Jedro

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka.

II.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi z dne 16.1.2025 odločilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 52.651,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 31.127,72 EUR od 27. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 3.365,62 EUR od 9. 5. 2019 dalje do plačila, od zneska 17.244,56 EUR od 5. 8. 2020 dalje do plačila in od zneska 913,47 EUR od 1. 2. 2022 dalje do plačila. (II.) V presežku za plačilo zneska 13.162,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 7.781,93 EUR od 27. 2. 2019 dalje do plačila, - 841,40 EUR od 9. 5. 2019 dalje do plačila, - 4.311,14 EUR od 5. 8. 2020 dalje do plačila in - 228,37 EUR od 1. 2. 2022 dalje do plačila, pa je zahtevek zavrnilo. (III.) Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki v višini 80 % pravdnih stroškov.

2.Tožeča stranka vtožuje povrnitev materialne škode iz naslova stroškov zdravljenja od tožene stranke kot delodajalca na podlagi drugega, v zvezi s prvim odstavkom 86. člena in prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), za zavarovanca tožeče stranke in delavca tožene stranke A. A., ki se je poškodoval v delovni nezgodi v proizvodnem obratu delovnih strojev - pnevmatske stiskalnice tožene stranke. V času poškodbe je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu delavec v proizvodnji. Do delovne nezgode je prišlo, ko je zavarovanec poklical orodjarja, vodjo za nastavitve orodij B. B., zaradi napake pri delovanju pnevmatske stiskalnice. Ta je pristopil k stroju, ki je bil priklopljen na električno omrežje in delujoč, vendar ustavljen za stiskanje. Med ugotavljanjem napake, je B. B. po pomoti stopil na nožno pedalko za vklop stiskalnice v času, ko je zavarovanec kazal napako. Prišlo je do poškodbe roke zavarovanca (amputacje štirih prstov na levi roki). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je podana odgovornost tožene stranke že na podlagi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ, saj je delavec B. B. pri delu oziroma v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke in posledično tudi škodo v zvezi z zdravljenjem zavarovanca. Upoštevaje pravnomočno obsodilo sodbo Okrajnega sodišča v Celju III K 61195/2019 za B. B. in 14. člen ZPP. Odgovornost tožene stranke je presojalo tudi na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ in ugotovilo, da tožena stranka ni imela izvedenih ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, saj zavarovanec in B. B. nista imela ustreznega varstva pri delu, nista imela navodil kako ravnati v primeru odpravljanja napak, stiskalnica ni imela nameščenih ustreznih varovalnih zaščit, nastavitev stiskalnice na nožni pogon v takšnem primeru, ni bila primerna za varno delo. Poleg tega je bila stopalka, ki bi morala imeti tunelsko zaščito, predelana tako, da je bil možen vklop stiskalnice že z bežnim dotikom. Ker je bila stiskalnica nastavljena na nožni vklop in ni bila v fazi mirovanja, je prišlo do vklopa stiskalnice že s tem, ko je B. B. stopil nanjo. Sodišče je ugotovilo prispevek zavarovanca tožeče stranke v višini 20%, ker je kršil eno osnovnih varnostnih pravil, saj bi se moral zavedati nevarnosti sprožitve stroja, če je ta pod električno napetostjo in v navedeni višini zavrnilo zahtevek (171. člen OZ).

3.Zoper sodbo prvostopnega sodišča in sicer zoper prvo in tretjo točko izreka, je vložila pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da je prispevek zavarovanca tožeče stranke najmanj 40 %, še podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Očita zmotno uporabo materialnega prava v 25. točki obrazložitve, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 86. člena ZZVZZ, saj bi sodišče moralo najprej ugotavljati, ali je delodajalec povzročil okvaro zdravja namenoma ali iz malomarnosti, šele, ko bi to ugotovilo, bi lahko uporabilo določbo drugega odstavka navedenega člena.

