Jedro

Sodna praksa pri mladih ljudeh duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti močneje upošteva, ne samo zaradi tega, ker je pri mladih pričakovati, da imajo pred seboj daljše življenjsko obdobje, temveč tudi zaradi tega, ker je intenzivnost bolečin močnejša in se odraža v vseh življenjskih aktivnostih. Nedvomno je tudi občutljivost na spremenjeno zunanjost v mladosti večja kot v zrelih letih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni, tako da mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožniku R. S. poleg 8.000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, še 700.000,00 SIT, tako da mu mora plačati za nepremoženjsko škodo skupaj 8.700.000,00 SIT (z besedo: osemmilijonovsedemstotisoč tolarjev) odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.09.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sklepi o povrnitvi pravdnih stroškov se spremenijo, tako da mora tožena stranka povrniti tožniku: - 597.070,00 SIT stroškov pred sodiščem prve stopnje z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od glavnice 100.747,00 SIT od 03.09.1999 dalje, od preostalih stroškov pa od 10.09.1999 dalje; ter - 16.842,00 SIT stroškov pred sodiščem druge stopnje z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 25.05.2000 do plačila.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 20.706,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 28.06.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 30.800,00 SIT za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 23.06.1997 do plačila, presežni zahtevek pa je zavrnilo. V zvezi s subsidiarnim tožbenim zahtevkom pa je prisodilo 8.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik utrpel škodo v prometni nesreči dne 09.09.1994, ko je bil potnik na motornem kolesu, v katerega se je zaletel avtomobilist, za katerega odgovarja tožena stranka. Ker je ugotovilo, da tožnik ni sokriv za nesrečo, je ugotovilo obseg škode in mu prisodilo polno odškodnino za vso škodo, ki jo je utrpel. Za premoženjsko škodo mu je prisodilo 30.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva tožbe do plačila, za nepremoženjsko škodo pa mu je prisodilo skupaj 8.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prve sodbe do plačila, in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT in zaradi skaženosti 600.000,00 SIT. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del sodbe prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sodišči nista pravilno uporabili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ker nista ustrezno ovrednotili vseh ugotovljenih okoliščin. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine poudarja, da sodišči nista dovolj upoštevali dolgega obdobja neprestanih telesnih bolečin, ki jih je opisal izvedenec dr. M. W., in dejstva, da je bil tožnik ob nesreči star komaj 14 let in bo moral še dolgo prenašati bolečine. Omenja še, da bo moral v bodoče prestati še dve zahtevnejši operaciji. Poudarja tudi številne neugodnosti, ki jih je tožnik trpel med dolgotrajnim zdravljenjem. Tudi pri odškodnini za strah trdi, da je prisojena odškodnina prenizka, da sodišči nista upoštevali, da je bil tožnik ob nesreči pri polni zavesti in je trpel intenziven strah, strah med zdravljenjem pa je bil tudi intenziven in zlasti dolgotrajen. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti trdi, da je utemeljen celoten zahtevek za plačilo 5.000.000,00 SIT, saj ima tožnik številne anatomske in funkcionalne posledice in mu omejena gibljivost kolka in kolena ter prikrajšava noge onemogočajo številne aktivnosti pri delu in športu. Po mnenju izvedenca je tožnikova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 25 odstotkov, kar je glede na njegovo mladost zelo pomembno. Tudi za skaženost zahteva višjo odškodnino in sodiščema očita, da sta premalo upoštevali, da je tožnikova noga za 4,5 cm krajša in polna brazgotin ter da je mišična masa atrofirala. Poudarja tožnikovo drugačnost tik pred puberteto, to je v času, ko so ljudje posebej občutljivi na zunanji izgled. Na koncu poudarja, da je prišlo do škodnega dogodka 09.09.1994 in da tožnik šest let ni prejel nobene odškodnine. Trdi, da je zaradi nerazumno dolgega čakanja na odškodnino obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, zaradi česar bi mu morali sodišči prisoditi višjo odškodnino.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v spornem primeru pravilno uporabili splošna pravila o odškodninskih obveznostih, le pri presoji pravnega standarda pravične odškodnine zaradi posledic tožnikovih poškodb, ki jih 200. člen ZOR označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, sta določili nekoliko prenizko denarno odškodnino. Revizija namreč pravilno poudarja tožnikovo mladost, ki sta jo sodišči premalo upoštevali. Ko sta na podlagi tožnikove izpovedi individualizirali obseg njegovega duševnega trpljenja in ga objektivizirali s pomočjo izvedenca dr. M. W., sta ugotovili, da je tožnik manj sposoben za težja fizična dela, ki obremenjujejo desno spodnjo okončino. To vpliva na vse njegovo življenje, v katerem je moral marsikaj spremeniti: izbrati je moral drugačen poklic, kot je želel; intenzivne športne aktivnosti je moral zamenjati za televizijo in računalnik, ki ne moreta zadovoljiti njegove dinamične naravnanosti; pa tudi način zabave in vzpostavljanja stikov z vrstniki so moteni (ples v disku, odnosi pri športu in podobno). Vse to gotovo vpliva na njegovo duševnost, zato sodna praksa pri mladih ljudeh duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti močneje upošteva, ne samo zaradi tega, ker je pri mladih pričakovati, da imajo pred seboj daljše življenjsko obdobje, temveč tudi zaradi tega, ker je intenzivnost bolečin močnejša in se odraža v vseh življenjskih aktivnostih. Nedvomno je tudi občutljivost na spremenjeno zunanjost v mladosti večja kot v zrelih letih. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ob upoštevanju podobnih primerov, v katerih je šlo za posledice poškodb zelo mladih ljudi, na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo pravni standard pravične odškodnine tako, da je deloma spremenilo sodbo in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 4.500.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 800.000,00 SIT.

