Up-9/95

28/2-1995

S K L E P

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb S. A. iz P., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji dne 28/2-1995

s k l e n i l :

Ustavni pritožbi zoper

1. sklep Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, št. Ks 591/94 z dne 5/12-1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. Kp 471/94 z dne 9/12-1994, in zoper

2. sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Ks 94/95 z dne 11/1- 1995, se ne sprejmeta.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik izpodbija sklep, naveden v točki 1 izreka, s katerim mu je bil podaljšan pripor po vložitvi obtožnice, in sklep, naveden v točki 2 izreka, s katerim je bil zavrnjen predlog za odpravo pripora.

Pritožnik meni, da je od 16/12-1994 nezakonito v priporu, ki naj bi bil zoper njega odrejen 9/9-1994, z izpodbijanim sklepom senata sodišča pa po vložitvi obtožnice podaljšan. 5/12-1994 je Temeljno javno tožilstvo v Kopru vložilo obtožnico, zoper katero je ugovarjal. Sodišče je ugovoru delno ugodilo in vrnilo obtožnico javnemu tožilcu, naj zahteva dopolnitev preiskave.

Pritožnik meni, da je bila s tem zadeva vrnjena v fazo preiskave, zaradi česar bi bila od 16/12-1994 zakonita podlaga za njegov pripor lahko le odločitev Vrhovnega sodišča, ne pa le odločitev senata prvostopnega sodišča. Za podaljšanje pripora nad tri mesece bi bilo po mnenju pritožnika treba uporabiti določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo pripor v času preiskave pred vložitvijo obtožnice, ne pa določbe, ki urejajo odreditev in trajanje pripora po vloženi obtožnici. S tem naj bi sodišče kršilo njegovo pravico do svobode iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94; v nadaljevanju EKČP).

Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme, odpravi izpodbijana sklepa sodišča in do končne odločitve zadrži izvajanje pripora ter odredi izpustitev.

B.

Senat prvostopnega sodišča je ugovoru pritožnika zoper obtožnico, ki pritožnika bremeni storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84,74/87, 57/89, 3/90 in 38/90; v nadaljnjem besedilu: KZ SFRJ) in prvem odstavku 168. člena KZ SFRJ, deloma ugodil in obtožnico vrnil pristojnemu tožilcu, da zahteva dopolnitev preiskave glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Senat ni izrecno zavrnil ugovora pritožnika v preostalem delu, čeprav je iz obrazložitve njegove odločitve (sklep Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, št. Ks 613/94 z dne 16/12-1994) razvidno, da je glede kaznivega dejanja ponarejanja denarja štel, da je obtožnica sposobna za obravnavo. Ob vložitvi obtožnice je izvenobravnavni senat na podlagi predloga javnega tožilca podaljšal pripor (prvi odstavek 265. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89 in 3/90, v nadaljevanju ZKP 1977). Pritožba zagovornika pritožnika zoper ta sklep je bila kot neutemeljena zavrnjena. Sodišče je menilo, da priporni razlog iz 3. točke drugega odstavka 191. člena ZKP 1977 še vedno obstoji. Oba sklepa, tako prvostopni kot drugostopni sklep sta bila izdana še v okviru trimesečnega roka, šteto od dneva, ki ga pritožnik navaja kot dan odreditve pripora: prvostopni sklep 5/12-1994, drugostopni 9/12-1994, torej slednji zadnji dan izteka trimesečnega roka. Zato v 1. točki izreka navedena izpodbijana posamična akta sama po sebi nista nezakonita in ne bi bila nezakonita niti v primeru, če bi bilo vsebinsko utemeljeno stališče pritožnika o tem, da bi moralo po izteku trimesečnega roka ne glede na vložitev obtožnice, o podaljšanju pripora odločati Vrhovno sodišče.

Tretji odstavek 5. člena EKČP določa, da ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Kaj je mogoče šteti pod pojmom razumnega roka, konvencija prepušča okoliščinam posamičnega primera ob upoštevanju notranje pravne ureditve države, ki je lahko takšna, da tem zahtevam ustreza ali pa tudi ne. Bolj kot določbe EKČP so glede vprašanja časa trajanja pripora v času preiskave zavezujoče določbe Ustave, predvsem drugega in tretjega odstavka 20. člena, pa tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: ZKP), po katerih teče od 1/1-1995 tudi kazenski postopek zoper pritožnika.

Po 20. členu Ustave sme pripor trajati samo toliko časa, dokler obstojijo zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme podaljšati pripor še za naslednje tri mesece. Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti. V času sprejema v 2. točki izreka navedenega sklepa je sodišče postopalo še na podlagi smiselne uporabe določb ZKP 1977, ki je obvezoval sodišče, da po vložitvi obtožnice po preteku dveh mesecev od pravnomočnosti prejšnjega sklepa tudi brez predloga strank preizkuša obstoj pripornih razlogov. O trajanju pripora v času preiskave pa je vseboval enake časovne omejitve, kot so bile z določbama drugega in tretjega odstavka 20. člena dvignjene na ustavnopravno raven. ZKP je te pogoje postrožil in zahteva obvezen preizkus obstoja pripornih razlogov po vložitvi obtožnice po uradni dolžnosti vsaka dva meseca (ne glede na pravnomočnost prejšnje odločitve), določa pa tudi (peti odstavek 207. člena ZKP) absolutni rok trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka obsodilne sodbe in sicer dve leti.