Po prepričanju pritožnice samo ravnanje delavca tožene stranke ni bilo glavni vzrok za nastanek škode, temveč je bil delavec A. A. tisti, ki je s predhodno opustitvijo, ko ni izklopil stroja iz električnega omrežja, čeprav bi ga moral, omogočil, da je B. B. s svojim ravnanjem povzročil škodo, kot je opisano v sodbi. Če bi A. A. izklopil stiskalnico iz omrežja, do poškodbe ne bi prišlo, četudi bi B. B. stopil na nožno pedalko za vklop stiskalnice. Sklicuje se na mnenje izvedenca varstva pri delu, da A. A. ni ravnal ustrezno, ker bi moral stiskalnico izklopiti z glavnim stikalom, če tega ni storil, bi moral to storiti njegov nadrejeni B. B., da bi lahko varno opravil delo. Varen postopek dela na stiskalnici je enak za proizvodne delavce in zaposlene nastavljalce orodij. Gre za splošno znani način varnega dela. Da stroj ni imel zaščite, ki bi preprečevala poseganje v sam delovni stroj, je irelevantno in ni mogoče šteti, da tožena stranka ni imela ustreznih ukrepov varstva pri delu, saj je izvedenec povedal, da bi za poseg v stroj bilo potrebno nameščeno zaščito odstraniti. Razlogovanje sodišča prve stopnje v 37. točki obrazložitve je nepotrebno. Predelana stopalka načeloma pri odpravljanju napake ne bi smela igrati nobene vloge, kar zaključuje že samo sodišče v 37. točki obrazložitve. Nobene vloge pri odpravljanju napake ne bi igralo niti to, da je bila stiskalnica nastavljena na nožni vklop, če bi zavarovanec stroj izklopil.

Neutemeljen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni imela izvedenih ukrepov varstva pri delu, ker zavarovanec tožeče stranke in delavec B. B. nista imela ustreznega varstva pri delu in navodil, kako ravnati v primeru odpravljanja napak. Oba sta imela opravljen preizkus iz varstva pri delu. Da bi zavarovanec moral imeti opravljeno usposabljanja za delovno mesto nastavljalec orodij, za kar bi ga tožena stranka morala usposobiti in dati vsaj osnovna navodila za varno opravljanje dela na stiskalnicah, ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode, saj je vsakomur znano, da se pred izklopom stroja, vanj ne sme posegati.

Očita, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi soprispevek zavarovanca tožeče stranke moralo oceniti najmanj na 40 %. Sklicuje se na sodno prakso VSC Cp 523/2007 in VSL III Cp 1027/2015.

4.Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in se v celoti sklicuje na razloge podane v prvostopni sodbi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka (350./I člen ZPP). Druga točka izreka je pravnomočna.

7.Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

8.Prvostopno sodišče je presojalo tožbeni zahtevek tožeče stranke tako na podlagi določil prvega in drugega odstavka 86. člena, kot tudi na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ (19. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Prvi odstavek 86. člena ZZVZZ, namreč določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Za škodo, ki jo v navedenem primeru povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (2. odstavek 86. člena ZZVZZ. Gre torej za (objektivno) odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno1. Glede na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. III K 61195/2019, ki temelji na istem dejanskem stanju kot obravnavana tožba, je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo (v točki 24. in 25. obrazložitve), da je glede na 14. člen ZPP vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca tudi v tem postopku. Da je z opisom kaznivega dejanja izkazan zakonski stan določbe drugega odstavka 86. člena ZZVZZ, da je delavec tožene stranke B. B. pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke, posledično tudi škodo v zvezi z zdravljenjem zavarovanca. Glede na navedeno, so napačni pritožbeni očitki v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotavljati, ali je delodajalec povzročil okvaro zdravja namenoma ali iz malomarnosti in šele nato uporabiti določbo 2. odstavka 86. člena ZZVZZ. Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo in so drugačne pritožbene navedbe zmotne.

9.Pritožba ne more uspeti z navedbami, da ravnanje delavca B. B. ni bilo glavni vzrok za nastanek nezgode in s tem povzročitev škode, temveč naj bi bilo to ravnanje zavarovanca, ker ni izklopil stroja. Poleg že zgoraj navedenega2, je za odpravo napake, ki bi se lahko odpravila tako, da bi se na stiskalnici izklopilo glavno stikalo, ali vsaj stop stikalo, da stroj ne bi bil pod električno napetostjo, bil primarno odgovoren delavec B. B.. Slednji je bil tisti, ki ga je zavarovanec poklical, da bi odpravil napako, bil je tudi nadrejena oseba zavarovancu in njegov mentor. Primarno, bi torej B. B. moral preveriti, ali je stroj ustavljen, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (38. točka obrazložitve). Ravno zato, ker je bilo v konkretnem primeru kršeno eno osnovnih varnostnih pravil in tudi splošna življenjska stopnja skrbnosti, je sodišče zavarovancu tožeče stranka, kljub temu, da je pojasnil, da so se pri toženi stranki takšne napake vedno odpravljale pod napetostjo (in je torej tožena stranka nepravilno postopanje dopuščala), dosodilo soprispevek k nastanku delovne nezgode v višini 20%, ker bi se moral zavedati nevarnosti sprožitve stroja. Povedano drugače prvostopno sodišče je upoštevalo izvedensko mnenje na katerega se sklicuje pritožnica, saj je ugotovilo tudi soprispevek zavarovanca tožeče stranke k nastanku nezgode (171. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

