Jedro

Toženka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge okoliščine, ki izhajajo iz samega kazenskega postopka, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. Toženka je z navedbo okoliščin zadostila načelu pravičnosti in morale, kot ga določa 24. člen ZBPP. Tožnik bi moral v skladu z navedenimi dejstvi, ki se nanašajo na njegovo osebnost, težo kaznivega dejanja in obravnavanja pravno zapletenih vprašanj oziroma z navedbo drugih določenih okoliščin, izkazati, da se iz okvira navedenih okoliščin pošten postopek ne bo mogel izpeljati brez zagovornika. Tožnik nima prav, da je bistvo pravne pomoči v tem, da se prava neuki stranki zagotovi ustrezno pravno pomoč s strani zagovornika. Namreč zagovornika po uradni dolžnosti predpisuje ZKP, pri čemer ne povezuje dejstva, da je obdolženec prava neuka stranka s pravico do zagovornika, temveč je pravica do zagovornika po uradni dolžnosti povezana neposredno s težo kaznivega dejanja. Dejstvo pa tudi je, da pravica do zagovornika, ki bi jo prosilec lahko pridobil po določbah ZBPP, ni neposredno povezana s pravico do socialne pomoči, kajti tudi v kazenskih zadevah mora prosilec izkazati določene pogoje za odobritev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenskem postopku, ki se pod opr. št. II K 20237/2013 vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. V obrazložitvi je navedel, da je vpogledal v kazenski spis, iz katerega izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu zoper prosilca vložilo obtožbo, v katerem se mu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ). V obtožbi tožilstvo predlaga zaslišanje prič ter vpogled v listinske dokaze spisa. V fazi preiskave je bil prosilec zaslišan v navzočnosti zagovornice A.A. ter kot priča oškodovanec. Prosilcu je bila za fazo preiskave dodeljena BPP z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 167/2014 z dne 30. 4. 2014, v kateri je bilo obrazloženo, zakaj se dodeli za fazo preiskave. V tej fazi postopka pa prosilec ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede na podatke kazenskega spisa ter osebne okoliščine na strani prosilca, ki ne kažejo na to, da prosilec ne bi razumel očitkov obtožbe, meni, da v konkretni kazenski zadevi prošnja ni utemeljena oziroma je zahteva prosilca očitno nerazumna ter v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale, kot je ta zaobsežena v 24. členu ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je pogoj po ZBPP odločba Centra za socialno delo ter nadaljnji pogoj pa so okoliščine in dejstva o zadevi, glede katere prosilec vlaga prošnjo za odobritev. Konkretna zadeva ni očitno nerazumna, glede na to, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja, za katerega se lahko izreče kazen zapora do 5 let, zadeva je pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena, saj v nasprotnem prosilec ne bo mogel iskati zaposlitve ter ne plačevati preživnine za hčerki ter skrbeti za mater. Drugih pogojev, kot so izobrazba prosilca, njegovo razumevanje obtožbe, obveznost sodnika, da obdolženca opozori na vse njegove pravice, da spoštuje pravna jamstva, da zakonito vodi kazenski postopek, da spoštuje materialne predpise, na katere se sklicuje toženka, ZBPP ne določa. Bistvo pravne pomoči je v tem, da se prava neuki stranki zagotovi ustrezna pravna pomoč s strani zagovornika. Toženka nekritično predvideva, da možnost, da bi v konkretni zadevi s strani sodišča ali tožilstva prišlo do kršitev, sploh ne obstaja, ter da je zaradi tega dodelitev BPP tožniku nepotrebna. Tožnik je bil za podobno oziroma istovrstno dejanje že pravnomočno obsojen, vendar je do tega lahko prišlo tudi iz razloga, ker se je v vseh dosedanjih postopkih zagovarjal sam, brez ustrezne pravne pomoči. Ker tožnik izpolnjuje tako vsebinski kot dohodkovni pogoj, predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki mora biti kumulativno podan, da se lahko stranki dodeli BPP. Navaja še, da tožnik ni z ničemer izkazal, da plačuje preživnino za hčerki, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnika v postopku preklica pogojne obsodbe, iz tega zapisnika pa tudi izhaja, da mu pri preživljanju pomaga mama, ki je upokojena. Meni, da zagrožena zaporna kazen ne more biti poglavitno merilo za dodelitev oziroma nedodelitev BPP.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za zastopanje v kazenskem postopku v zadevi II K 20237/2013, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu.

