Jedro

Pogodbena zastavna pravica se prenaša s prenosom lastninske pravice in tožnik zaradi nakupa sporne nepremičnine ne more zahtevati, da se izvršba izreče za nedopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe Okrajnega sodišča v Brežicah Ig 97/00335 ter zahtevek na izstavitev listine za izbris zastavne pravice, ki jo ima tožena stranka na parc. št. 534/147 vl. št. 700 k.o. M... ter zavrglo tožbo v delu, ko tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na navedenem objektu. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 410.860,30 SIT z ustreznimi obrestmi. Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče prezrlo, da je na dan 5.6.1997 dolžnik dolgoval upniku 7.523.270,90 SIT in ne 9.000.000,00 SIT, kot sta stranki napačno prognozirali ob podpisu sporazuma. Na ta način je ugasnila celotna obveznost X do tožene stranke in je zastava nepremičnin izgubila smisel, saj je tožena stranka prišla do poravnave terjatev. Tožena stranka je še pred vložitvijo izvršilnega predloga dobila z asignacijo plačilo v višini 7.523.270,90 SIT in ni oporekala pravilnosti zneska. Dolg tudi ni usklajen, kar je v nasprotju s čl. 5 pogodbe. Dolg X po stanju na dan 21.2.1997 je znašal le 14.386,70 SIT in 31.5.1997 117.024,63 SIT, kar vse je bilo plačano z asignacijo in so bile poplačane vse terjatve tožene stranke do X. Isto je navajal ž X v ugovoru zoper izvršbo. Obračun obresti tožene stranke z dne 3.10.1999 je sporen in nesprejemljiv. Tožeča stranka je sporno nepremičnino kupila in kupnino plačala z asignacijo toženi stranki. Sodišče je kršilo procesne določbe, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje stečajnega upravitelja, da tožena stranka spornih terjatev iz naslova neplačanih zamudnih obresti do X ni prijavila v stečajno maso, oziroma sta bili prerekani in nepriznani v stečajnem postopku. Tožena stranka bi morala vse terjatve prijaviti v stečajno maso. Tudi sporna nepremičnina je del stečajne mase, vendar se iz izkupička najprej poplača upnik, ki ima na tem delu stečajne mase ločitvene pravice. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka je v tožbi navedla, da je izvršba na nepremičnino parc. št. 534/147 k.o. M... nedopustna in sicer na eni strani zato, ker tožena stranka do X ni imela nobenih zapadlih terjatev, zastava sama pa je bila dana za točno določene oz. precizirane obveznosti, ki pa so bile plačane, po drugi strani pa, ker je tožeča stranka lastnik nepremičnin, ki so predmet izvršbe, na podlagi pravnoveljavno sklenjene kupoprodajne pogodbe. V primeru napotitve na pravdo je potrebno za ugotovitev, da izvršba ni dopustna, v pravdi dokazati, da je tožnik pridobil tako pravico, ki preprečuje izvršbo. To pomeni, da je za odločitev o tožnikovem zahtevku pomembno le, ali je zaradi zatrjevane lastninske pravice tožnika na predmetu izvršbe slednja sploh dopustna, ali pa pridobljena pravica tožnika ne preprečuje izvršbe. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavlja določba 1. odstavka 63. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ta določa, da je upnik, ki ima terjatev zavarovano z zastavno pravico na nepremičnini, upravičen zahtevati poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine pred upniki, ki na njej nimajo hipoteke, in pred upniki, ki so si pridobili hipoteko na njej za njim in sicer ne glede na to, če se je lastnik obremenjene nepremičnine spremenil. Zastavna pravica je namreč stvarna pravica na tuji stvari, kar pomeni, da tudi prenos stvari ni mogoč brez hipoteke, s katero je obremenjena. To pomeni, da tožnikova zatrjevana lastninska pravica na obremenjeni nepremičnini, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnik pridobil le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ne more predstavljati pravice, zaradi katere bi bila izvršba na sporni nepremičnini nedopustna. V postopku na prvi stopnji so bila tožnikova procesna dejanja usmerjena predvsem v dokazovanje neobstoja terjatve toženca in s tem neutemeljenosti izvršbe. Toženčeva terjatev naj bi prenehala zaradi tožnikovega plačila po asignaciji oziroma nakazilu št. 227 dne 10.6.1997. Tudi v pritožbi tožnik podaja obširne navedbe, da so vse obveznosti med toženo stranko in zastavnim dolžnikom X poravnane, zat naj bi sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je izvršba dopustna. Res je, da je zastavna pravica akcesorne narave, kar pomeni da je z zavarovano terjatvijo nedeljivo povezana in je v svojem obstoju neposredno odvisna od svojega temelja, torej obstoja zavarovane terjatve. Vendar pa ugovor, ki ga podaja tožnik, ne more biti predmet te pravde. Gre namreč za ugovor dolžnika, ki ga bo potrebno rešiti v izvršilnem postopku. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvami o obstoju zavarovane terjatve nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo procesne določbe, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, da se zasliši stečajni upravitelj. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini. Tožnik namreč v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe glede na naravo napotitvenega sklepa ne more prekoračiti napotitve, dane v njem. S tem ko pa je tožnik zahteval ugotovitev lastninske pravice na predmetu izvršbe je vsekakor prekoračil napotilo dano v napotitvenem sklepu tako, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v tem delu zavrglo tožbo. Vprašanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine bo morala tožeča stranka uveljavljati v drugem postopku in z drugimi strankami. Iz navedenih razlogov in ker sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (352/2 člen ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP izpodbijano sodbo potrdilo. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.