Jedro

Glede na vsebino določb 152. in 153. člena ZGO-1 in ustaljeno upravnosodno prakso, je treba v postopku izdaje odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na navedeni zakonski podlagi, treba najprej ugotoviti, ali je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nato pa, v katerem delu oziroma delih točno se objekt gradi oziroma je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ter ali je (in kako) mogoče z odstranitvijo (konkretno katerega) dela oziroma delov objekta vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če to ni obrazloženo, ni mogoče preizkusiti zaključka, da gre za nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1, ampak gre lahko za neskladno gradnjo, kar je podlaga za izrek ukrepov po 153. členu (in ne 152. členu) ZGO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina, št. 06122-5564/2006-52 z dne 15. 1. 2019, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina je kot prvostopenjski organ z odločbo, št. 06122-5564/2006-52 z dne 15. 1. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana ali prvostopenjska odločba), odločil: da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo - nadzidavo in prizidavo stanovanjske hiše, ki jo izvaja v mansardi na JV delu obstoječe stavbe (na koti +5,76), na zemljišču s parcelno št. 6130/2 k.o. ..., kjer gradi podstrešno sobo (nepravilnih tlorisnih oblik z maksimalnimi tlorisnimi dimenzijami cca 1,50 m x cca 2,80 m + cca 3,80 m x cca 5,60 m, z višino v slemenu cca 2,70 m, ob kapni legi na SV strani cca 2,25 m ter cca 1,10 m ob kapni legi na JZ strani), ki se izvaja oziroma je že izvedena brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); da mora tožnik na svoje stroške do 30. 4. 2019 odstraniti nelegalno gradnjo - že izvedeno nadzidavo in prizidavo v mansardi (nad koto +5,76 m) na JV delu obstoječe stanovanjske hiše, in sicer: celoten zid JV zatrepne fasade - razvite dolžine cca 8,1 m in višine cca 1,10 m v JZ vogalu in cca 2,30 m v SV vogalu (nad koto +5,76 m); celoten zunanji zid SV fasade, dolžine cca 2,80 m in višine cca 2,25 m (nad koto +5,76 m); celotno dvokapno asimetrično (traveta) streho s korčno kritino, zgrajeno nad mansardo (nad koto +5,76 m), zunanjih maksimalnih tlorisnih dimenzij cca 3,80 m x cca 7,10 m, komplet z vsemi horizontalnimi zidnimi vezmi in slemenskim nosilcem in napušči, ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); da se bo, če tožnik ne bo izvršil odrejene obveznosti, kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, začel postopek izvršbe te nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); da se za objekt iz 1. točke izreka prepovedujejo vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem in promet z njim ali zemljiščem, na katerem je (4. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ta izdana v ponovljenem postopku, v katerem je prvostopenjski organ ob ponovnem pregledu celotnega spisa zadeve ugotovil, da ima tožnik pridobljeno gradbeno dovoljenje Upravne enote Piran, št. 351-274/2005 z dne 7. 3. 2006 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje), predmet katerega je rekonstrukcija nepohodnega podstrešja tlorisne velikosti 5,60 m x 4,30 m, ki se bo izvajala na medetažnem stropu med 1. nadstropjem in podstrešjem (na koti +5,76 m), ter obnova strešne konstrukcije, pri čemer ostanejo tlorisni in vertikalni gabariti ter etažnost objekta po rekonstrukciji nespremenjeni, prav tako ostaja enak naklon strehe. Vendar tožnik, kot ugotavlja prvostopenjski organ, ni izvedel tako dovoljene gradnje, temveč je obstoječi stanovanjski objekt prizidal in nadzidal, tako da je pridobil dodaten bivalni prostor - podstrešno sobo, pri čemer je kolenčni zid JZ fasade (na koti +5,76 m) dolžine približno 3,80 m in višine 1,1 m ostal obstoječ, ostali deli prizidka pa predstavljajo novogradnjo (prizidava in nadzidava), za katero ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Nedovoljena gradnja na objektu tako obsega celoten JV fasadni zid - zatrepne fasade, razvite dolžine 7,10 m in višine cca 1,10 m v JZ vogalu ter cca 2,30 m v SV vogalu (nad koto +5,76 m), celoten zunanji SV fasadni zid, dolžine cca 2,80 m in višine cca 2,25 m (nad koto +5,76m) in celotno dvokapno asimetrično (traveta) streho s korčno kritino, zgrajeno nad mansardo (nad koto +5,76 m), zunanjih maksimalnih tlorisnih dimenzij cca 3,80 m x cca 7,10 m, z vsemi horizontalnimi zidnimi vezmi in slemenskim nosilcem ter napušči. 