Jedro

Povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti. Glede na navedeno je toženka zmotno uporabila določbo sedmega odstavka 25. člena ZDen.

V primerih, ko organ hkrati odloča o denacionalizaciji in povračilu vlaganj (oziroma ko med tema odločitvama ni bistvene časovne razlike), je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem tem naložena tudi obveznost povračila vlaganj po pogojih iz tretjega odstavka 25. člena ZDen (to je v roku, ki ne sme biti krajši od 10 let), pri čemer pa se tako določena odškodnina od takrat tudi obrestuje. V tožničinem primeru bi toženka, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, morala preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče RS, t.j. v obliki odloženega plačila, in s tem v zvezi ugotoviti, kdaj je premoženje, v katerega je vlagala, prešlo na denacionalizacijskega upravičenca. Ker v obravnavani zadevi tak preizkus ni bil opravljen, je bila glede na okoliščine danega primera zmotno uporabljena določba tretjega odstavka 25. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-23/2012-MIZKS/6 z dne 5. 9. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici (najemnici) priznajo investicijska vlaganja v njeno najemniško stanovanje izmere 36,05 m2 v denacionaliziranem delu stavbe na ..., kot jih je izračunala izvedenka A.A. v višini 8.838,00 EUR, ki jih je dolžna plačati B.B. (zavezanka), in sicer v 10-letih od dneva, ko najemnica v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe zavezanki sporoči ime banke ter številko bančnega računa, na katerega se naj nakazujejo dolžni zneski v enakih polletnih obrokih s 6 % obrestno mero, lahko pa tudi pred potekom postavljenega roka in tudi v večjih obrokih, kot bi sicer znašali enaki polletni obroki. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vlogo za povrnitev vlaganj podala 4. 1. 1999, kar pomeni, da je njena vloga pravočasna ter da je bila 21. 9. 2009 postavljena izvedenka gradbene stroke A.A. z namenom, da ugotovi vrednost priglašenih investicijskih vlaganj najemnice skladno s predpisi o denacionalizaciji. Izvedenka je na podlagi predloženih listin najemnice in ogleda na kraju samem z dne 3. 11. 2009 dne 12. 11. 2009 izdelala po metodologiji, kot je predpisana z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), izvedensko mnenje o ocenitvi vlaganj. Ugotovljena vrednost predmetnega stanovanja na dan nacionalizacije je znašala 16.538 DEM, na dan cenitve v novembru 2009 pa 33.825 DEM. Razliko med tema vrednostima pa predstavljajo neamortizirana investicijska vlaganja najemnice, ki gredo vlagateljici (najemnici). Najemnica se s cenitvijo ni strinjala, ker je menila, da je vlaganja potrebno vrednotiti po metodi tržnih cen in ne po denacionalizacijski metodi. B.B. pa izvedenskemu mnenju ni ugovarjala. Ugotavljanje povečane sedanje vrednosti nepremičnin glede na stanje ob podržavljenju se po 25. člen ZDen vrednoti skladno s predpisi iz 44. člena tega zakona, kar velja tudi za ugotavljanje investicijskih vlaganj najemnikov. Ugotavlja, da je tožnica izkazala, da je imela veljaven stanovanjski status (odločba o dodelitvi stanovanja in najemna pogodba) ter da je za svojo investicijo prenove najemniškega stanovanja pridobila upravna dovoljenja, izdana pred 7. 12. 1991, s čimer ji gre pravica do povrnitve njenih vlaganj v višini, kot je ugotovljena v izvedenskem mnenju izvedenke A.A. Ker je za določitev pogojev plačila (obroki, obresti) primerna uporaba analogije z določbo 45. člena ZDen, ki predpisuje pogoje za izplačilo odškodnine upravičencem v obveznicah, je upravni organ odločil, da je zavezanka dolžna plačati dolžni znesek v enakih obrokih v roku 10 let, pri čemer je obrestna mera 6 %.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je bila sporna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku s pravnomočno odločbo z dne 28. 6. 1995, vključno s stanovanjem tožnice, vrnjena v last pok. upravičencu C.C. oziroma njegovim pravnim naslednikom, pri čemer je kot denacionalizacijska zavezanka sedaj v tem postopku udeležena B.B. Toženka je tožnici priznala višino njenih investicijskih vlaganj v najemniško stanovanje le v simboličnem znesku 8.838,00 EUR, čeprav je tožnica dokumentirano izkazala obseg vlaganj v predmetno stanovanje najmanj v višini 105.000,00 EUR, kar izhaja iz popisa (specifikacije) vlaganj v obravnavanem obdobju. Tožnica meni, da je takšna odločitev toženke nezakonita, ker je v nasprotju z določbo 25. člena ZDen. Izpostavlja, da je na izvedensko mnenje A.A. podala pripombe, na katerih vsebino se v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tožbi. Hkrati opozarja, da metoda za vrednotenje vlaganj v stanovanje, ki jo je uporabila imenovana izvedenka, ni skladna z določbami ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Tožnica namreč meni, da je ne glede na omejitve iz 25. člena ZDen upravičena do povračila vrednosti njenih celotnih vlaganj, s katerimi je bila posledično povečana vrednost predmetnega stanovanjskega objekta, ki je bil predmet vračila v denacionalizaciji. Tožnica je torej upravičena do povračila tržne vrednosti izvršenih vlaganj, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do (nedopustne) obogatitve denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je upravni organ vrnil objekt v last brez omejitev. V zvezi s tem predlaga, da sodišče zasliši izvedenko A.A. in tožnico ter opravi ogled predmetnega stanovanja. Izpodbija pa tudi odločitev toženke v delu, v katerem je odločila, da je zavezanka dolžna tožnici izplačati znesek vlaganj v roku 10 let. Prepričana je namreč, da je takšna odločitev v nasprotju z ZDen, ki izrecno predpisuje, da se rok plačila in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji podržavljene nepremičnine, ki pa je bila v postopku denacionalizacije po zahtevku dedičev upravičenca izdana že 28. 6. 1995. Pripominja pa tudi, da je bila z ločenim postopkom za povračilo investicijskih vlaganj dejansko izigrana, saj bi lahko v postopku za vračilo podržavljene nepremičnine uveljavljala opcijsko pravico do odkupa stanovanja in priznanje solastninskega deleža na tej nepremičnini. Tako meni, da je 10-letni rok za izplačilo vlaganj začel teči s pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi predmetne nepremičnine v last upravičencem, ne pa s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, in sicer meni, da tožnici niso bile kratene nobene pravice, saj so ji bila v postopku priznana investicijska vlaganja po izračunu zaprisežene sodne izvedenke po določilih ZDen. Trditve tožnice, da je upravičena do povračila tržne vrednosti izvršenih vlaganj, pa ne vzdržijo, ker se denacionalizacijski postopek vodi po določilih ZDen in predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Na tem temelji tudi vsa dosedanja sodna praksa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica je dne 4. 12. 2013 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporna vlaganja tožnice kot najemnice v denacionalizirano stanovanje na naslovu ..., v izmeri 36,05 m2, in sicer je sporna višina vlaganj ter rok, v katerem jih je zavezanka (stranka z interesom) tožnici dolžna povrniti.

