Jedro

Predpostavka za vložitev zasebne kazenske tožbe je, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 261. člena KZ ni tako dejanje, saj v navedenem, niti kateremkoli drugem členu KZ (niti v sedaj veljavnem KZ-1), ni določeno, da se pregon storilca začne na zasebno tožbo. Zasebna tožba v zadevi, v kateri se storilec kaznivega dejanja preganja po uradni dolžnosti, zato ni dopustna, saj ni zahteve upravičenega tožilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp), vložene 15. 4. 2011. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se je tožnikova prošnja za brezplačno pravno pomoč nanašala na pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji ter za oprostitev plačila stroškov postopka v postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem v zadevi zasebne kazenske tožbe zaradi zavrnitve pravice do povračila škode na podlagi 26. člena Ustave RS, ki je nastala kot posledica kaznivega dejanja „zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic“ po 1., 2. in 3. odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Zasebno kazensko tožbo je tožnik vložil zoper A.A., uradno osebo Ministrstva za promet, direktorja Uprave RS za civilno letalstvo, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo. Tožnik predlaga, da sodišče spozna toženo stranko za krivo zlorabe uradnega položaja in posledice, ki so mu nastale zaradi protipravne upravne odločbe, za katero je A.A. vedel, pa je ni hotel izreči za nično ali odpraviti po nadzorstveni pravici. Hkrati je predlagal, da sodišče tožniku prizna pravico do povrnitve škode, ki jo je imel zaradi ravnanja uradne osebe v zvezi zakonite uporabe javne ceste kot posledice protipravnega ravnanja organa. Zahteva odškodnino v višini 100.000,00 EUR, sodne stroške in nagrado odvetniku ter odškodnino v višini 10.000,00 EUR za vsako leto sodnega postopka.

Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in spremembe, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve Bpp upošteva, da zadeva ne sme biti očitno nerazumna oziroma da mora imeti prosilec v zadevi izglede za uspeh. Zaradi razjasnitve zadeve je bil tožnik povabljen na razgovor, na katerem je povedal, da gre za kvaliteto dela, da je zadevo predal na Evropsko sodišče, da je kazenski pregon zastaral, zato je že vložil zasebno tožbo ter da odločitev v zasebni kazenski tožbi potrebuje za obnovo postopka, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi vožnje po javni cesti. Tožnik je sodišču predložil kot dokaz CD, na katerem je zasebna kazenska tožba s prilogami. Iz priloženih dokumentov izhaja, da je tožnik, kot zasebni tožilec, zoper A.A. dne 29. 12. 2009 že vložil zasebno kazensko tožbo zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ, ki je bila pravnomočna zaključena pod opr. št. I K 15600/2010 Okrajnega sodišča v Krškem v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 15600/2010. Tožena stranka navaja, da kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ varuje temeljne družbene vrednote, kar pomeni, da zaradi same narave navedenega kaznivega dejanja pri tem kaznivem dejanju ni oškodovanca v smislu 144. člena ZKP. V zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic tako ni mogoče podati zasebne tožbe. Glede na to tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je njegova prošnja nerazumna.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi opisuje celoten potek zadeve. Tako med drugim navaja, da je bil pravnomočno končan sodni postopek v kazenski zadevi, v kateri je tožnik podal subsidiarni obtožni predlog zoper uradno osebo A.A., ki je 27. 2. 2004 izdal obratovalno dovoljenje za vzletišče Krško. Okrajno sodišče v Krškem je tožnikov subsidiarni obtožni predlog zavrglo s sklepom z dne 6. 5. 2010, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 20. 10. 2010. Ugotovljeno je namreč bilo, da je kazenski pregon zastaral. Tožnik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zavrglo Okrajno sodišče v Krškem s sklepom z dne 16. 12. 2010. Iz navedenih razlogov tožnik, ki mu je bil zavrnjen tudi odškodninski zahtevek, vlaga na podlagi 26. člena Ustave RS zasebno kazensko tožbo zaradi zavrnitve pravice do povračila škode, ki mu je nastala kot posledica kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1., 2. in 3. odstavku 261. člena KZ. Uradna oseba A.A. je izdal dovoljenje za uporabo vzletišča Krško preko javne ceste parc. št. 1243/4 k. o. ..., kar je vedel ali bi moral in mogel vedeti, pa je kljub temu izrabil svoj uradni položaj, čeprav je vedel, da bo tožnik zaradi njegovega protipravnega ravnanja po krivem obsojen. Tožnik ima pravico do povračila škode, ki mu jo je povzročil A.A. kot uradna oseba, ki je izdal protipravno uporabno dovoljenje za vzletišče Krško, ki poteka preko javnega dobra – ceste. Slednjo je tožnik uporabil in je zato po krivem obsojen. Zato ima tožnik pravico do povrnitve škode od Ministrstva za promet, ki jo opredeljuje v višini 100.000 EUR. A.A. ne očita, da je storil kaznivo dejanje s tem, ko je dne 27. 2. 2004 izdal nezakonito odločbo, temveč ker je vedel ali bi moral in mogel vedeti, da je odločba nična, pa je ni izrekel za nično. Tožnik pa je bil zato po krivem obsojen zaradi vožnje po javni cesti, zaradi česar so kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Obtožni predlog je bil tako podan pred potekom zastaranja. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da je A.A. storil očitano kaznivo dejanje, tožniku pa bila prekršena ali ogrožana osebna ali premoženjska pravica in kršena pravica do poštenega sojenja. Ne strinja se tudi s postopanjem organov v kazenskem postopku, ki je bil voden zoper njega in z odločitvijo, s katero je bil spoznan za krivega v navedenem postopku. Sklicuje se na pravice iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in opisuje še druge odločitve v postopkih, ki so potekali v zvezi s predmetno zadevo. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Toženka je posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na obširne tožbene navedbe uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu le izpodbijana odločba oz. razlogi, zaradi katerih je organ v konkretnem primeru zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da se tožnik ne strinja z več odločitev v pravnomočno končanih sodnih postopkih, posebej pa ne izpodbija razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči med pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ varuje temeljne družbene vrednote ter da v zvezi s tem kaznivim dejanjem zato ni mogoče podati zasebne tožbe. Iz navedenega razloga je tožnikova prošnja za dodelitev Bpp za zasebno tožbo, tudi po mnenju sodišča, nerazumna.

Sodišče se z odločitvijo tožene stranke strinja in meni, da tožnik v navedeni zadevi ne izpolnjuje pogojev za dodelitev Bpp. Predpostavka za vložitev zasebne kazenske tožbe je, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 261. člena KZ ni tako dejanje, saj v navedenem, niti kateremkoli drugem členu KZ (niti v sedaj veljavnem KZ-1), ni določeno, da se pregon storilca začne na zasebno tožbo. Zasebna tožba v zadevi, v kateri se storilec kaznivega dejanja preganja po uradni dolžnosti, zato ni dopustna, saj ni zahteve upravičenega tožilca.

Tožbene navedbe tožnika pa niti ne vsebujejo razlogov, zaradi katerih naj bi izpodbijana odločitev ne bila pravilna, temveč le navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje razloge za vložitev zasebne tožbe, ki na odločitev ne vplivajo, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

Namen zagotovitve Bpp po ZBPP je omogočiti posameznikom, ki nimajo sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. To pa predpostavlja, da gre za zadeve, pri katerih je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin vsaj z določeno stopnjo verjetnosti mogoče pričakovati pozitiven izid za prosilca. Ker v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča navedeni pogoj ni izpolnjen, je sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1).

V skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10, v nadaljevanju ZST-1) se taksa ne plača v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zato že na podlagi zakona oproščen plačila sodnih taks za ta upravni spor.