Jedro

Pri razlagi določb o obrazloženosti ugovora je treba upoštevati uravnoteženost položaja strank. Upniku v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni treba izkazovati svoje terjatve, navede le dolžnikovo obveznost ter opredeli temelj zahtevka, pri tem pa mu ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti na podlagi petega odstavka 41. člena ZIZ. Ob takšni vsebinski ureditvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni izključeno, da dolžnik verodostojne listine ne pozna, ker je ni prejel in zaradi tega od njega ni mogoče zahtevati, da bi se do nje konkretno opredelil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 11285/2020 z dne 11. 2. 2020 (1. točka izreka) ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se upnik pravočasno pritožuje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da sklep nima razlogov in se do njega ni mogoče opredeliti ter vsled temu očita, da je obremenjen s kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpostavlja, da se celoten sklep opira na neobrazložen in popolnoma kontradiktoren ter pavšalen ugovor dolžnika ter vsled temu sodišču prve stopnje očita, da bi ugovor moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti. Opozarja, da dolžnik le pavšalno zatrjuje, da upniku ničesar ne dolguje, pri tem pa z ničemer ne pojasni, kdaj in na kakšen način naj bi svoje obveznosti proti upniku poravnal ter da dolžnik obstoja pravnega razmerja med strankama sploh ne zanika temveč neresnično zatrjuje, da mu iz tega pravnega razmerja dolguje upnik, česar pa ne konkretizira in ne izkaže. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnica prereka pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih so konkretni in jasni, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeni. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče namreč preizkuša obrazloženost ugovora, ne pa vsebinske utemeljenosti. Gre za preizkus z vidika pravilne uporabe materialnopravne določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, ki predpisuje kriterije za obrazloženost ugovora, in je sklep, s sicer skopo obrazložitvijo, v povezavi z vsebino ugovora mogoče preizkusiti. Zato v primeru ocene, da je ugovor obrazložen, sodišču prve stopnje ni treba podrobneje navajati razlogov o tem, zakaj šteje ugovor tožene stranke obrazložen. Obseg obrazložitve sodne odločbe je odvisen tudi od vrste sodne odločbe. Meritorne odločbe zahtevajo visok standard obrazložitve. Obravnavani sklep, ki dejansko predstavlja začetek kontradiktornega postopka med strankama, pa ne zahteva visokega standarda obrazložitve, saj se bo moralo o vseh pravno relevantnih trditvah strank izjaviti sodišče v pravdnem postopku, ki bo sledil1. 6. Višje sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi obrazložen. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je namreč obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in zanje predloži dokaze2. Pri razlagi določb o obrazloženosti ugovora je namreč treba upoštevati uravnoteženost položaja strank. Upniku v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni treba izkazovati svoje terjatve, navede le dolžnikovo obveznost ter opredeli temelj zahtevka, pri tem pa mu ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti na podlagi petega odstavka 41. člena ZIZ. Ob takšni vsebinski ureditvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni izključeno, da dolžnik verodostojne listine ne pozna, ker je ni prejel in zaradi tega od njega ni mogoče zahtevati, da bi se do nje konkretno opredelil. Dolžnica je v ugovoru zatrjevala negativno dejstvo (zanikala je obstoj dolga), ki ga kot takega ne more izkazati in se zato dokazno breme prenese na upnika3. Zato pritožbeno izpostavljena neizkazanost dolžničinih ugovornih trditev na pravilnost zaključka o obrazloženosti ugovora ne more vplivati.

7. V primeru, da je ugovor dolžnika obrazložen, pa je dolžno izvršilno sodišče v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ odločiti, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj: VSL sklep i cp 817/2018 z dne 30. 8. 2018; zaradi zgoraj navedenih razlogov se sodišče druge stopnje ne strinja s stališčem VSM, zavzetem v odločbi I Ip 351/2020 z dne 30. 7. 2020. 2 Drugi odstavek 53. člena ZIZ, drugi odstavek 61. člena ZIZ ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne 9. 12. 1999. 3 Primerjaj: VS RS sklep II Ips 751/2006.