Jedro

Zmotno je naziranje sodišča, da zakoniti dedič nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, da navedeni znesek ne spada v zapuščino. Če dediča na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom napoti zapuščinsko sodišče, se pravni interes dediča predpostavlja. Izkazan je s pravnomočnostjo napotitvenega sklepa in mu ga ni treba posebej izkazovati.

Ob nespornem dejstvu, da je zakoniti dedič dvignil sredstva z bančnega računa zapustnice po njeni smrti, je izpodbijani sklep o napotitvi na pravdo napačen. V času smrti zapustnice so bila sredstva na njenem računu še njena. Tvorila so zapuščino. V obravnavanem primeru je manj verjetna pravica zakonitega dediča, ki trdi, da so bila sredstva njegova. Na pravdo je treba napotiti njega in ne zakonite dedinje. Njena pravica, oprta na zakon, je v obravnavanem primeru bolj verjetna od pravice zakonitega dediča, ki je dvignil sredstva z materinega računa po njeni smrti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka, ki se nanaša na znesek 112.560 EUR spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Zakoniti dedni upravičenec A. A. se napoti na pravdo zoper zakonito upravičenko B. B., da denarni znesek 112. 560 EUR, ki ga je A. A. dvignil z zapustničinega računa po njeni smrti, ne spada v zapuščino.“

II. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbe pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po zapustnici (točka I izreka). Oba zakonita dediča - otroka zapustnice - je napotilo na pravdo, in sicer zakonito dedinjo - pritožnico na pravdo zoper brata - zakonitega dediča - da v zapuščino spada znesek 112.560 EUR, ki ga je dvignil z zapustničinega računa po njeni smrti ter da iz naslova 32. člena ZD1 v zapuščino ne spada njen 100.000 EUR vreden vložek v parc. št. 939/2 k. o. X. (točka II izreka). Zakonitega dednega upravičenca je napotilo na pravdo v točki III izreka zoper zakonito dedno upravičenko z zahtevkom, da v zapuščino iz naslova 32. člena ZD ne spada delež do 3/10 zapuščinske mase. V točki IV izreka je določilo rok za vložitev tožb, sicer se bo zapuščinski postopek nadaljeval in bo zaključen na podlagi podatkov v zapuščinskem spisu.

2. Pritožbo vlaga na pravdo napotena zakonita dedinja. Sklep izpodbija v točki II izreka zaradi bistvenih kršitev procesnih določb in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se na pravdo napoti zakoniti dedič, da v zapuščino ne spada znesek 112. 560 EUR, ki ga je dvignil po zapustničini smrti. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa, vse s stroškovno posledico za zakonitega dediča. Navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da gre za sporna dejstva v zvezi z zneskom 112.560 EUR. Z navedbo, da dedič nima pravnega interesa za tožbo, se sodišče izogne odgovoru na vprašanje, čigavo pravico šteje za manj verjetno. V obravnavanem primeru je manj verjetna pravica zakonitega dediča. Taka je sodna praksa (VSL I Cp 2139/2018, VSL II Cp 2839/2017). Tudi če bi sodišče odločilo proti domnevi, da so sredstva ob smrti zapustnika na njegovem računu njegova, mora dedič to domnevo izpodbiti, da bi bila lahko na pravdo napotena nasprotna stranka. Sodišče se do tega oziroma do vprašanja o verjetnosti pravice ni opredelilo. Dedič ni predložil nobenih dokazov niti navedel dovolj dejstev. Pravni interes za ugotovitveno tožbo bo izkazan z napotitvenim sklepom. Ni logično, da je na dedinji v pravdnem postopku dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva (da darilna pogodba med zapustnico in dedičem ni bila sklenjena).

