčevih komentarjev) izvršena na samem, brez prisotnosti prič, tako da opažanja obtoženčevega očeta in sestre glede na neomajno izpovedbo oškodovanke kot osebe, ki je obtoženčeva ravnanja neposredno zaznala, ne morejo imeti razbremenilne teže. Sodišče druge stopnje je dodatno izpostavilo, da se priča G. G. glede na svojo izpovedbo običajno niti ni zanimal za oškodovanko, priča F. F. pa je očitno izpovedovala z namenom podkrepitve obtoženčevega zagovora, saj je sprva zanikala celo tisto, kar je obtoženec priznal (34. točka izpodbijane sodbe), kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da njuni izpovedbi pri razsoji ne moreta imeti odločilnega razbremenilnega pomena.

32.Pritožnik v zvezi z direktnim naklepom pri izvršitvi kaznivega dejanja trdi, da ni z gotovostjo dokazano niti v sodbi dovolj določno obrazloženo, da se je obtoženec zavedal, da s svojimi ravnanji posega v oškodovankino pravico do spolne samoodločbe, in da je to tudi hotel storiti. Vrhovno sodišče temu ne more pritrditi, saj je sodišče druge stopnje obtoženčev direktni (obarvani) naklep izčrpno obrazložilo v 61. točki izpodbijane sodbe. Obtoženčevo načrtno in hoteno ravnanje je prepoznalo predvsem v okoliščinah, da je dejanja izvrševal daljše časovno obdobje; da je z njimi pričel v času oškodovankinega telesnega dozorevanja, ko je začela dobivati obline; da jih je stopnjeval in izvajal največkrat, ko sta bila sama v prostorih brez videonadzora; ter da ga pri tem niso zaustavile niti oškodovankine reakcije, ki so kazale, da ji je neprijetno. Te okoliščine v medsebojni povezavi tudi po oceni Vrhovnega sodišča podpirajo dokazni zaključek o obtoženčevem zavestnem in hotenem ravnanju v smeri izvršitve očitanega kaznivega dejanja, zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

33.Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v pritožbi zatrjevan z navedbami, da sodišče ni raziskalo, ali je imel obtoženec v svoji sobi res spolne pripomočke in uporabljene kondome, o čemer je izpovedovala oškodovanka. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo odločilnih dejstev, ki bi jih bilo treba v konkretnem postopku posebej dokazovati in razjasnjevati, saj se nanje kazenskopravni očitek iz izreka sodbe ne nanaša. Zagovornik meni tudi, da bi moralo sodišče glede na izpovedbo priče G. G. o tem, da ima oškodovankina mati shizofrenijo, raziskati, ali so v oškodovankini družini prisotne duševne bolezni, saj bi to lahko vplivalo na oškodovankino dojemanje resničnosti in na verodostojnost njene izpovedbe. Pritožbena izvajanja ostajajo v tem delu na ravni špekulacij in jih Vrhovno sodišče ne sprejema, saj v kazenskem spisu ni nobenih podatkov o tem, da bi bile pri oškodovanki podane kakšne duševne motnje, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje okolice oziroma bile relevantne za presojo verodostojnosti njenih izjav, še posebej ob dejstvu, da je oškodovanko pregledala tudi sodna izvedenka s področja klinične psihologije in podala mnenje o njenem zdravstvenem in psihosomatskem stanju.

34.Obtoženčev zagovornik glede na vse navedeno neutemeljeno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče druge stopnje raziskalo vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za presojo očitkov iz izreka sodbe, oškodovankino izpovedbo pravilno ocenilo kot verodostojno in na podlagi medsebojne analize vseh zbranih dokazov utemeljeno presodilo, da so obtožencu očitana ravnanja iz izreka sodbe dokazana, da jih je izvršil z direktnim naklepom in da so bila motivirana z zadovoljevanjem spolnega nagona.

O predlogu za izrek pogojne obsodbe

35.Obtoženčev zagovornik se zavzema za izrek pogojne obsodbe, ki bi jo sodišče izreklo ob uporabi omilitvenih določb iz 50. člena KZ-1. Svoj predlog utemeljuje z naštevanjem obtoženčevih osebnih okoliščin (tj. da je nekaznovan, zaposlen oče dveh mladoletnih otrok) in opisovanjem majhne intenzitete očitanih dejanj (tako z vidika intenzitete samih izvršitvenih ravnanj kot tudi z vidika posledic pri oškodovanki).

36.Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ta pritožbena izvajanja brez opore v zakonskem besedilu, ki ureja izrek opozorilnih sankcij. Pogojna obsodba se sme namreč namesto kazni izreči samo ob pogojih, ki jih določa Kazenski zakonik (prvi odstavek 57. člena KZ-1), drugi odstavek 58. člena KZ-1 pa izrecno določa, da se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let, kamor spada tudi obravnavano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1. Določba 50. člena KZ-1, na katero se sklicuje zagovornik, velja samo za omilitev kazni, ki jo lahko sodišče odmeri pod zakonsko predpisano mejo oziroma uporabi milejšo vrsto kazni. Pogojna obsodba pa ni vrsta kazni (43. člen KZ-1), temveč opozorilna sankcija, ki ima svoja pravila za izrekanje v 57. in 58. členu KZ-1.

