Jedro

Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodba in odločba o prekršku spremenita tako, da se: - za pravno osebo A., d.o.o, dejanja, opisana pod točkami 1.2 in 1.3 izreka odločbe o prekršku opredelijo kot en prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami ter se ji po prvem odstavku 15. člena istega zakona v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o prekrških izreče globa v višini 3.000 EUR, - za odgovorno osebo A. A. dejanja, opisana pod točkami 2.2 in 2.3 izreka odločbe o prekršku, opredelijo kot en prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami ter se ji na podlagi prvega in drugega odstavka 15. člena istega zakona v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o prekrških izreče globa v višini 300 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat Republike Slovenije je z odločbo št. 7100-195/2020-5 z dne 1. 7. 2020 pravno osebo A., d.o.o., spoznal za odgovorno storitve treh prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ter odgovorno osebo A. A. odgovorno storitve treh prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 15. člena v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZVPNPP in prvim odstavkom 15.a člena ZP-1. Pravni osebi kot storilki je na podlagi določb prvega odstavka 15. člena ZVPNPP v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ter prvim odstavkom 27. člena ZP-1 določilo globo za vsakega izmed prekrškov v višini 3.000 EUR, nato pa na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo v višini 9.000 EUR. Odgovorni osebi kot storilki pa je na podlagi prvega in drugega odstavka 15. člena ZVPNPP v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ter prvim odstavkom 27. člena ZP-1 za vsak prekršek določilo globo v višini 300 EUR, nato pa izreklo na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 enotno globo 900 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 404/2021 z dne 19. 12. 2022 zahtevo za sodno varstvo storilk zoper odločbo o prekršku zavrnilo kot neutemeljeno in storilkam naložilo v plačilo sodno takso, za pravno osebo v višini 900 EUR ter za odgovorno osebo v višini 90 EUR. Višje sodišče v Kopru je s sodbo PRp 17/2023 z dne 23. 3. 2023 pritožbama storilk delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o prekrškovni odgovornosti spremenilo tako, da je postopek v točkah 1.1. in 2.1. izreka odločbe o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo (točka I izreka), v odločbi o sankcijah pa tako, da je pravni osebi izrečeno enotno globo znižalo na 6.000 EUR, odgovorni osebi pa na 600 EUR (točka I.2 izreka). V odločbi o odvzemu premoženjske koristi je odločbo o prekršku spremenilo tako, da je odločilo, da se pravni osebi premoženjska korist v delu, v katerem je bil postopek ustavljen, ne odvzame ( točka I.3 izreka), v odločbi o stroških pa tako, da stroški ustavljenega dela postopka bremenijo proračun (točka I.4 izreka). V ostalem delu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin zaradi kršitev materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena ZP-1 in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odločbo o prekršku ter sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena v odgovor pravni in odgovorni osebi. Pravna oseba se je o njej izjavila in navedla, da se s predlogom vrhovne državne tožilke strinja.

B.

4. Storilki v obravnavani zadevi sta bili z izpodbijano pravnomočno sodbo in odločbo o prekršku spoznani odgovorni za storitev prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP zaradi kršitve 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP zato, ker je A. A. kot odgovorna oseba pravne osebe v njenem imenu in za njen račun uporabila zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim dejanjem s tem, ko je v obdobju od 1. 4. 2018 do 31. 10. 2019 na prodajnih mestih na območju celotne Slovenije pri prodaji predplačniškega paketa NET2GO utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede glavnih značilnosti storitve, in sicer glede prednosti navedenega paketa, ki je v neomejenem internetnem dostopu, kar je sicer točna informacija, pri čemer je informacija glede omejitve, da se hitrost po porabljeni količini 3GB zniža na 64kbps, in informacija glede omejitve, da je prenos podatkov omogočen le preko xx radijskega omrežja, navedena šele v notranjosti paketa. S takšno predstavitvijo je utegnila povzročiti, da je povprečen potrošnik sprejel odločitev o nakupu tega predplačniškega paketa, ki je sicer ne bi sprejel, saj upočasnitev hitrosti podatkov in omejitev prenosa podatkov vpliva na uporabniško izkušnjo povprečnega potrošnika.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v tem, da so po oceni vložnice tako prekrškovni organ kot tudi nižji sodišči napačno pravno opredelili očitana dejanja. Za pravno osebo pod točko 1 izreka odločbe o prekršku ter za odgovorno osebo pod točko 2 izreka, so očitano ravnanje opredelili kot tri oziroma pritožbeno sodišče kot dva prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, ne pa kot en prekršek po navedenih določbah zakona. Meni tudi, da je pritožbeno sodišče sprejelo napačno odločitev, da se premoženjska korist pravni osebi v delu, v katerem je postopek ustavilo, ne odvzame.

