Jedro

V obravnavani zadevi je toženka presodila, da je sklep, ki ga želi tožnik izpodbijati, tako očitno pravilen in zakonit, da tožnik nima razumnih možnosti za uspeh. Pri tem se sklicuje na obrazložitev tega sklepa, iz katere izhaja, da tožnik prošnje za BPP ni dopolnil v skladu s pozivom, zato sklep temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep Upravnega sodišča RS št. Bpp 312/2014 z dne 14. 11. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da se sklep, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, nanaša na zavrženje njegove prošnje za BPP v drugi zadevi. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da se je tožnik v svoji vlogi za BPP skliceval na različne sodne odločbe oziroma postopke, zato ga je organ za BPP z dopisom pozval, naj vlogo dopolni s tem, da bo jasno navedel, v zvezi s katero zadevo želi, da se mu dodeli BPP, oziroma da navede odločbe, ki jih želi izpodbijati v upravnem sporu, ter na podlagi katerih dejstev uveljavlja nepravilnosti in nezakonitosti. Pojasnil mu je, da mora izrecno izjaviti, ali želi, da se mu dodeli BPP za tožbo zoper konkretno navedeni sklep Upravnega sodišča oziroma za pritožbo v katerem od prav tako konkretno navedenih upravnih sporov.

Tožnik je bil opozorjen na posledice, če vloge ne bo ustrezno dopolnil, vendar v svoji nadaljnji vlogi ni navedel nobene konkretne zadeve oziroma akta, ki ga želi izpodbijati, temveč se je ponovno skliceval na dve opravilni številki ter navajal, da ne ve, v čem je bila njegova vloga nerazumljiva, saj je v obeh zadevah navedel vsa dejstva, potrebna za obravnavo in za vsako posebej izpolnil obrazec BPP št. 1. Organ za BPP je presodil, da tožnik prošnje ni dopolnil v skladu s pozivom, tako da je ostala nejasna in nerazumljiva ter nesposobna obravnave, saj iz nje ne izhaja, v zvezi s katero zadevo želi, da se mu dodeli BPP, oz. katere odločbe želi izpodbijati v upravnem sporu in zakaj. Organ je vlogo zato v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom zavrgel. Toženka ocenjuje, da iz navedenih podatkov izhaja, da sklep, ki ga tožnik želi izpodbijati, temelji na pravilni pravni podlagi in na podatkih, navedenih v njegovi obrazložitvi, zato tožnik v morebitnem upravnem sporu nima verjetnih izgledov za uspeh, kar po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pomeni, da ne izpolnjuje enega izmed pogojev za dodelitev BPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi opisuje posledice, ki jih bo zanj imela odločba, v zvezi s katero je zaprosil za BPP z zavrženo prošnjo. Meni, da je v tej prošnji navedel vse podatke, ki jih zahteva 32. člen ZBPP, pa tudi podatke o dohodkih in drugih prejemkih ter o premoženjskem stanju. Konkretno je izjavil, da želi BPP za celotno zadevo, kar zajema tudi tožbo zoper sklep Upravnega sodišča Bpp 258/2014. Res je, da je v prvem obrazcu prošnje za dodelitev BPP navedel dve različni zadevi, vendar je to kasneje popravil in poslal dva obrazca, na katerih je za vsako zadevo posebej navedel, na katero zadevo in v katerem obsegu se nanaša. Zaradi pomanjkanja pravnega znanja ne ve, v katerem segmentu je bila njegova vloga nepopolna in nejasna, prav zato je tudi zaprosil za BPP. Ne razume, zakaj mu je bila BPP v obsegu pravnega svetovanja zavrnjena, čeprav izpolnjuje vse pogoje zanjo. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (…) (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskem stanjem in pravno podlago.

Zakonska ureditev torej organu, ki odloča o dodelitvi BPP, nalaga zavrnitev zahteve za BPP v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh v sodnem postopku. To sicer ne pomeni podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, vendar pa mora organ, če je razlog za zavrnitev prošnje neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskem stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

V obravnavani zadevi to pomeni, da je toženka presodila, da je sklep, ki ga želi tožnik izpodbijati, tako očitno pravilen in zakonit, da tožnik nima razumnih možnosti za uspeh. Pri tem se sklicuje na obrazložitev tega sklepa, iz katere izhaja, da tožnik prošnje za BPP ni dopolnil v skladu s pozivom, zato sklep temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi.

Po drugem odstavku 67. člena ZUP organ nepopolno ali nerazumljivo vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, stranka pa pomanjkljivosti na poziv organa v postavljenem roku ne odpravi, s sklepom zavrže. S stališča zakonske ureditve je torej odločitev o zavrženju take vloge očitno pravilna.

Prav tako se sodišče strinja s presojo toženke, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je sklep o zavrženju očitno pravilen tudi glede tega, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti prošnje za dodelitev BPP. Toženka se v tem pogledu sklicuje na obrazložitev sklepa, iz katere izhaja, da je organ v pozivu tožniku določno navedel, v čem naj dopolni prošnjo za BPP (v zvezi s katero odločbo in v kakšnem obsegu prosi za BPP ter katere razloge za nepravilnost te odločbe želi uveljavljati). Tožnik zgolj s tem, da je za vsako od dveh zadev posebej izpolnil obrazec Bpp št. 1 in navedel, da ne ve, v katerem delu je bila njegova vloga nerazumljiva, ker da je v obeh zadevah navedel vsa dejstva, ki so bila potrebna za nepristransko obravnavo, vloge res že na prvi pogled ni dopolnil v skladu s pozivom. To pomeni, da je toženka za svojo odločitev navedla jasne in razumne razloge.

Po drugi strani tožnik ne navaja nobenih konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, zakaj naj bi bila toženkina ocena o pravilnosti in zakonitosti sklepa, ki ga želi izpodbijati, napačna, da je v svoji dopolnitvi prošnje konkretiziral oziroma jasno opredelil odločbe, ki jih želi izpodbijati ter posebno razloge, iz katerih jih želi izpodbijati (oziroma kako je to storil), in zakaj meni, da bi organ za BPP njegovo dopolnjeno prošnjo vendarle lahko obravnaval. Gola trditev, da je v prošnji za BPP navedel vse potrebno, takih navedb ne more nadomestiti, tako da sodišču ostane le ugotovitev, da je toženka izpodbijano odločbo obrazložila z jasnimi in razumnimi razlogi, tožnik pa teh razlogov s tožbo ni uspel izpodbiti.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.