Po presoji sodišča je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov teh ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter še navaja: Razlog za zavrnitev prošnje v obravnavani zadevi je neizpolnjevanje objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstvo o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, ali ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti in morale.

Sam ZBPP ne zapolnjuje pojma pravičnosti, zapolnila pa ga je sodna praksa že v času, ko je ZKP vseboval možnost, da v primerih fakultativne obrambe (členi 4/4, 12/3, 65/2 in 71) sodišče (ali policija) prosilcu (osumljencu; obdolžencu; obsojencu), ki si glede na gmotne razmere ni mogel zagotoviti zagovornika sam, na njegovo zahtevo in stroške države le-tega postavi, če je to bilo v interesu pravičnosti. V okviru presoje pravičnosti za dodelitev BPP se presoja osebnost obdolženca; teža kaznivega dejanja; obravnavanje pravno zapletenih vprašanj; podanost drugih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika. Gre za kriterije, ki jih je dolžan organ za dodelitev BPP presoditi, ker pravica do socialne pomoči ne more pomeniti avtomatičnega pooblastila za dodelitev zagovornika v kazenskih postopkih (v primerih fakultativne obrambe), ker bi drugače to moralo izhajati iz zakona. Kriteriji na strani obdolženca – prosilca in samega postopka, ki morajo biti za dodelitev podani, pomenijo ugotovitev razlikovalnosti posameznega postopka, ki upravičuje dodelitev BPP. Gre torej za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali pa ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera s presojo zgoraj naštetih dejstev. V obravnavani zadevi je toženka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge okoliščine, ki izhajajo iz samega kazenskega postopka, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. Toženka je z navedbo okoliščin, ki jih je primeroma naštelo sodišče in katerih presoji sodišče sledi, zadostila načelu pravičnosti in morale, kot ga določa 24. člen ZBPP. Tožnik bi moral v skladu z navedenimi dejstvi, ki se nanašajo na njegovo osebnost, težo kaznivega dejanja in obravnavanja pravno zapletenih vprašanj oziroma z navedbo drugih določenih okoliščin, izkazati, da se iz okvira navedenih okoliščin pošten postopek ne bo mogel izpeljati brez zagovornika.

Tožnik nima prav, da je bistvo pravne pomoči v tem, da se prava neuki stranki, kar tožnik je, zagotovi ustrezno pravno pomoč s strani zagovornika. Namreč zagovornika po uradni dolžnosti predpisuje ZKP, pri čemer ne povezuje dejstva, da je obdolženec prava neuka stranka s pravico do zagovornika, temveč je pravica do zagovornika po uradni dolžnosti povezana neposredno s težo kaznivega dejanja. Dejstvo pa tudi je, da pravica do zagovornika, ki bi jo prosilec lahko pridobil po določbah ZBPP, ni neposredno povezana s pravico do socialne pomoči, kajti tudi v kazenskih zadevah mora prosilec izkazati določene pogoje za odobritev. Podanost teh pogojev, ki so našteti zgoraj, pa bi moral tožnik izkazati, da bi bil upravičen do brezplačne pravne pomoči. Razlogi, ki jih je toženka v zvezi z zavrnitvijo navedla in ki se osredotočajo na dejstva iz kazenskega spisa za katerega je tožnik zaprosil za BPP, pa sodišče prepričajo, da tožniku ni potrebna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.