3. Prvostopenjski organ v nadaljevanju s sklicevanjem na določbo 12.1. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) pojasni pojem nelegalne gradnje. Nato pojasni pojem rekonstrukcije, ki je po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 definirana kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spreminja velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbi ne gre za bistvene spremembe v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kot 10 %, in se tako razlikuje od gradnje, ki je opredeljena v 7.1. točki prvega odstavka istega člena ZGO-1 kot izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Pri rekonstrukciji objekta je torej dovoljeno 10 % povečanje volumna objekta lahko le posledica spreminjanja tehničnih značilnosti objekta oziroma posledica spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, ne pa morebitne prizidave oziroma nadzidave objekta. Ker se na tožnikovem objektu izvedena gradbena dela bistveno razlikujejo od tistih, ki so bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem (dovoljena je bila rekonstrukcija v obstoječih gabaritih, ne pa tudi dozidava oziroma nadzidava), prvostopenjski organ na podlagi vseh pridobljenih podatkov, izjav in neposredne zaznave na licu mesta zaključuje, da je to treba obravnavati kot nelegalno gradnjo manj zahtevnega objekta. Zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 0612-41/2015-12-LMJ z dne 29. 8. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi navaja, da v zadevi ni sporno, katera dela so bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem, sporna pa so dejansko izvedena gradbena dela. Tožnik namreč ugovarja, da izpodbijani odločbi manjkajo razlogi o tem. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je iz spisa zadeve, zlasti zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, št. 06122-5564/2006-40 z dne 2. 10. 2004 (v nadaljevanju: zapisnik), razvidno, da je tožnik obstoječi mansardni del objekta dozidal (2,77 m x 1,52 m) nad obstoječo ravno betonsko ploščo drugega nadstropja in povišal tako, da je sleme obstoječe stanovanjske hiše podaljšal proti JV. Iz priložene skice obstoječega in novega stanja objekta izhaja, da se kolenčni zid dolžine 3,8 m in višine 1,1 m na JZ fasadi ni spremenil, preostali del podstrešja na JV delu obstoječega objekta pa se je nadzidal in prizidal, in sicer celoten JV fasadni zid - zatrepne fasade, razvite dolžine 7,10 m in višine približno 1,10 m v JZ vogalu in približno 2,30 m v SV vogalu, celoten zunanji SV fasadni zid, dolžine približno 2,80 m in višine približno 2,25 m, ter celotna dvokapna asimetrična streha s korčno kritino, ki je zgrajena nad mansardo, zunanjih maksimalnih tlorisnih dimenzij približno 3,80 m x 7,10 m, z vsemi horizontalnimi zidnimi vezmi in slemenskim nosilcem ter napuščem. Zapisnik je sestavljen skladno z določbami 78. in 79. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter kot javna listina pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka, drugostopenjski organ pa ne najde razlogov, da tem ugotovitvam ne bi verjel. Držijo sicer tožnikove navedbe o napačni navedbi dimenzij spornega objekta v izpodbijani odločbi, vendar je prvostopenjski organ s sklepom o popravi pomote, št. 06122-5564/2006-56 z dne 29. 1. 2019, v skladu z 223. členom ZUP številčne pomote popravil. 5. Prav tako drugostopenjski organ kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odsotnost presoje gradnje v smislu drugega odstavka 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), saj se po tej določbi inšpekcijski postopek ustavi v primeru, če pristojni gradbeni inšpektor pri obravnavanju posameznega dejanja inšpekcijskega zavezanca ugotovi, da kršitev pravil gradnje po novem zakonu (GZ) ni več podana. Ker je v konkretnem primeru predmet ukrepanja nadzidava oziroma prizidava obstoječega stanovanjskega objekta, za ustavitev inšpekcijskega postopka ni podlage, saj je za tovrsten gradbeni poseg pridobitev gradbenega dovoljenja obvezna tudi po določbah GZ (prvi odstavek 4. člena). Glede pritožbenih