37.Sodišče lahko sicer pogojno obsodbo v določenih primerih izreče tudi za težja kazniva dejanja (ko lahko v njenem okviru določi tudi višjo kazen in daljšo preizkusno dobo), vendar le, če obdolženec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (peti odstavek 58. člena KZ-1). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato veljajo splošna pravila za izrekanje pogojne obsodbe, v skladu s katerimi je ta vrsta opozorilne sankcije izključena pri kaznivih dejanjih, za katera je "predpisana" (tj. z zakonom določena, ne pa s strani sodišča izrečena) kazen zapora najmanj treh let.

38.Vrhovno sodišče po navedenem ob presoji zagovornikove pritožbe ni našlo razloga, da bi v korist obtoženega poseglo v odločbo o kazenski sankciji, zato je izrečeno kazen preizkusilo še z vidika pritožbe državnega tožilca.

B-2.

Glede pritožbe državnega tožilca

39.Državni tožilec izpodbija odločbo o kazenski sankciji z zatrjevanjem, da obtoženčeva nekaznovanost, časovna odmaknjenost od dejanja in manjša intenzivnost obtoženčevih ravnanj ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni zapora pod zakonsko predpisano mejo. Obtoženčeva nekaznovanost predstavlja po pritožnikovem mnenju običajno olajševalno okoliščino, saj se od vseh ljudi pričakuje, da ne izvršujejo kaznivih dejanj. Časovna oddaljenost od dogodka ne izvira iz obtoženčeve sfere, ocena o manjši intenzivnost obtoženčevih ravnanj pa zbledi ob upoštevanju dejstva, da je oškodovanka več let po dogodku potrebovala pedopsihiatrično pomoč. Okoliščine, na katere se opira odločba o kazenski sankciji, so po mnenju državnega tožilca kvečjemu običajne olajševalne okoliščine, ki ob vseh ugotovljenih obteževanih okoliščinah ne utemeljujejo uporabe omilitvenih določb iz 50. člena KZ-1, temveč narekujejo izrek zaporne kazni v mejah iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1.

40.Za razsojo v tem delu je relevantna določba 50. člena KZ-1, ki daje sodišču možnost, da kazen odmeri pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabi milejšo vrsto kazni, v dveh primerih, in sicer: (i) če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati, ali (ii) če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. V prvem primeru omilitev kazni utemeljujejo formalni razlogi, v drugem pa materialni. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je omilitev kazni, ne glede na razlog, na katerega se opira, vselej fakultativne narave. Svojo podlago ima v oceni, da določene okoliščine v konkretnem primeru delajo dejanje posebej lahko oziroma tako, da dopuščajo omiljeno sankcioniranje. Sodišče torej kazen omili v primerih, ko je teža kaznivega dejanja zaradi objektivnih ali subjektivnih okoliščin manjša od tiste, za katero je zakonodajalec predvidel spodnji minimum predpisane kazni.

41.Državni tožilec ponuja v bistvenem pritožbeno tezo, da okoliščine, ki jih je sodišče druge stopnje prepoznalo kot posebne olajševalne okoliščine, ne dopuščajo milejšega sankcioniranja pod zakonsko predpisano mejo iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1. V tem okviru je odločbo o kazenski sankciji, upoštevaje meje pritožbenega preizkusa iz prvega odstavka 395. člena ZKP, presojalo tudi Vrhovno sodišče.

42.Pritožnik ima prav v stališču, da nekaznovanost zaradi kaznivih dejanj ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine, ki bi bila po kvaliteti takšne narave, da bi obtoženčevo dejanje delala posebej lahko. Gre namreč za običajno olajševalno okoliščino, ki se lahko upošteva v okviru splošnih pravil za odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ne more pa nekaznovanost, ki se pričakuje od vsakogar, utemeljiti milejšega sankcioniranja pod zakonsko predpisano mejo.

43.Druga okoliščina, na katero se je v konkretnem primeru pri omilitvi kazni oprlo sodišče druge stopnje, je časovna odmaknjenost od dogodka, saj je od obravnavanih dejanj minilo že več kot deset let (63. točka izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče se v tem delu strinja z višjim sodiščem, da daljša časovna oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja od obsodbe pomeni objektivno okoliščino, ki v specifičnih okoliščinah konkretnega primera dela dejanje posebej lahko in dopušča omiljeno sankcioniranje v smislu druge alineje prvega odstavka 50. člena KZ-1.

44.Razlogi, zakaj je časovni odmik kaznivega dejanja posebna olajševalna okoliščina za obtoženca, čeprav ne izvira iz njegove sfere, so primerljivi z razlogi za zastaranje kazenskega pregona. V kazenskopravni teoriji je sprejeto stališče, da so izvedba kazenskega postopka, izrek kazenske sankcije in njena izvršitev najbolj smotrni, če v kratkem času sledijo kaznivemu dejanju, saj se na ta način lažje dosežejo cilji generalne in specialne prevencije. S pretekom daljšega časovnega obdobja od storitve kaznivega dejanja do izreka sodbe kazen izgublja svoj generalno preventivni učinek, sčasoma pa slabi tudi interes države po kaznovanju storilca, ki med trajanjem kazenskega postopka ne stori drugega kaznivega dejanja, medtem ko dlje časa trpi vse negativne posledice uvedbe kazenskega postopka.

45.V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje časovnemu razkoraku med kaznivim dejanjem in obsodbo utemeljeno pripisalo naravo posebne olajševalne okoliščine, saj gre za izrazit, deset let trajajoči odmik od izvršitve kaznivega dejanja do obsodbe. Oškodovanka je v vmesnem času postala polnoletna, celokupno trajanje konkretnega kazenskega postopka (v katerem je bil obtoženec najprej oproščen očitkov, nato pred sodiščem druge stopnje obsojen in po delni razveljavitvi sodbe s strani Vrhovnega sodišča na drugi stopnji ponovno spoznan za krivega z izpodbijano sodbo) pa je nesorazmerno dolgo podaljševalo obtoženčevo negotovost glede izida kazenskega postopka, kar je imelo zanj že samo po sebi negativne učinke in se mora zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča ustrezno odraziti pri odmeri kazni.

46.Omilitev kazni po drugi alineji prvega odstavka 50. člena KZ-1 je, kot že pojasnjeno, vselej fakultativne narave. Glede na to, da je imelo sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi podlago za omilitev kazni v ugotovitvi, da je očitano dejanje časovno izrazito odmaknjeno od obsodbe, se pokaže kot neutemeljena pritožbena teza, da bi moralo sodišče druge stopnje obtoženca kaznovati v mejah predpisane kazni iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1. Pritožba državnega tožilca torej že iz tega razloga ni utemeljena, zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do nadaljnjega vprašanja, ali (tudi) manjša intenziteta obtoženčevih ravnanj v obravnavani zadevi pomeni posebno olajševalno okoliščino, ki (prav tako) dopušča kaznovanje obtoženca pod zakonsko predpisano mejo.

C.

47.Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da razlogi iz prvega odstavka 370. člena ZKP niso podani in da tudi niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbi obtoženčevega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen ZKP).

48.Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o pritožbi, temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR, ki je odmerjena glede na obtožencu izrečeno kazensko sankcijo po taksnih številkah 7113 v zvezi s 7132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obtoženca, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe.

-------------------------------

1D. Korošec in B. Novak, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga (ur. D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 974.

2Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019.

3Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40923/2021 z dne 10. 4. 2025.

4Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54859/2018 z dne 24. 9. 2025.

5Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018.

6Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019 in I Ips 54859/2018 z dne 24. 9. 2025.

7Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40923/2021 z dne 10. 4. 2025, enako že sodba I Ips 411/2005 z dne 25. 5. 2006, med najnovejšimi pa sodba I Ips 54859/2018 z dne 24. 9. 2025.

8Odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (8. točka obrazložitve), U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (16. točka obrazložitve) in druge.

9Odločbe Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (tč. 10), Up-381/14 z dne 15.2. 2018 (tč. 19) in U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020 (tč. 32) ter sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 360/2005 z dne 19. 10. 2006 (tč. 5), I Ips 1805/2010 z dne 5 5. 2011 in številne druge.

10Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 14234/2013-110 z dne 10. 9. 2015, I Ips 57498/2013-117 z dne 12. 5. 2016, I Ips 56203/2013-164 z dne 21. 4. 2016.

11Pritožnik pri povzemanju oškodovankine izpovedbe navaja tudi datum glavne obravnave 20. 10. 2023, a gre pri teh zapisih za očitno pisno pomoto, saj se vsi citati nanašajo izključno na oškodovankino zaslišanje z dne 20. 10. 2022.

12Pritožnik v pritožbi mestoma navaja ime A. A., kar je očitna pisna pomota, saj se navedbe nanašajo na pričo G. G.

13Gre za primerljivo določbo, kot jo vsebuje 51. člen KZ-1, ki določa meje omilitve kazni. V prvem odstavku 51. člena KZ-1 je namreč predpisan temeljni okvir za omilitev kazni, v drugem odstavku navedene določbe pa so meje za omilitev še dodatno razširjene v primerih, ko gre za priznanje krivde ali sklenjen sporazum o priznanju krivde.

14Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5416/2011-349 z dne 18. 7. 2013 (15. točka obrazložitve) in I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021 (13. točka obrazložitve).

15K. Bergant: Komentar k 50. členu KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del (ur. M. Šepec), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 738.

16L. Bavcon, A. Šelih: Kazensko pravo - splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 483.

17Prav tam.

18Prim. stališče Ustavnega sodišča RS, da za obdolženca, ki se znajde v postopku nove razsoje, ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim "visele" pravne posledice uvedbe kazenskega postopka (tako odločba U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008). To stališče je bilo sprejeto za obdolžence, ki se znajdejo v postopku nove razsoje po tem, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena v postopku z izrednim pravnim sredstvom, vendar velja še toliko bolj za obdolžence v rednem kazenskem postopku, saj ima po 23. členu Ustave RS vsakdo pravico do sojenja v razumnem roku.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.