10.Pravilna in relevantna glede na nastanek delovne nezgode je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je stroj zaradi odstranjene zaščite bil v nepravilnem delovanju na nožni pogon, kar ni dopustno. V takšnem primeru se namreč pogojno lahko delo opravlja samo z dvoročnim vklopom. Postopek odpravljanja napake torej ni bil ustrezen z vidika varnosti pri delu in ni bila ustrezna organizacija dela, saj je tožena stranka dopuščala, da se je delo na stiskalnici opravljalo na ta način, brez zaščite. Poleg tega je bila pedalka prirejena tako, da se je stroj vklopil že ob najmanjšem dotiku z nogo, saj je bila odstranjena tunelska zaščita. Res je, da predelava stopalke načeloma ne bi smela igrati pri odpravi napake nobene vloge, ker pa je bila stiskalnica nastavljena na nožni pogon in ni bila v fazi mirovanja, je prišlo do vklopa že s tem, ko je B. B. stopil nanjo (36. in 37. točka obrazložitve). Pritožbeni očitki, da ni relevantno, če stroj ni imel zaščite in da je bila pedalka na nožni pogon predelana, se tako pokažejo kot neutemeljeni. Tožena stranka je tista, ki ni imela izvedenih ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ki so v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in je njena odgovornost podana, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče.

11.Prav tako je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela izvedenih ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, saj zavarovanec in B. B. nista imela ustreznega varstva pri delu za delovno mesto nastavljalca orodij, ki sta ga opravljala in tudi ne ustreznih navodil kako ravnati v primeru odpravljanja napak, kar vse je glede na način nastanka delovne nezgode v vzročni zvezi z nastalo delovno nezgodo (36. in 37. točka obrazložitve). Poleg tega je ugotovilo tudi, da ravno zato, ker se zavarovanec ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, sodišče presodilo, da je delež njegove sokrivde k nastanku delovne nezgode v višini 20% (38. točka obrazložitve). Takšen delež je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo in ni pogojev za višji delež sokrivde. Pritožnica tako ne more uspeti z enostransko lastno dokazno oceno, da neustrezno usposabljanje zavarovanca in B. B. za delovno mesto nastavljalec orodij in pomanjkanje ustreznih navodil za varno odpravljanje napake, ni v vzročni zvezi z nastankom delovne nezgode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12.Delež v višini 20% je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Z razlogi v 38. točki obrazložitve soglaša tudi pritožbeno sodišče in se nanje v celoti sklicuje. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso VSC Cp 523/2007, saj gre za drugačno dejansko stanje kot v konkretni zadevi. V navedenem primeru je bil zavarovanec tisti, ki je moral v prvi vrsti poskrbeti za varnost pri delu, da so lahko delavci brez nevarnosti nastanka poškodb opravljali delo, bil je tudi ustrezno poučen in usposobljen, kar so povsem drugačne dejanske okoliščine kot v konkretnem primeru. Tako ni razlogov za priznanje višjega (40%) deleža soprispevka zavarovanca (glej razloge v 38. točki obrazložitve). Še zlasti zato ne, ker je bila po izpovedi zavarovanca pri toženi stranki praksa, da so se takšne napake odpravljale pod napetostjo, kar je z vidika varnosti nedopustno. Prav tako se pritožnica neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zadevi VSL III Cp 1027/2015, kjer je bil tožnik tisti, ki je vodil konkretno delo in bi se on moral prepričati ali je poskrbljeno za varno delo, kar je ponovno drugačno dejansko stanje kot v konkretni zadevi, kjer je zavarovanec tožeče stranke k odpravi napake poklical delavca B. B., ki bi moral primarno poskrbeti za pravilen pristop k stroju in varno odpravo napake. Pogojev za višji odstotek soprispevka zavarovanca ni, kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče.

13.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

15.Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.

-------------------------------

1F. Seljak, Odškodninski zahtevki ZPIZ in ZZZS, Pravosodni bilten , št. 2/2020, str. 63

2Glede protipravnosti kot znaka kaznivega dejanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (14. člen ZPP)