Jedro

Dejansko stanje v zvezi s priposestvovanjem služnostne pravice

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe parc. št. 1063 k.o. I., last tožnikov, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravice voženj z vsemi vozili po zahodnem delu parcele 68.S k.o. I. v dolžini 3 m in v širini 1 m. Tožencu J.G. kot lastniku parc. št. 68.S. k.o. I. je naložilo izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Odločilo je tudi, da mora toženec v 8 dneh odstraniti skladovnico betonskih strešnikov na parc. št. 68 k.o I. ob parcelni meji s parc. št. 1063 k.o. I. ter mu prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico. Tožencu je naložilo, da mora tožnikoma povrniti 1.640,82 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta tožnika dolžna s parc. št. 68 k.o. I. odstraniti ograjo na zahodnem robu parcele ob meji s parc. št. 1063 k.o. I. in vzpostaviti prvotno stanje ter da sta dolžna zasuti kanal na parc. št. 68 k.o. I. in vzpostaviti prvotno stanje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnikoma prepoveduje posegati v lastninsko pravico J.G. na parc. št. 68 k.o. I..

Glede na podatke v spisu je predmet spora, parc. št. 68.S in ne parc. št. 68 k.o. I..

Zoper sodbo se z obširnimi razlogi pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga razveljavitev sodbe.

Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba najprej trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v smislu 341. člena ZPP, ker je v zvezi z določilom sodne poravnave v zadevi P 62/2006 zavzelo napačno stališče. V 9. točki navedene sodne poravnave je določeno, da bodo stranke spoštovale mejo med parcelama 68.S in 1063 k.o. I. od točke 32 do točke 33, ki je bila določena z odločbo z dne 5.2.2004 Geodetske uprave RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka s tem ni odpovedala služnostni pravici. Pritožba vztraja, da je šlo za tako odpoved.

Sodišče druge stopnje na to odgovarja, da se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje. Poravnava (očitno v zadevi P 21/2003 in ne P 62/2006) se nanaša na potek meje. Ta tudi v tem postopku ni sporna. Služnostna pravica je tako ali tako pravica na tuji stvari. Uveljavljanje služnostne pravice ne pomeni poseganja v lastnino, pač pa zahtevo po stvarni pravici na tuji stvari (210. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

Pritožba nato navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo podatkov iz pravde P 62/2006, četudi je bil vpogled v ta spis predlagan. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo, da je v pravdi P 62/2006 tožeča stranka izrecno izjavila, da njen namen ni uveljavljanje nikakršnih stvarnih pravic na zemljišču tožene stranke. Izjavila je, da rabi samo možnost dosedanje uporabe lastnega zemljišča in da ne potrebuje toženčevega za prihod ali odhod s svojega zemljišča. Sodišče druge stopnje na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo spis P 62/2006. Glede na podatke tega spisa ni mogoče reči, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Četudi je tako kot trdi pritožba, to ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala služnostni pravici. V današnjem postopku se je prepričljivo izkazalo, da ne samo sedaj, ampak najmanj 20 let manipulacija z mehanizacijo ni bila mogoča brez uporabe dela zemljišča tožene stranke. Izjava tožeče stranke zato ne more imeti takega pomena, kakršnega ji pripisuje pritožba.

Pritožba nato v nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi pravi, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o odločilnih dejstvih zavzelo diametralno nasprotno stališče, kot izhaja iz listin. Z vpogledom v zapisnike in priložene fotografije bi namreč sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je tožeča stranka pločnik zgradila po sklenjeni sodni poravnavi v postopku P 30/2008, s čimer si je sama otežila dovoz na svoje dvorišče. Poudarja, da je sodišče odločalo mimo določila 7. člena ZPP, ki zavezuje sodišče k ugotovitvi materialne resnice.

Sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na trditev „da je pločnik zgradila tožeča stranka po sklenjeni sodni poravnavi v postopku P 30/2008, s čimer si je sama otežila dovoz na svoje dvorišče“. Postopek P 30/2008 je obstoječi sodni postopek in v njem poravnave ni bilo. Morda je mišljena poravnava P 21/2003. Pritožba pa ne navede, kdaj in kje je tožena stranka poudarila, da je bil pločnik zgrajen po sklenjeni sodni poravnavi – datum naroka ali pripravljalne vloge ni naveden. Zaslišani J.G. je izpovedoval o tem, da je bila ograja tista, ki je bila postavljena po sklenjeni sodni poravnavi v P 21/2003 (list. št. 84). Sicer pa je toženec tako v odgovoru na tožbo kot v pripravljalni vlogi trdil, da je prvi tožnik kljub prepovedi toženca vozil po njegovem zemljišču. Ni trdil, češ da si je dovoz sam zagradil. Kolikor pritožba napada dokazno oceno, pa sodišče druge stopnje glede nje nima nobenih pomislekov. Opravljena je v skladu z določbo 8. člena ZPP. Toženčevo nestrinjanje z dokazno oceno še ne pomeni, da je ta napačna. Sodišče druge stopnje v zvezi z dokazno oceno ne vidi nobene arbitrarnosti, prav tako ne gre za to, da bi bili stranki neenako obravnavani. Opozoriti je namreč treba, da je sodišče prve stopnje med drugim opravilo ogled na kraju samem ter preizkus vožnje. Prepričljivo je ugotovilo, da so se tako tožnikovi predniki kot tudi oba tožnika ves čas ukvarjali s kmetijstvom in da druge poti do hlevov in gospodarskega poslopja niso imeli. Dokazna ocena torej ne temelji zgolj na izpovedbah prič, pač pa tudi na ugotovitvah ob ogledu. Ob taki situaciji pa tudi sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da nasprotovanja s strani tožene stranke oz. prednikov ni bilo. Kot je ugotovljeno, se tožnika že 40 let ukvarjata s kmetijstvom. V tem času bi nedvomno prišlo do sodnih postopkov v zvezi z navedeno potjo, če bi tožena stranka oz. njegovi predniki vožnjam zares nasprotovali. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta torej tožnika priposestovala stvarno služnost še pred uveljavitvijo SPZ, ki je začel veljati 1.1.2003, torej vsaj po določbah 2. odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij, ki je začel veljati 1.9.1980, če ne že prej.

Pritožba nato trdi, da je neutemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje napisalo povsem jasne razloge: glede jarka je ugotovilo, da gre za vodo, ki priteka z javne površine in ne s tožnikovega zemljišča. Glede ograje pa je bistveno, da toženec ni dokazal, da je lastnik zemljišča na delu, kjer je postavljena ograja. Sodišče prve stopnje je le v utemeljitev svoje trditve o tem, da ni dovolj dokazov, zapisalo, da bi moral biti predlagan izvedenec. Ko pritožba pravi, češ da je sodišče prve stopnje imelo vseeno dovolj strokovnega znanja za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, torej je kljub temu, da ni bilo izvedenca, ni jasno, kaj ima pritožba s tem v mislih oz. kakšen izvedenec naj bi bil postavljen v zvezi z zahtevkom tožeče stranke. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je zato pravilna, ker toženec ni dokazal vznemirjanja (1. odstavek 99. člena SPZ).

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.