ugovorov o možnosti uskladitve obravnavane gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem, drugostopenjski organ navede, da je bilo tožniku v postopku večkrat pojasnjeno, da se izvedena gradnja bistveno razlikuje od gradnje, dovoljene z gradbenim dovoljenjem. V obravnavani zadevi tako ni mogoče šteti, da gre za neskladno gradnjo, zato prvostopenjski organ ni bil dolžan ponovno presojati in obrazložiti, ali in kako je možna uskladitev objekta s pogoji iz gradbenega dovoljenja. Prav tako zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove lastninske in mejne spore s sosedom A. A. ter posledično nezmožnost pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja, saj se v postopkih gradbene inšpekcije presoja le dovoljenost izvedene gradnje. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe so nepomembne tudi trditve, kakšne namene ima tožnik glede predmetnega zemljišča in kakšne aktivnosti naj bi se izvajale v smeri pridobivanja ustreznega upravnega dovoljenja. Pomembno je le, da bi si za obravnavano gradnjo tožnik moral pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, vendar tega ni storil. Gradnja brez predpisanega gradbenega dovoljenja pa je nelegalna gradnja, za katero 152. člen ZGO-1 predpisuje ukrepe, in sicer ustavitev gradnje in njeno odstranitev. Sklepno drugostopenjski organ utemeljuje še odločitev o stroških pritožbenega postopka.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano in tudi drugostopenjsko odločbo, oziroma podrejeno, da izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Toženki naj tudi naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi pojasnjuje, da je lastnik nepremičnine s parc. št. 6130/2 k.o. ...,1 na kateri je zgrajena več kot stoletna hiša z naslovom ... Ta v manjšem delu stoji tudi na parceli 6132/5, ki je last tožnikovega soseda (in prijavitelja v tej inšpekcijski zadevi) A. A. V preteklosti je prišlo do fizične delitve starega obstoječega objekta, zato je tožnik ostal brez sanitarij, kar je vodilo do dozidave objekta na podlagi upravnih dovoljenj, ki jih nato navaja, med drugim je bilo tožniku za rekonstrukcijo objekta izdano gradbeno dovoljenje z dne 7. 3. 2006. Kot še navaja, je zemljišče s parc. št. 6132/5 le formalno A. A. last, saj je, še preden je ta postal tožnikov sosed, v sodnem postopku prišlo do razdružitve objekta, pri čemer je bilo zavzeto stališče, da je zemljišče, na katerem je na podlagi upravnih dovoljenj gradil tožnik, v lasti Občine Piran, tedanje solastnice nepremičnine. S sklepom z dne 3. 7. 1984 je bilo odločeno, da pripadajoče funkcionalno zemljišče k tožnikovi stavbi meri približno 720 m², vendar ta sklep ni bil nikoli realiziran. Parcela 6132/5 v času gradbenih del ni obstajala, temveč je zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja nastala kasneje, to neurejeno stanje pa je A. A. omogočilo njen nakup. Zadevne nepremičnine niso bile pravilno katastrsko opredeljene, saj po (napačni) geodetski odmeri del tožnikove hiše stoji na parc. št. 6132/5, skoraj polovica te parcele pa se nahaja v kleti tožnikovega objekta, ki ga je ta pred več kot tridesetimi leti kupil od Občine Piran. Navedeno potrjuje geodetski načrt B. B. z dne 15. 11. 2011. Tožnik je v postopku izdaje izpodbijane odločbe predložil izjavo z dne 28. 11. 2013, ta izjava in k njej predloženi dokazi pa potrjujejo, da je za vse njegove težave kriv A. A., ki si želi tudi dejansko prilastiti tožnikovo zemljišče in v ta namen zlorablja inšpekcijske organe in sodne postopke, ki jih tožnik opisuje. Navaja še, da za potrebe svoje hiše uporablja površine, ki so oddaljene več kot tri metre zračne razdalje in da za takšno razdaljo po prostorskih aktih Občine Piran soglasje ni potrebno, vendar je bilo prav takšno soglasje odločilnega pomena za pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja. A. A. soglasja očitno ne namerava dati, zato je treba urediti lastništvo parcele 6132/5. V tej zvezi na tožnikov predlog za določitev funkcionalnega zemljišča k stavbi ... in predlog za ugotovitev lastninske pravice na zemljišču 6132/5 teče postopek pred Okrajnim sodiščem v Sežani, v njem sprejeta odločitev pa je pomembna tudi za zadevni inšpekcijski postopek in za postopek spremembe gradbenega dovoljenja.

