Jedro

Tožnik za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni verjetno izkazal, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Pri tem je treba upoštevati, da je dolžnik (tožena stranka) pravna oseba javnega prava (ZPIZ Slovenije), njena osnovna naloga pa je, da kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja skrbi za izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic zavarovancev. Glede na obseg sredstev, ki jih upravlja, ni nobene nevarnosti, da tožnikova terjatev, če obstoji, ne bi bila izplačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika, da izda začasno odredbo, s katero se toženi stranki naloži, da tožniku od 17. 3. 2011 dalje izplačuje mesečno akontacijo v znesku 600,00 EUR z nakazilom na tožnikov naslov, da pritožba ne zadrži izvršitve začasne odredbe ter da začasna odredba traja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do odločitve o ustavni pritožbi, vse v roku 8 dni. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se je iz „vseh možnih razlogov“ pritožil tožnik in zahteval, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je izdajo začasne odredbe predlagal zaradi zavarovanja denarne terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ter po 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, sodišče prve stopnje pa je izdajo sklepa neutemeljeno obrazložilo z uporabo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Izkazal je za verjetno, da ima zoper toženo stranko terjatev, katere podlaga je v prvem odstavku 36. člena in 260. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dokazal je tudi, da ni dolžan dokazovati nevarnosti, ker je izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožena stranka razpolaga tudi z njegovimi prispevki in mu jih bo morala vrniti, če mu ustrezne pravice ne bo priznala ter izplačevala od 17. 3. 2011 dalje, dejansko pa že od 1. 1. 2010 dalje. Sodišče mu ni vročilo odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe, kar je v nasprotju z določbo 216. in 279. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče se tudi ni izreklo o njegovem ugotovitvenem zahtevku. Dokazal je, da je prejemnik denarne socialne pomoči, zaradi navedenih prejemkov bo obremenjena njegova nepremičnina, če bi tožena stranka izpolnila obveznost in mu priznala pravico do pokojnine od 1. 1. 2010 dalje, do takšne obremenitve ne bi prišlo. Sklicuje se na že predložene dokaze in zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe izdalo po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in s pravilno uporabo materialnega prava in določb o postopku. Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je sicer nepravilno obrazložilo s sklicevanjem na določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 121/07, 45/08 - ZArbit, 37/08 - ZST-1, 28/09, 51/10, 26/11 in 14/12), vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Navedeni člen določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, medtem ko gre pri pravici do starostne pokojnine, vsaj v širšem smislu oziroma pretežno, za denarno terjatev. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo nastala.

Po 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 61/04 - ZPMSPDSS, 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 33/10 - Skl. US in 47/10 - Odl. US) lahko sodišče med postopkom v socialnem sporu na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Začasne odredbe se po četrtem odstavku navedenega člena izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v 70. členu ZDSS-1 drugače določeno. Poleg verjetnosti obstoja terjatve ali bodočega nastanka terjatve mora po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, tega pa ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Glede (ne)verjetnosti terjatve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obrazložitev dokončne zavrnilne odločbe tožene stranke z dne 12. 1. 2012 prepričljiva. Ujema se z ostalimi listinskimi dokazi, kot jih je predložil tožnik. Iz pravnomočnih odločitev v socialnih sporih med istima strankama (sodba in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 3018/2008 z dne 14. 5. 2009, potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 420/2009 z dne 28. 10. 2009 in sodba in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 640/2010 z dne 16. 3. 2011, potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 195/2011) izhaja, da je bil tožnik seznanjen, da so po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12) minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine starost moškega zavarovanca 58 let in 40 let pokojninske dobe oziroma starost 63 let in 20 let pokojninske dobe oziroma starost 65 let in 15 let zavarovalne dobe. Iz listin, ki jih je predložil tožnik in zlasti iz izpisa pokojninske dobe z dne 6. 12. 2011 (priloga A5) izhaja, da je tožnik do dne vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dne 17. 3. 2011 dopolnil starost 60 let 7 mesecev in 11 dni ter s povečanjem zavarovalne dobe 12/14 31 let 2 meseca in 11 dni delovne dobe. Tudi, če se k tej dobi prišteje še 4 leta 8 mesecev in 7 dni dodane dobe po 193. členu ZPIZ-1 tožnik še vedno ne bo dopolnil zakonskega minimuma pokojninske dobe. V prvostopenjski odločbi je v obrazložitvi navedeno, da ima tožnik 17. 3. 2011 pokojninsko dobo 35 let, 10 mesecev in 18 dni in zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz obrazložitev omenjenih sodb izhaja, da je bila z odločbami tožene stranke pravnomočno zavrnjena tožnikova zahteva, da se mu v pokojninsko dobo vštejeta obdobji od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ker je bil v navedenem času vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samostojni podjetnik posameznik in ni imel poravnanih prispevkov (191. člen ZPIZ-1). Iz doslej zbrane in predložene listinske dokumentacije ne izhaja verjetnost, da tožnikova terjatev obstoji.

V postopku izvršbe in zavarovanja se določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) le smiselno uporabljajo (15. člen ZIZ). Dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnika ni seznanilo z odgovorom tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.

Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi zato, ker tožnik ni verjetno dokazal nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka je pravna oseba javnega prava. Njena osnovna naloga je, da kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja po 10. členu ZPIZ-1 skrbi za izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic zavarovancev. Glede na obseg sredstev v javnih skladih, ki jih tožena stranka upravlja, ni nobene nevarnosti, da tožnikova pravica, v kolikor se bo v rednem postopku dokazalo, da obstoji, ne bi bila uresničena. Nasprotno pa izplačilo dajatve, za katero ni pravne podlage, pomeni kršitev zakona in s tem odgovornost tako tožene stranke kot njenih organov. Glede na zanesljivo finančno jamstvo tožene stranke bo tožniku, v primeru ugoditve zahtevku, dajatev izplačana, lahko tudi z ustrezno odškodnino oziroma obračunom zamudnih obresti kot določa 276. člen ZPIZ-1. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni nevarnosti, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Nobene nevarnosti ni, da obveznosti do tožnika, tako kot bodo pravnomočno ugotovljene, tožena stranka ne bi izpolnila. Potrebno je upoštevati odgovornost tožene stranke, da pravilno gospodari z javnimi skladi, v katere prispevajo vsi zavarovanci, zato ni mogoč sklep, da bi toženi stranki s predlagano odredbo nastala le neznatna škoda.

Pogoji, da se toženi stranki naloži začasno plačilo dajatev niso izpolnjeni, sodišče druge stopnje je zato pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 154. členom ZPP stroške neuspešne pritožbe tožnik nosi sam.