6. Očitek vložnice glede nepravilne pravne kvalifikacije je utemeljen. Drži namreč, da se določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP1 nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Zato je treba očitano ravnanje že na podlagi jezikovne razlage obravnavati kot enotno zavajajočo poslovno prakso ter takšna ravnanja pravno kvalificirati kot en prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP. V konkretnem primeru gre namreč za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj (v obravnavani zadevi je to uporaba več zavajajočih informacij glede istega izdelka) predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že odločilo.2

7. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče očitana dejanja pravni osebi pod točko 1.2 in 1.3 izreka ter odgovorni osebi pod točko 2.2 in 2.3 izreka prekrškovne odločbe3 za vsako izmed storilk opredelilo kot eno kršitev 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP in očitano ravnanje kvalificiralo kot en prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP.

8. Zaradi drugačne pravne kvalifikacije je Vrhovno sodišče moralo poseči tudi v odločbo o sankciji. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 52. člena ZP-1 ima v hitrem postopku globa, določena v razponu, enak učinek, kot da bi bila predpisana v določenem znesku; pri izreku sankcije je treba upoštevati najnižjo predpisano mero kot vnaprej določeno.4 Zato je tudi v obravnavanem primeru pri izreku sankcije treba upoštevati minimum predpisane globe kot določen znesek, to je 3.000 EUR za pravno osebo in 300 EUR za odgovorno osebo.5

9. Glede drugega očitka vložnice, ki se navezuje na postopanje pritožbenega sodišča v zvezi z odvzemom premoženjske koristi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu napačna toliko, kolikor je to izhajalo iz napačne pravne kvalifikacije in v očitanih ravnanjih prepoznalo prekrške v pravem realnem steku ter ločeno obravnavalo tudi vprašanje odvzema premoženjske koristi. To pravnomočno odločbo bo moralo skladno s 191. členom ZP-1 v posebnem postopku upoštevati sodišče pri odmeri zneska premoženjske koristi. Odločitev, ki jo pričakuje vložnica, bi bila v tem delu v škodo pravne osebe in zato Vrhovno sodišče v odločbo o odvzemu premoženjske koristi ne sme poseči, hkrati pa - glede na vsebino zahteve - tudi ni podlage za posebno ugotovitveno odločbo.

C.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke. Upoštevajoč naravo ugotovljenih kršitev je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani sodbo in odločbo o prekršku spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe.

1 Ta določa: "Poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer: (…) glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka (...)". 2 Odločba Vrhovnega sodišča IV Ips 6/2017 z dne 21. 3. 2017. Prim. tudi dr. D. Korošec v: Kazensko pravo, Splošni del, šesta izdaja, 1. ponatis, Uradni list RS, Ljubljana 2014, str. 215-216. in dr. I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 309. Gl. tudi S. Gril, R. Viltužnik, Osnove prekrškovnega prava, 1. natis, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 152. 3 Glede dejanj pod točkami 1.1. in 2.1. izreka odločbe o prekršku je pritožbeno sodišče postopek ustavilo. 4 Odločba Vrhovnega sodišča IV Ips 10/2007 z dne 10. 5. 2007. 5 Po prvem odstavku 15. člena ZVPNPP je za pravno osebo predpisana globa v razponu od 3.000 do 40.000 EUR, za odgovorno osebo pa na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZVPNPP v razponu od 300 do 2.000 EUR.