Ustava v tretjem odstavku 20. člena uporablja pojem "vložena" obtožnica. Enako tudi ZKP (prav tako tudi ZKP 1977) uporablja pojem "vložena" obtožnica in ureja postopek po vložitvi obtožnice do trenutka, ko postane obtožnica pravnomočna in je sposobna za obravnavo. Stališče pritožnika, da pomeni vrnitev obtožnice zaradi dopolnitve preiskave dejansko vrnitev postopka v fazo preiskave, zaradi česar bi bilo treba upoštevati glede pripora roke iz drugega odstavka 20. člena Ustave, bi lahko vzdržalo le v primeru, če bi Ustava roke vezala na pravnomočnost obtožnice. Besedila tretjega odstavka 20. člena Ustave pa ni mogoče razlagati tako, da je pojem "vložena obtožnica", treba razumeti kot pojem "pravnomočna obtožnica", saj to ne bi bila več razlaga, ampak drug jezikovni pomen, ki ne bi imel opore v ustavnem besedilu.

Z vložitvijo obtožnice se procesnopravno stanje spremeni ne glede na to, da le-ta še ni pravnomočna. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico pristojni izvenoobravnavni senat sodišča presoja utemeljenost obtožnice in ima na tej podlagi možnost, da na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP (preje drugega odstavka 269. člena ZKP 1977) vrne obtožnico zaradi dopolnitve preiskave oziroma, da se preiskava opravi, če pred tem ni bila zahtevana.

Vendar ta vrnitev ne pomeni, da obtožnica ni vložena. Obtožnica je vložena in ko bo vrnjena, bo o ugovoru zoper njo pristojni senat odločil. Gre za enako pravno situacijo kot pri nepopolni vlogi, ki se prav tako vrne v dopolnitev, pa se v primeru dopolnitve šteje, da je bila nepopolna vloga že od vsega začetka vložena kot popolna. To velja tudi za obtožnico, ki je v tem pravnem pomenu vloga pristojnega organa kot stranke v postopku, na podlagi katere teče kazenski postopek pred razpravnim kazenskim sodiščem. Zato ni mogoče šteti, da vrnitev obtožnice zaradi dopolnitve preiskave pomeni vrnitev kazenskega postopka v fazo preiskave in stanje pred vložitvijo obtožnice. V primeru pritožnika še toliko manj, saj je bila obtožnica vrnjena le zaradi dopolnitve preiskave za eno kaznivo dejanje, za drugo pa je razvidno, da je sposobna za obravnavo.

Ker pa je pripor eden najhujših posegov v temeljne svoboščine, je potrebno ustavne in zakonske določbe razlagati tako, da omejijo ta poseg tako glede razlogov kot glede časa trajanja na neizogibnost. Določbe ZKP, ki zahtevajo dvomesečno preverjanje obstoja pripornih razlogov (drugi odstavek 207. člena ZKP) in absolutni možni rok trajanja pripora po vložitvi obtožnice (peti odstavek 207. člena ZKP), ne morejo odpraviti morebitnih posledic, ki bi nastale zaradi zavlačevanja postopka v času dopolnjevanja preiskave. Zato Ustavno sodišče posebej opozarja na določbo drugega odstavka 286. člena ZKP, po kateri je treba določiti glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču, pri čemer gre prav tako za vložitev obtožnice in ne za njeno pravnomočnost. Če v tem roku glavna obravnava ni določena, Zakon zahteva poseben nadzor predsednika sodišča, ki mora ukreniti vse potrebno, da se obravnava določi.

Ravnanje v skladu z zahtevo te določbe, bi moralo preprečiti morebitne zlorabe z vlaganjem zavestno nepopolnih obtožnic zaradi rokov, ki zadevajo pripor v času preiskave. Upoštevanje teh omejitev je še toliko bolj zavezujoče, če je zoper obdolženca odrejen pripor. Če v teh primerih ni poskrbljeno za hitro postopanje, bi bila v posameznih primerih lahko podana tudi kršitev človekove pravice do sojenja brez odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave in tretji odstavek 5. člena EKČP).

Z izpodbijanim sklepom, navedenim v točki 2 izreka, torej ni bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo. Ker ustavna pritožba ni bila sprejeta, Ustavno sodišče tudi ni odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v naslednji sestavi: namestnik predsednika dr. Janez Šinkovec in člana dr. Peter Jambrek in dr. Lovro Šturm.

Namestnik predsednika senata dr. Janez Šinkovec