V preostalem delu je revizijo zavrnilo po 378. členu ZPP, ker ni utemeljena. Odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.000.000,00 SIT in za strah v znesku 400.000,00 SIT je pravilno določena. Revizijsko izvajanje o tem, da se bo moral tožnik podvreči še dvema operacijama, ni umestno, saj je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 10.09.1999 izrecno navedla, da zaradi tega, ker izvedenec ni opredelil intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in strahu v zvezi s pričakovanima operacijama, v tožbenem zahtevku niso zajete telesne bolečine, neugodnosti ter strah zaradi bodočih operacij. Tudi zahtevek za višjo odškodnino zaradi tega, ker je tožnik šest let čakal na odškodnino, ni utemeljen, ker sodišče določi satisfakcijo (in ne kazni) glede na okoliščine primera, zlasti glede na stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Sankcije za zamudo pri neizpolnitvi obveznosti so lahko le zamudne obresti, ki pa jih sodna praksa za čas, ko oškodovanec izjavi, da zahteva denarno odškodnino in navede denarne zneske za posamezne oblike nepremoženjske škode, do dneva odločitve pred sodiščem prve stopnje, ne priznava. Sodna praksa je v primerih odškodnin za nepremoženjsko škodo ustaljena od leta 1991 dalje in Vrhovno sodišče Republike Slovenije na svojih občnih sejah ni sprejelo nobenega pravnega mnenja ali načelnega pravnega mnenja, ki bi to sodno prakso potrdilo ali spremenilo.

Delni uspeh tožeče stranke v reviziji je vplival tudi na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Če bi bila tožniku prisojena taka odškodnina, kot sedaj, že pred sodiščem prve stopnje, bi znašal njegov uspeh v pravdi 4/5, zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela stroškov, ki jih je sodišče izračunalo tako, da je od stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje v znesku 628.955,00 SIT izračunalo 4/5, kar znese 502.604,00 SIT ter k temu dodalo stroške za izvedenca v znesku 100.747,00 SIT. Tako je izračunalo, da je tožnik upravičen do povrnitve 603.351,00 SIT. Ker pa je tudi tožena stranka delno uspela v pravdi, ji gre povračilo 1/5 njenih, na 31.404,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov, to je 8.164,00 SIT. Po pobotanju obeh terjatev mora tožena stranka povrniti tožniku 597.070,00 SIT stroškov pred sodiščem prve stopnje z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od glavnice 100.747,00 SIT od 03.09.1999 dalje, od preostalih stroškov pa od 10.09.1999 dalje. Ker bi v pritožbenem postopku tožnik uspel z 1/4, mu je sodišče priznalo tudi povrnitev 1/4 od priglašenih stroškov v znesku 67.369,00 SIT, to je 16.842,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od sodbe drugostopenjskega sodišča dalje.

Tudi v reviziji je tožnik uspel z 1/4, zato mu gre povrnitev 1/4 od priglašenih stroškov 82.824,00 SIT, to je 20.706,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 28.06.2001 dalje.