Jedro

Ne drži pritožbena trditev, da se določilo čl. 133 ZIZ v dani situaciji, ko je delovno razmerje dolžniku prenehalo že pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 13.02.2004 ne more uporabiti, ko pa iz dikcije II. in III. odst. 133. čl. v zv. s čl. 124 ZIZ jasno sledi, da so ta določila namenjena ravno situaciji, ko dolžnik ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, na katerega glasi sklep, kateremu je bilo s sklepom o izvršbi naloženo plačilo z izvršbo dovoljenega denarnega zneska upniku (čl. 129 ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. Ig 05/00488 z dne 18.10.2005 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 49.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.04.2000 dalje do dne plačila, stroške izvršilnega postopka, opr. št. Ig 00/00494 v znesku 25.761,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.06.2000 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 9.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje do dne plačila. Istočasno je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 52.670,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.06.2006 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je tožena stranka navajala, da je sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe in predhodno že ob izdaji sklepa o izvršbi opr. št. Ig 05/00488 z dne 18.10.2005, napačno uporabilo materialno pravo, saj je dolžniku K. A. delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že dne 31.10.2003, prvotni sklep o izvršbi opr. št. Ig 00/00494 pa je bil izdan dne 13.02.2004, to je v času, ko dolžnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tako tožena stranka že ob izdaji navedenega sklepa o izvršbi tožeči stranki ni mogla odtegovati in izplačevati denarnih zneskov za katere je sodišče dovolilo izvršbo. Obveznost iz čl. 133 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa se nanaša na delodajalca, pri katerem je dolžnik zaposlen v času izdaje sklepa. Predmetni sklep sodišča se v skladu s prepovedjo retroaktivnosti ne more nanašati na razmerja, ki so prenehala preden je bil sklep sploh izdan. Glede na navedeno se 133. čl. ZIZ v konkretnem primeru ne more uporabiti in je sodišče v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa je nadaljnjo kršitev storilo s tem, ko je nepravilno uporabilo 134. čl. ZIZ. Upnik v predlogu za izvršbo z dne 30.08.2005 ni predlagal izdaje sklepa na podlagi 134. čl. ZIZ, ampak na podlagi pravnomočne sodbe - sklepa - odločbe - poravnave, opr. št. Ig 00/00494 Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 13.02.2004, ki naj bi bila izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče samo uporabilo poleg pravne podlage, ki jo je predlagal upnik, tudi pravno podlago po 134. čl. ZIZ, s čemer pa naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je odločalo preko mej postavljenega zahtevka oz. trditvene podlage. V zvezi s tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Poleg navedenih kršitev pa tožena stranka opozarja še na nadaljnjo kršitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo kolikšen znesek bi moral odtegniti upnik po prejemu sklepa o izvršbi, zato je sodba neizvršljiva, ima pa tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. tč. II. odst. 239. čl., v zv. s čl. 15 ZIZ). Sodišče prve stopnje ob odločitvi o upnikovem predlogu z izdajo izvršilnega sklepa ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev kot so: kdaj je dolžnikov dolžnik prejel sklep o izvršbi, višino in obremenjenost dolžnikovih dohodkov ter kolikšen znesek bi dolžnikov dolžnik moral odtegniti od plače dolžnika in ga nakazati upniku. Pri tem se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso in sicer na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 595/2000 z dne 30.08.2000. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT - sedaj 2.086,46 EUR, (I. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodba izdana v postopku o sporih majhne vrednosti se sme po določbi I. odst. 458. čl. ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi s po toženi stranki priloženo odločbo iz računalniške podatkovne baze pritožbeno sodišče pripominja, da na odločitve drugih pritožbenih sodišč ni vezano, poleg tega pa očitno ne gre za identičen primer, kot je obravnavan v tem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena katera ob absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po II. odst. 339. čl. ZPP. S pritožbo očitane pomanjkljivosti, ki naj bi predstavljale absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po II. odst. 14. tč. 339. čl. ZPP (kot so: kdaj je dolžnikov dolžnik prejel sklep o izvršbi, višino in obremenjenost dolžnikovih dogodkov ter kolikšen znesek bi dolžnikov dolžnik moral odtegniti od plače dolžnika in ga nakazati upniku) predstavljajo pritožbeno neupošteven izpodbojni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni smelo ukvarjati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dolžniku K. A. delovno razmerje pri toženi stranki dejansko poteklo dne 31.10.2003 (očitno pomotoma zapisano 31.10.2005), torej že pred izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe z rubežem plače, opr. št. Ig 00/00494 z dne 13.02.2004, iz česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ob izdaji tega sklepa dolžniku K. A. ni mogla odtegovati in tožeči stranki izplačati vtoževanih zneskov, za katere je sodišče dovolilo izvršbo, vendar pa bi morala tožena stranka, pri kateri dolžnik ni bil več v delovnem razmerju, skladno z II. odst. 133. čl. ZIZ nemudoma s priporočeno pošiljko poslati sklep o izvršbi novemu delodajalcu in o tem obvestiti sodišče, če tožena stranka ni vedela za novega delodajalca, pa bi morala o tem nemudoma obvestiti sodišče (III. odst. 133. čl. ZIZ). Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala po II. in III. odst. 133. čl. ZIZ, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževanega zneska in je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pravna podlaga za takšno odločitev pa je v določbi IV. odst. 134. čl. ZIZ in ne v določbi I. odst. istega člena. Po določbi IV. odst. 134. čl. ZIZ pa je delodajalec, ki ni ravnal po sklepu o izvršbi ali po II. in III. odst. 133. čl. tega zakona, odgovoren tudi za škodo, ki jo zaradi tega utrpi upnik.

Ne drži pritožbena trditev, da se določilo čl. 133 ZIZ v dani situaciji, ko je delovno razmerje dolžniku prenehalo že pred izdajo sklepa o izvršbi z dne 13.02.2004 ne more uporabiti, ko pa iz dikcije II. in III. odst. 133. čl. v zv. s čl. 134 ZIZ jasno sledi, da so ta določila namenjena ravno situaciji, ko dolžnik ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, na katerega glasi sklep, kateremu je bilo s sklepom o izvršbi naloženo plačilo z izvršbo dovoljenega denarnega zneska upniku (čl. 129 ZIZ).

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem ko je samo uporabilo poleg pravne podlage, ki jo je predlagal upnik (sedaj tožeča stranka) tudi pravno podlago po 134. čl. ZIZ, storilo kršitev in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Zatrjevana kršitev bi, v kolikor bi bila podana, predstavljala kršitev po I. odst. 339. čl. ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče, zato ker gre v danem primeru za spor majhne vrednosti, ne bi smelo upoštevati. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem očitkom pripominja, da tožeča stranka v tožbi pravne podlage ni dolžna navesti, če pa jo, pa sodišče na njo ni vezano (čl. 180/III ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Ker po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni bila storjena katera izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. čl. 350 v zv. s I. odst. 458. čl. ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi določila čl. 353 ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških tožene stranke je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP.