Jedro

Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi nima (samo po sebi) nobenih pravnih posledic, ampak je le predpostavka za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato posebno sodno varstvo zoper takšno opozorilo ni predvideno.

Zmerjanje sodelavca in vpitje nanj pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je primeren odnos do sodelavcev minimum, ki se lahko pričakuje od vsakega zaposlenega. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo.

Tožnikovo ravnanje, ko je samovoljno zapustil delo, preden je bilo delo pri odstranitvi scene v celoti opravljeno, pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik dežurni predstave in že zato ne bi smel oditi pred dokončanjem dela. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu z 3. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 12. 2010, ugotovitev, da je tožnik tudi od 7. 3. 2011 delavec tožene stranke, ki ga je dolžna takoj poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje od 7. 3. 2011 dalje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 7. 3. 2011, vključno s plačo po pogodbi o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v mesecu za plačo iz preteklega meseca (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da so izkazani očitki tožene stranke v zvezi s pisnim opozorilom z dne 4. 10. 2010. Tožniku je bilo očitano, da naj bi 30. 9. 2010 nadrejenega A.A. žalil in zmerjal z neprimernimi izrazi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere naj bi bile te neprimerne besede. V zvezi s predhodnim pisnim opozorilom bi tožniku morala biti omogočena pravica do zagovora v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar so bile v pisnem vabilu na zagovor navedene le nove kršitve. Tudi iz zapisnika izhaja, da je bil tožniku zagovor omogočen le glede dogodkov z dne 12. 11. 2010, ko naj bi samovoljno predčasno zapustil delovno mesto, ne pa tudi glede v pisnem opozorilu očitanih konfliktov s sodelavci. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik z zapustitvijo delovnega mesta dne 12. 11. 2010 kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. odstavku 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in po 1. točki 55.b člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 65/1994 s spremembami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Tožnik delovnega mesta ni zapustil samovoljno in tudi ne predčasno. Zapustil ga je točno v trenutku, ko se je njegova delovna obveznost za tisti dan končala. Sodišče prve stopnje je ignoriralo izpovedbo vseh zaslišanih prič o tem, da delo za člane tehničnega zbora poteka toliko časa, kot traja vaja in kolikor je nato potrebno za dokončanje njihovih delovnih obveznosti. Vaja in delovne naloge so bile v konkretnem primeru dokončane pred s planom določeno uro. Konkretnega dne je vajo razpustil umetniški vodja, tožnik pa ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da njegove delovne obveznosti za tisti dan niso dokončane. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tistega dne tudi začetek tožnikove izmene po telefonu prestavljen na eno uro prej, zaradi česar bi tožnik tudi lahko odšel eno uro prej, tj. ob 21:00 uri. B.B. ni tožniku 12. 11. 2010 ničesar povedal in tožniku ni dal nobenih navodil za delo in ker je bilo tožnikovo delo za tisti dan res do konca opravljeno ter mu je odhod domov dovolila tudi vodja predstave C.C., je bil tožnikov odhod z dela opravičen. Tožnik ni bil v službi, ko naj bi bilo dano navodilo za podiranje ogledala. Tožnik je bil pri vaji za D. prisoten kot dežurni tehnični delavec, zato bi tožena stranka morala poskrbeti, da bi dobil ustrezna navodila, česar pa ni storila. Pred tožnikom je to delo opravljal B.B., ki pa tožniku teh navodil ni predal. Tožnik bi moral biti obveščen o vsaki spremembi na sceni, kamor brez dvoma sodi tudi montaža - demontaža in barvanje ogledala. E.E. bi moral o spremembah plana za tisti večer obvestiti tudi tožnika, vendar je obvestil le svojega brata B.B., ki pa teh navodil ni predal tožniku. Tožnik ni vedel, da bo potrebno tistega večera po predstavi, poleg običajnega pospravljanja scene po vaji in s tem priprave prostora za postavitev nove scene za jutranjo predstavo F., sneti in razdreti ogledalo, da bo naslednjega dne scenograf iz G. lahko prebarval njegov okvir. Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik za to moral vedeti, je v nasprotju tako s tožnikovim zagovorom, kot z dejstvom, da tožnika ni bilo na sestanku dne 10. 11. 2010. Sodišče prve stopnje nekritično zaključuje, da bi se tožnik glede na opis svojih delovnih nalog moral samoiniciativno pozanimati, ali se bo ravno 12. 11. 2010 izjemoma počelo nekaj, kar se nikoli ne. Ob odmiku od rednih delovnih zadolžitev je naloga delodajalca, da s tem seznani vse delavce, ki jih to zadeva. Iz plana tožene stranke ni izhajalo, da bi bilo odrejeno skupno delo tožniku, H.H. in še dvema delavcema, ki sta bila naknadno planirana za delo po 22:00 uri. Tožnik na podlagi plana ni mogel posumiti, da je postopek pospravljanja scene spremenjen, zato je utemeljeno mislil, da se bo ogledalo le dvignilo, kot vedno doslej, kar sta običajno opravila dva delavca, on pa bo nato kot običajno pospravil lutke z odra. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnika predčasen prihod dveh drugih delavcev moral opozoriti, da je prišlo do kakšne spremembe, saj ni bilo nobene skupne zadolžitve za štiri delavce. Razen tega je sodelavec I.I. na delo prišel šele po tistem, ko je tožnik že odšel, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik videl oba sodelavca. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral delati po 22:00 uri, saj bi to moralo biti zapisano v planu. Sicer pa je tudi H.H. delo zapustil ob 21:00 uri pred potekom načrtovanega delovnega časa, a je bil postopek uveden samo zoper tožnika. Tožnik je kot dežurni predstave D. vsakodnevno po vaji pospravil sceno in je zato vedel, kako se to stori. Vendar spornega dne scene niso pospravili tako kot vsak dan, temveč je bilo potrebno ogledalo spustiti in ne dvigniti, kot je to tožnik počel do takrat. Za dvig ogledala sta bila dovolj dva delavca, zato je tožnik utemeljeno sklepal, da ne bo kritičnega dne pri pospravljanju scene nič drugače kot do tedaj. Tožnik opozarja na svojo izpovedbo, da mu je šele priča B.B. ob pol devetih zvečer povedal, da bo z I.I. spustil in pospravil ogledalo in da tožnika pri tem ne potrebuje. Ni tožnikova krivda, če nihče ni vedel, koliko oseb bo potrebnih za spuščanje ogledala, in se je nato izkazalo, da sta dva premalo. B.B. je po nepotrebnem poklical na pomoč vratarja, saj so za spuščanje zadostovali trije delavci, tj. B.B., I.I. in H.H.. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim odhodom negativno vplival na potek delovnega procesa. Tožnik s svojim ravnanjem v ničemer ni porušil medsebojnega zaupanja. Delo je vedno opravljal strokovno in zavzeto. Izpodbijana sodba je glede utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zelo skopa in se je ne da preizkusiti. Razen tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vrste pomembnih dejanskih in pravnih vprašanj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe, kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotilu pritožbenega sodišča, da se naj opredeli do vprašanja, ali je bila tožniku kršena pravica do zagovora v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 362. člena ZPP. Slednji določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in v zadnjem odstavku 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo povsem jasna stališča, da ZDR v zvezi z izdajo pisnega opozorila ne predvideva nobenega formalnega postopka in tudi ne dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevanja bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Tožnik izhaja iz zmotne domneve, da bi tožena stranka v vabilu na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi morala navesti ne le ponovne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih namerava podati odpoved, temveč tudi kršitve, ki so bile predmet predhodnega pisnega opozorila. Takšna obveznost iz določbe 83. člena ZDR ne izhaja. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v sklepu opr. št. Pdp 160/2012 z dne 7. 3. 2012 zavzelo stališče, da predhodno pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR nima nobenih pravnih posledic in je le predpostavka za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar zoper takšno opozorilo ni predvideno posebno sodno varstvo. Pri tem se je pritožbeno sodišče sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v odločbi opr. št. U-I-45/2007 z dne 17. 5. 2007 ugotovilo, da ureditev, po kateri delavec nima samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo, dano po 1. odstavku 83. člena ZDR, ni v neskladju s pravico do sodnega varstva, saj sodno preverjanje utemeljenosti spornega opozorila ni izključeno, temveč le odloženo in je zagotovljeno v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna presoja je bila zagotovljena tudi v tem sporu, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja, ali je tožnik storil kršitve, ki so mu bile očitane v pisnem opozorilu. Predhodno pisno opozorilo iz 1. odstavka 83.člena ZDR je pogoj za zakonitost kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. V kolikor razlogi za pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR niso podani, je že to razlog za nezakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je tožnik storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu, izvajalo obsežni dokazni postopek, v katerem je tudi tožnik imel možnost, da predstavi svoje videnje dogodkov, zaradi katerih je bilo dano predhodno pisno opozorilo. Navedeno pomeni, da tožniku v tem sporu ni bila kršena pravica do izjave. Zmotno pa je tožnikovo prepričanje, da bi mu tožena stranka v postopku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi morala še posebej omogočiti, da se zagovarja glede kršitev, ki so bile predmet predhodnega pisnega opozorila. Zadošča, da je tožnik to možnost imel v sodnem sporu.

Z navedbo, da je izpodbijana sodba glede utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zelo skopa in se je ne da preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bil podan z zakonom predviden razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je obsežno pojasnilo tako dejanske ugotovitve v zvezi s tožnikovo očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi pravne razloge za svojo odločitev, zato je pritožbena graja v tej smeri povsem neutemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in jih sprejema kot pravilne.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik se je 30. 9. 2010 neprimerno in žaljivo vedel do nadrejenega delavca A.A. in ga med drugim zmerjal z izrazi „prasec“ in „baraba“, - v zvezi z navedenim ravnanjem je tožena stranka tožniku 4. 10. 2010 izdala pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR, - s planom odrske tehnike za november 2010 je bilo tožniku za 12. 11. 2010 zvečer odrejeno delo od 18:00 do 22:00 ure (dejansko pa se je vaja pričela prej in se je prej tudi zaključila), tožnik pa je z dela odšel že ob 20:25 uri, - navedenega dne je bil tožnik dežurni tehnični delavec na vaji za predstavo D., - po končani vaji je bilo predvideno podiranje scene, vključno s spuščanjem in demontažo ogledala, - 12. 11. 2010 je scenski delavec B.B. na delo prišel ob 20:10 uri, I.I. pa ob 20:35 uri, - B.B. se je 12. 11. 2010 o podiranju scene pogovarjal s tožnikom in mu povedal, da se bo podirala scena, - tožnik je že dva dni pred 12. 11. 2010 vedel, da se bo ogledalo podiralo in da ga bodo podirali tožnik, I.I. in B.B., - za podiranje ogledala je potrebno večje število scenskih delavcev in dejansko so potem pri spuščanju in odstranitvi ogledala z odra sodelovali B.B., I.I., H.H. in vratar J.J., ki je za ta čas zapustil svoje delovno mesto in zaklenil vhodna vrata.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšne so bile žaljive besede, ki jih je tožnik izrekel A.A.. Sodišče prve stopnje je sprejelo povsem jasno dokazno oceno, da verjame izpovedbi priče A.A., obenem pa je tudi povzelo njegovo izpovedbo, da mu je tožnik med drugim tudi rekel „prasec, baraba“. Tudi pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo prepričljivi izpovedbi te priče. Pritožba tudi neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedb A.A. in K.K. glede dogodka 30. 9. 2010. Priča K.K. je sicer res navajal, da se podrobnosti ne spominja, vendar pa je izpovedal, da je tožnik „malo podivjal“, da v bistvu ni šlo za razgovor ampak za konflikt, da je bil pri tem bolj glasen tožnik ter da se je (K.K.) pri tem neprijetno počutil. Takšna izpovedba prav gotovo kaže na neprimerno ravnanje tožnika, ki ga je možno opredeliti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnika v zvezi z dogodki z dne 30. 9. 2010 utemeljeno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Tožnikovo ravnanje prav gotovo pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zmerjanje sodelavca in vpitje nanj pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je primeren odnos do sodelavcev minimum, ki se lahko pričakuje od vsakega zaposlenega. Za zakonitost pisnega opozorila iz 1. odstavka 83. člena ZDR zadošča ena kršitev, zato zadošča ugotovljeno ravnanje tožnika dne 30. 9. 2010 in ni bistveno, da je glede nadaljnjega očitka o konfliktih z E.E. in L.L. sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ti kršitvi že zastarali glede na določbo 1. odstavka 83. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec delavca pisno opozoriti najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve.

Okoliščina, da se je 12. 11. 2010 popoldanska vaja pričela eno uro prej, kot je bilo predvideno, torej ob 17:00 uri namesto ob 18:00 uri, ne pomeni, da je bil tožnik zgolj zaradi tega upravičen, da z dela oddide eno uro prej, torej ob 21:00 uri namesto 22:00 uri. Sicer pa tožnik z dela ni odšel ob 21:00 uri, temveč že ob 20:25 uri. Bistveno pa je, da je tožnik z dela odšel preden je opravil vse, kar je bil, kot scenski delavec III in dežurne predstave, dolžan opraviti. Dejansko je tožnik z dela odšel istočasno s člani umetniškega zbora, ali pa celo pred njimi, kakor je to razvidno iz evidence prisotnosti za 12. 11. 2010 (priloga B9), kar pomeni da je odšel praktično takoj po končani vaji.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnikovemu zagovoru, da je bil 12. 11. 2010, ko je odšel domov, v dobri veri, da je svoje delo opravil in da ni vedel, da je potrebno sneti in pospraviti ogledalo ter da ne zadostuje, da se ga le dvigne. Ne le, da je priča B.B. izpovedal, da je tožnik že dva dni pred 12. 11. 2010 vedel, da se bo ogledalo podiralo in da sta o tem govorila tudi 12. 11. 2010 preden je tožnik odšel domov, temveč je tudi povsem nelogično, zakaj bi zvečer na delo morala hoditi še scenska delavca B.B. in I.I., če pa je bilo (po zatrjevanju tožnika) vse delo opravljeno še preden je I.I. prišel na delo. Ob dejstvu, da je tožnik vedel, da sta za čas po koncu vaje predvidena še dva scenska delavca (sam priznava, da mu je B.B. povedal, da prihaja še I.I., oboje je bilo tudi dopisano v planu dela) ter ob dejstvu, da je bil tožnik kot dežurni predstave na delu dolžan ostati, dokler delo ni opravljeno, je potrebno kot navadno sprenevedanje oceniti njegove navedbe, da je z dela odšel, ko je bilo vse delo opravljeno. Glede na svoje izkušnje tožnik ob dejstvu, da je vedel, da zvečer na delo prideta še B.B. in I.I. ni mogel sklepati na nič drugega kot to, da je to potrebno zaradi tega, da bi skupaj z njim in H.H. (tožnik in H.H. sta bila za delo zvečer predvidena že od začetka) opravili delo pri odstranjevanju scene za D.. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v sklepu opr. št. Pdp 160/2011 z dne 7. 3. 2011 zavzelo stališče, da je bistveno, da delo ni bilo opravljeno do konca in da tožnik ni do konca sodeloval pri podiranju scene za D., čeprav bi glede na svoje delovno mesto in glede na zadolžitve tega dne (dežurni predstave) to moral storiti. Prepričljiv je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki ni verjelo tožnikovemu zatrjevanju, da bi kot dežurni na vaji za predstavo D. moral pospraviti le lutke in oblačila za lutke.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja neenako obravnavanje delavcev, češ, da je tudi H.H. z dela odšel pred 22:00 uro. Ni bistveno, da tožnik ni delal do 22:00 ure, temveč to, da je z dela odšel preden je bilo delo do konca opravljeno. H.H. je sodeloval pri spuščanju ogledala, o čemer so prepričljivo izpovedali vsi, ki so pri tem sodelovali in so bili zaslišani pred sodiščem prve stopnje kot priče. Tudi tožniku nihče ne bi ničesar očital, če bi na delu ostal do konca, pa čeprav bi z dela odšel ob 21:00 uri. Vendar pa je tožnik z dela odšel preden je bilo to delo do konca opravljeno, zaradi česar so na pomoč morali poklicati vratarja, ki je zapustil svoje delovno mesto in zaklenil stavbo. Navedeno prav gotovo pomeni motnjo delovnega procesa, ki sicer verjetno res ni imela velikih posledic, saj se je to dogajalo ponoči, potem ko je večina tistih, ki so zvečer delali, že odšla domov ali pa so bili še na gostovanju. Vendar pa za presojo ali tožnikovo samovoljno ravnanje pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja niti ni bistveno, saj se za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne zahteva, da gre za hujšo kršitev in tudi ne, da ima kršitev kakšne posebne posledice. Glede na prepričljiv opis zaslišanih prič o tem, kako je potekalo delo pri odstranitvi ogledala s scene, je povsem neutemeljen pritožbeni ugovor, da so vratarja po nepotrebnem klicali na pomoč.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V skladu z 3. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Tožnikovo ravnanje, ko je samovoljno zapustil delo preden je bilo delo pri odstranitvi scene v celoti opravljeno, prav gotovo pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik dežurni predstave in že zato ne bi smel oditi pred dokončanjem dela. Že zgoraj pa je obrazloženo, da je bil izpolnjen tudi predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, to je, da je bil tožnik v skladu z 1. odstavkom 83. člena ZDR predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Pisno opozorilo je bilo tožniku dano 4. 10. 2010, tožnik pa je obveznosti iz delovnega razmerja ponovno kršil že 12. 11. 2010, torej manj kot 2 meseca po pisnem opozorilu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.