V 25. členu ZDen ureja vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju povečala in določa pogoje za povračilo vlaganj. Po določbi tretje alineje drugega odstavka 25. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Sedmi odstavek 25. člena ZDen pa za primer, da je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, določa, da lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti.

Sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je bil v ZDen vnesen naknadno z ZDen-B, ureja povračilo vlaganj fizičnim osebam. Po tej določbi ZDen lahko fizične osebe, ki so vlagale v vrnjeno nepremičnino, zahtevajo povrnitev tistih vlaganj, ki so bila izvršena v podržavljeno nepremičnino do dneva uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991, in s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Po izrecni določbi tega člena lahko fizične osebe povračilo teh vlaganj zahtevajo brez omejitev iz prejšnjih odstavkov in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. To pomeni, da zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Takšna vlaganja se ob upoštevanju ustrezne amortizacije vrnejo v celoti. Drugačna razlaga sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki bi upoštevala le to, da za povračilo vlaganj fizičnih oseb ne veljajo omejitve iz prejšnjih odstavkov (četrti in peti odstavek 25. člena ZDen), bi bila v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. Glede na siceršnje besedilo sedmega odstavka 25. člena ZDen, ki izrecno izključuje omejitve iz prejšnjih odstavkov 25. člena ZDen, pa bi bila v takem primeru odveč tudi besedna zveza „v celoti1“. Glede na navedeno je toženka zmotno uporabila določbo sedmega odstavka 25. člena ZDen.

Glede na okoliščine obravnavane zadeve pa tožnica utemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe tretjega odstavka 25. člena ZDen, na podlagi katerega je toženka določila rok in pogoje izplačila z izpodbijano odločbo priznane odškodnine.

Po tretjem odstavku 25. člena ZDen se rok plačila odškodnine iz zadnje alineje prejšnjega odstavka, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji.