3. Pritožba je bila vročena zakonitemu dediču, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da je bila trditvena podlaga zadostna, saj je navedel pravne podlage, zaradi katerih meni, da denarni znesek ne spada v zapuščino. Pritožbi prilaga tudi dokazila (bančne knjižice). Njegove trditve, da mu je mati naročila, naj obravnavani znesek dvigne, so verjetnejše. Pravilne so navedbe o pravnem interesu - le zakonita dedinja ima pravni interes, da zahteva vrnitev sredstev v zapuščino. Dokazovati bo morala pozitivno dejstvo, upoštevati je treba, da je bil zakoniti dedič že napoten na pravdo glede izločitvenega zahtevka. Tožbo je že vložil. Če bo napoten na pravdo še zaradi obravnavanega zneska, bo prišlo do litispendence glede 3/10 zapuščine.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, in če je med dedidči spor bodisi o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (210. in 212. člen ZD). Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

6. Med zakonitima dedičema ni bilo sporno, da je zakoniti dedič z zapustničinega računa po njeni smrti dvignil znesek 112.560 EUR. Trdil je, da gre za prihranke, ki so posledica njegovega prispevka k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja (izločitveni zahtevek na podlagi 32. člena ZD). Podrejeno je navajal, da gre za materino darilo njemu. Zakonita dedinja je trdila, da sredstva, ki so bila ob smrti na računu zapustnice, sodijo v zapuščino. Sodišče je ocenilo, da zakoniti dedič za pravdo nima pravnega interesa in je v tem delu na pravdo napotilo zakonito dedinjo.

7. Zmotno je naziranje sodišča, da zakoniti dedič nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, da navedeni znesek ne spada v zapuščino. Če dediča na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom napoti zapuščinsko sodišče, se pravni interes dediča predpostavlja. Izkazan je s pravnomočnostjo napotitvenega sklepa in mu ga ni treba posebej izkazovati.

8. Spor o tem, ali določen predmet spada v zapuščino ali ne, je dejansko spor o tem, ali je bil zapustnik lastnik tega predmeta ali ne. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Zapuščino torej tvori premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Dedič, ki trdi drugače (da gre za njegovo in ne zapustnikovo premoženje, in sicer bodisi na podlagi 32. člena ZD bodisi pridobljeno na podlagi pravnega posla), mora to dokazati. Njegova pravica je manj verjetna od pravice dedičev, ki se opirajo na zakon in trdijo, da gre za zapuščino. Sodna praksa se opira na domneve, da je lastnik nepremičnine, kdor je vpisan v zemljiški knjigi, lastnik premičnine pa njen lastniški posestnik. Za verjetnejšo šteje pravica tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik; tistega, na čigar ime je registrirano vozilo; tistega, na čigar bančnem računu so denarna sredstva; in tistega, ki ima v posesti premičnino, ki ni vpisana v nobeno evidenco.

9. Ob nespornem dejstvu, da je zakoniti dedič dvignil sredstva z bančnega računa zapustnice po njeni smrti, je izpodbijani sklep o napotitvi na pravdo napačen. V času smrti zapustnice so bila sredstva na njenem računu še njena. Tvorila so zapuščino. V obravnavanem primeru je manj verjetna pravica zakonitega dediča, ki trdi, da so bila sredstva njegova. Na pravdo je treba napotiti njega in ne zakonite dedinje. Njena pravica, oprta na zakon, je v obravnavanem primeru bolj verjetna od pravice zakonitega dediča, ki je dvignil sredstva z materinega računa po njeni smrti.

10. Domnevo, da so sredstva na računu last zapustnice, je sicer mogoče izpodbiti. Trditveno in dokazno breme je na dediču, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazujejo evidence ali posest stvari. Pritrditi je treba pritožnici, da v obravnavanem primeru zakoniti dedič v zapuščinskem postopku ob pavšalni trditveni podlagi glede darilne pogodbe o njej ni ponudil še nikakršnih dokazov. Ker zakonite domneve v zapuščinskem postopku še ni uspel omajati, je tudi zato izpodbijani sklep napačen.

11. Naziranju zakonitega dediča v odgovoru na pritožbo, da bo ob vloženi tožbi zaradi uveljavljanja izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD prišlo do litispendence, če bo na pravdo napoten še zaradi uveljavljanja darila, je zmotno. V pravdi zaradi uveljavljanja izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD in zaradi uveljavljanja darila ni objektivne identitete zahtevka.

12. Zaradi napačne materialnopravne odločitve je bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu točke II izreka spremenilo tako, da je na pravdo za sporni znesek napotilo zakonitega dediča (3. točka 365. člena ZPP2 v zvezi s 163. členom ZD).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na prvi odstavek 174. člena ZD, po katerem v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi njega.

1 Zakon o dedovanju, Ur.l. RS, št. 15/1976 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami.