Jedro

Uresničevanje pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, kar za posameznika, ki je duševno bolan, ni mogoče trditi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijano sodbo z dne 23. 5. 2012 je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu I. U. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu na podlagi tretjega odstavka navedenega člena ZPrCP izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk. Sodba je pravnomočna.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Navaja, da je sodišče v postopku določitve uklonilnega zapora izvedelo, da je bila storilcu še pred storitvijo prekrška z dne 1. 4. 2012 dne 4. 11. 2009 odvzeta poslovna sposobnost, pri čemer se sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu N 7/2009 o odvzemu poslovne sposobnosti storilcu in na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je bila angažirana v tem postopku. Opozarja, da je glede na priložene listine podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj je podana visoka stopnja verjetnosti, da je bil storilec v času storjenega prekrška in v času vodenega postopka o prekršku pod vplivom ugotovljene duševne bolezni. Opozarja tudi, da bi moralo sodišče v skladu 124. členom ZP-1 zaradi suma duševne motnje s sklepom prekiniti postopek in z njim nadaljevati, ko bi prenehali razlogi, ki so povzročili prekinitev. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilčevi skrbnici E. U., ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Za presojo utemeljenosti očitka, da je podana kršitev po 2. točki 156. člena ZP-1, je odločilna ugotovitev, ali je bila pri storilcu I. U. v času izvršitve očitanega prekrška izključena prištevnost zaradi pomanjkanja njegove zavestne in/ali voljne sestavine. Storilčeva prištevnost je pogoj za oblikovanje njegove krivde oziroma odgovornosti za prekršek (9. člen ZP-1), neprištevnost pa odgovornost za prekršek izključuje (8. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Vrhovna državna tožilka opozarja tudi na pomanjkanje storilčeve procesne sposobnosti. Uresničevanje pravic iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS zahteva procesno sposobnega subjekta, ki razume svoj procesni položaj in je tudi sposoben aktivno ravnati v smeri zaščite svojih pravic, kar za posameznika, ki je duševno bolan, ni mogoče trditi.(1)

5.

Iz podatkov v spisu izhaja (prilogi - C1 in C2), da je bila I. U. s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu N 7/2009-19 z dne 4. 11. 2009, ki je postal pravnomočen dne 18. 12. 2009, v celoti odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje A. V., izvedenke za medicino, nevrologijo in psihiatrijo, iz katerega izhaja, da I. U. ni sposoben s svojimi izjavami volje veljavno pridobivati pravic, koristi in obveznosti, samostojno opravljati pravnih dejanj ter samostojno nastopati v pravnem prometu. Iz izvedenskega mnenja je tudi razvidno, da gre pri storilcu za težko duševno motnjo oziroma za ožje duševno obolenje iz kroga shizofrenij (najverjetneje paranoidna shizofrenija F 20.0), in da storilec ni sposoben skrbeti za svoje zdravje, preživetje in razumno ravnati na vseh področjih življenja.

6.

Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi. Glede na vsebino priloženega sklepa nepravdnega sodišča, ki temelji na mnenju izvedenke za medicino, nevrologijo in psihiatrijo z dne 13. 10. 2009 , in ki izkazuje, da je pri storilcu podana težka duševna motnja, obstaja po oceni Vrhovnega sodišča precejšen dvom o storilčevi zmožnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti oblast nad svojim ravnanjem v času storitve očitanega prekrška, kot tudi o njegovi sposobnosti nastopati v postopku kot aktivni subjekt. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje.

7. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je bil storilec v času storitve prekrška pod vplivom navedene duševne motnje oziroma ali je bil v času storjenega prekrška zmožen razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja. Prav tako bo potrebno ugotoviti, ali je bil storilec sposoben nastopati kot subjekt postopka o prekršku ter o zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo VS RS IV Ips 166/2010 z dne 23. 11. 2010.