V izpodbijani odločbi določen rok plačila 10 let po pravnomočnosti izpodbijane odločbe temelji na ureditvi odloženega plačila odškodnine iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, po katerem je predpisano plačilo odškodnine (povračilo vlaganj) z odlogom, ki ne sme biti krajši od 10 let. Takšna ureditev po svoji vsebini predstavlja obliko kreditiranja, ki terja temu primeren način obrestovanja kot odmene za uporabo denarja. Ureditev iz navedene določbe ZDen izhaja iz predpostavke, da je o vračilu vlaganj odločeno z odločbo o denacionalizaciji, to je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem v naravi. To izhaja iz same vsebine tretjega odstavka 25. člena ZDen, prav tako pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996. Ustavno sodišče je pri presoji skladnosti te določbe ZDen z Ustavo pojasnilo, da je „obvezen odlog plačila odškodnine treba razumeti kot ureditev, zgrajeno na predpostavki o šibkejšem premoženjskem stanju upravičencev v primerjavi s premoženjskim stanjem zavezancev, kot posledice izvedene nacionalizacije njihovega premoženja. Medtem ko je upravičenec ostal po podržavljenju brez odvzetega premoženja in s tem brez dohodkov iz tega naslova, je zavezanec z istim premoženjem razpolagal in z njim ustvarjal ali pa imel vsaj možnost ustvariti dohodek. Do ustvarjenega dohodka iz naslova podržavljene nepremičnine oziroma do „izgubljenega dobička“ tisti, ki se mu nepremičnina vrača, po izrecni določbi 72. člena ZDen ni upravičen. Zato pa je utemeljeno, da se mu plačilo odškodnine, s katerim je pogojevana vrnitev nepremičnine, ustrezno olajša oziroma odloži. Ustavno sodišče je presodilo, da bi bila ravno ureditev, ki bi zahtevala takojšnje plačilo odškodnine, v nasprotju z načelom pravičnosti, saj bi upravičenci v večini primerov glede na svoje premoženjsko stanje ne mogli izbrati tistega načina denacionalizacije, ki v največji meri zagotavlja popravo prizadejanih krivic, to pa je vračanje nepremičnin v naravi.“ V obravnavani zadevi, v kateri je bila odločba o denacionalizaciji obravnavane nepremičnine izdana 28. 6. 1995, to je 18 let pred izdajo izpodbijane odločbe, datum njene pravnomočnosti pa iz upravnega spisa zadeve ni razviden, je zato treba preizkusiti, ali gre za tak primer, na katerega se nanaša navedena ureditev iz 25. člena ZDen. Pri tem je treba upoštevati, da je bil sedmi odstavek 25. člena ZDen, ki je materialno pravna podlaga izpodbijane odločbe, v ZDen vnesen z ZDen-B (6. člen ZDen-B).

Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, kdaj je predmetna odločba o denacionalizaciji z dne 28. 6. 1995 postala pravnomočna. In s tem koliko časa je preteklo od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Prav tako toženka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da tožnica ni zavezanka za vrnitev podržavljenega premoženja, temveč najemnica denacionaliziranega stanovanja. S tem pa je tožnico postavila v neenak položaj z ostalimi upravičenci do vračila vlaganj glede na čas odločanja o njihovem zahtevku. V primerih, ko organ hkrati odloča o denacionalizaciji in povračilu vlaganj (oziroma ko med tema odločitvama ni bistvene časovne razlike), je hkrati z vračilom premoženja denacionalizacijskim upravičencem tem naložena tudi obveznost povračila vlaganj po pogojih iz tretjega odstavka 25. člena ZDen (to je v roku, ki ne sme biti krajši od 10 let), pri čemer pa se tako določena odškodnina od takrat tudi obrestuje. V tožničinem primeru pa bi toženka, tudi upoštevaje višino na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen priznane odškodnine, morala preizkusiti, ali so še podani razlogi za uporabo ureditve v korist denacionalizacijskih upravičencev iz tretjega odstavka 25. člena ZDen, ki jih v odločbi U-I-129/95 navaja Ustavno sodišče RS, t.j. v obliki odloženega plačila2 in s tem v zvezi kot že navedeno tudi ugotoviti, kdaj je premoženje, v katerega je vlagala, prešlo na denacionalizacijskega upravičenca. Ker v obravnavani zadevi tak preizkus ni bil opravljen, je bila glede na okoliščine danega primera zmotno uporabljena tudi določba tretjega odstavka 25. člena ZDen.

Zaradi zmotne uporabe določb tretjega in sedmega odstavka 25. člena ZDen je sodišče na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj odloči upoštevaje v tej sodbi navedena stališča. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13). Ker so pooblaščenci tožnice zavezanci za DDV, je sodišče tožnici priznalo tudi povračilo 22 % DDV.