8. V nadaljevanju tožnik ugovarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa (katerih dokazov) je prvostopenjski organ ugotovil, da naj bi tožnik obstoječi objekt nadzidal in prizidal na način, naveden v izreku izpodbijane odločbe. To pomanjkljivost je skušal odpraviti drugostopenjski organ, ki navaja, da naj bi to bilo razvidno iz zapisnika inšpekcijskega pregleda z dne 2. 10. 2004, vendar se tega dne ni izvajal noben tak pregled. Se je pa inšpekcijski pregled izvajal 2. 10. 2014. Iz zapisnika o tem pregledu pa ni razvidna ugotovitev, da se je objekt prizidal, saj je v njem navedeno, da se tloris objekta ni spreminjal (kar se tudi v resnici ni). Kot še navaja tožnik, je iz zapisnika razvidno zgolj to, da se je del objekta na obstoječi ravni betonski plošči nadzidal v tlorisu 2,77 m x 1,52 m, sleme obstoječe stanovanjske hiše pa se je podaljšalo proti jugovzhodu. Drugih podatkov, ki jih prvostopenjski organ navaja v izpodbijani odločbi, ni mogoče preveriti, saj nobena od teh dimenzij v zapisniku z dne 2. 10. 2014 ni navedena. Izpodbijane odločbe se torej ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je obsegu nedovoljene gradnje, upoštevajoč povedano pa je tudi dejansko stanje glede tega zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

9. Kot vztraja tožnik, je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi spregledal določbo drugega odstavka 106. člena GZ, ne glede na to določbo namreč ni preveril, ali dejanje, ki je predmet inšpekcijske presoje, sploh pomeni kršitev v skladu z določbami GZ. Ker pri presoji, ali obravnavano dejanje predstavlja kršitev, ki bi upravičevala izrek ukrepa, prvostopenjski organ ni uporabil določb GZ, ampak določbe ZGO-1, ki v času odločanja ni več veljal, je nepravilno uporabil materialno pravo, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tudi to napako je poskušal sanirati drugostopenjski organ, ki je navedel, da o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni mogoče govoriti, ker je tudi po GZ za nadzidavo in prizidavo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pri čemer pa je spregledal, da je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno bi moral že prvostopenjski organ preveriti, ali v konkretnem primeru sploh gre za nelegalen objekt. Poleg tega GZ nelegalno gradnjo definira drugače kot ZGO-1. Tožnik še opozarja, da izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve o tem, ali je objekt mogoče gradbeno-tehnično uskladiti z gradbenim dovoljenjem ali ne. Tudi s tega vidika je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nelegalni gradnji, ker pogoji zanjo po GZ niso izpolnjeni, je jasno razvidno iz predhodno izdanih odločb prvostopenjskega organa, ki je v eni izmed njih navedel, da je na inšpekcijskem pregledu dne 2. 10. 2014 po pregledu objekta in projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD), št. 06/2005-MB iz maja 2005, ki jo je izdelalo podjetje C. iz Izole, ter primerjave grafičnih prilog projekta PGD (kjer je izrisano stanje objekta pred posegom in po njem) ter izvedenih del na objektu samem, inšpektor z gotovostjo ugotovil, da je fizična uskladitev rekonstruiranega dela objekta z gradbenim dovoljenjem z dne 7. 3. 2006 možna.

10. Tožnik poudarja, da so, četudi bi se ugotovilo, da je izvedeno gradnjo v konkretnem primeru treba presojati po določbah ZGO-1, zaključki upravnih organov napačni, pa tudi neobrazloženi. Stališče, da je pri rekonstrukciji dovoljeno 10 % povečanje volumna objekta lahko le posledica spreminjanja tehničnih značilnosti objekta oziroma spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, nima podlage v določbi točke 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tudi sicer upravnima organoma očita, da se nista ukvarjala s tožnikovimi v upravnem postopku podanimi obširnimi navedbami in dokazi, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Kot predlagane dokaze je v tožbi navedel: izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo in drugostopenjsko odločbo, redni izpis iz zemljiške knjige z dne 9. 10. 2019 za parceli 6130/2 in 6132/5, ortofoto posnetek s spletnega portala prostor3.gov.si, svoje zaslišanje, ogled na kraju samem, postavitev izvedenca gradbene stroke, gradbeno dovoljenje z dne 7. 3. 2006, svojo izjavo, št. 06122-5564/2006/9 z dne 28. 11. 2013, in priloge k njej, odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-362/2006-4pKB z dne 9. 1. 2007, geodetski načrt B. B. z dne 15. 11. 2011, sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 813/2015 z dne 18. 12. 2015, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2017 z dne 29. 5. 2017 ter sklep Okrajnega sodišča v Sežani N 8/2017 z dne 1. 8. 2019. Predlagal je tudi, da sodišče vpogleda listine spisa Okrajnega sodišča v Sežani št. N 8/2017 in tožnikov predlog za določitev funkcionalnega zemljišča in ugotovitev lastninske pravice z dne 1. 2. 2017 ter zapisnik inšpekcijskega pregleda z dne 2. 10. 2014. 11. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

12. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve, da se tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloži inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1, to je ustavitev nadaljnje gradnje - nadzidave in prizidave stanovanjske hiše v mansardi na jugovzhodnem delu obstoječe stavbe na zemljišču s parc. št. 6130/2 ter odstranitev v izpodbijani odločbi navedenih gradbenih del v tam postavljenem roku, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah.

15. Sodišče uvodoma poudarja, da se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), predmet upravnega spora pa ni odločanje o lastninskih oziroma drugih premoženjskopravnih razmerjih, za to je namreč predvideno drugo sodno varstvo v civilnopravnih postopkih. Zato se tukajšnje sodišče v nadaljevanju ne bo izrekalo o sicer za tožnika spornih vprašanjih (glede pravilnosti oziroma nepravilnosti postopka parcelacije in postopka prodaje oziroma nakupa sosednjega zemljišča, o postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi, o tem, kaj je tožnikov sosed storil oziroma česa ni storil v zvezi nakupom svojega in gradnjo tožnikovega objekta ipd.), ki pa za ta upravni spor, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe, niso relevantna. Relevantno je namreč (le), ali gre v konkretni zadevi za nelegalno gradnjo in ali so posledično izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov po 152. členu ZGO-1. 16. Glede na tožbene ugovore sodišče dalje pojasnjuje, da je prvostopenjski organ, čeprav je bila izpodbijana odločba izdana v času veljavnosti oziroma uporabe GZ,2 v skladu s prvim odstavkom 106. člena GZ3 zadevni upravni postopek pravilno vodil in končal po določbah ZGO-1, upoštevajoč da se je navedeni postopek začel pred uporabo GZ, saj je, kot izhaja iz upravnih spisov zadeve, prvostopenjski organ že leta 2013 tožnika kot inšpekcijskega zavezanca pozval, da mu posreduje dokumentacijo, iz katere bo razvidna legalnost obravnavane gradnje. Po prvem odstavku 127. člena ZUP se namreč upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Tožnik sicer pravilno navaja, da upravni organ pri sprejemu odločitve, kot je izpodbijana, ne more spregledati določb GZ, saj se po drugem odstavku 106. člena GZ inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami GZ ne pomeni več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Kot ugotavlja sodišče, ta presoja iz izpodbijane odločbe res ni razvidna, vendar je to pomanjkljivost obrazložitve primerno odpravil drugostopenjski organ, ki je navedel, da gre v konkretnem primeru za nadzidavo oziroma prizidavo in da je tudi za rekonstrukcijo obstoječega objekta po določbah GZ (prvi odstavek 4. člena) potrebno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Tožnikove navedbe v smeri, da v obravnavani zadevi niso bile upoštevane določbe GZ, so tako po presoji sodišča neutemeljene.

17. Med strankama ni sporno, da je tožnik pri Upravni enoti Piran pridobil gradbeno dovoljenje z dne 7. 3. 2006 za rekonstrukcijo dela objekta z naslovom ..., po katerem se rekonstrukcija izvaja na medetažnem stropu med 1. nadstropjem in podstrešjem na način, da se na obstoječi medetažni konstrukciji izvede nova sovprežna konstrukcija, sestavljena iz obstoječih lesenih leg in lesenega poda, na katerega se postavi armiranobetonska (v nadaljevanju: AB) plošča iz lahkega agregata debeline 5 cm, na ploščo pa se postavi estrih iz zalikanega cementa ter topli pod. Odstrani se tudi obstoječa strešna konstrukcija, ki se jo nadomesti s streho iz AB travet, pri čemer ostajajo tako tlorisni kot vertikalni gabariti in etažnost objekta nespremenjeni, enak ostaja tudi naklon strehe. Prav tako ni sporno, da tožnik ni gradil skladno z gradbenim dovoljenjem, sporno pa je, ali so pravilne ugotovitve gradbenega inšpektorja glede dimenzij izvedene gradnje ter ali se gradnja, ki odstopa od izdanega gradbenega dovoljenja, šteje za nelegalno gradnjo, za katero gradbeni inšpektor izreče ukrepe iz 152. člena ZGO-1, ali pa za neskladno gradnjo, za katero gradbeni inšpektor izreče ukrepe iz 153. člena tega zakona.

18. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim. V primeru neskladne gradnje gradbeni inšpektor po določbah 153. člena ZGO-1 investitorju odredi ustavitev takšne gradnje, dokler si ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja, če pa za spremembo gradbenega dovoljenja ne zaprosi v enem mesecu po izrečenem ukrepu ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi gradbeni inšpektor odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju.

19. Pri presoji, ali je gradnja nelegalna ali neskladna, ne zadostuje le sklicevanje na opredelitev obeh pojmov iz prvega odstavka 2. člena ZGO-1. V primerih, ko zgrajeni objekt odstopa od objekta, ki je dovoljen z gradbenim dovoljenjem, je treba ugotoviti, ali je to odstopanje takšno, da ni več mogoče govoriti o neskladni, pač pa o nelegalni gradnji, pri čemer je za to presojo ključno, ali je v konkretnem primeru mogoče izreči in izvršiti ukrepe, ki jih zakon predvideva za neskladno gradnjo (torej pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja, če to ni pridobljeno, pa odstranitev dela objekta, ki odstopa od dovoljenega z gradbenim dovoljenjem). Iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 namreč izhaja, da sme gradbeni inšpektor na tej podlagi odrediti odstranitev (le) tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja. Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta je torej v funkciji vzpostavitve zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti pri neskladni gradnji mogoča uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem. V tem pogledu zato ni nepomembno, ali je odstranitev neskladnega dela objekta tehnično mogoča. Če ni, kar ima za posledico, da je stanje iz gradbenega dovoljenja mogoče vzpostaviti le s predhodno odstranitvijo celotnega objekta, bo namreč nastal položaj, ki predvideva izrek ukrepa iz 152. člena ZGO-1, to je ukrepa za nelegalno gradnjo. Takšno je ustaljeno stališče na podlagi ZGO-1 oblikovane sodne prakse,4 ki mu je sledila tudi kasneje sprejeta gradbena zakonodaja. V predlogu gradiva za sprejem GZ, EVA 2015-2550-0004, prva obravnava, je tako v obrazložitvi k 3. členu pojasnjeno, da zakon opredeljuje vrste nedovoljenih objektov. Pri tem uvaja razliko med nelegalnim in neskladnim objektom, ki temelji na sodni praksi, upoštevajoč dejstvo, ali je nezakonito zgrajen objekt tehnično možno uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem ali ne. Če je gradbeno tehnično objekt mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem (npr. sprememba ostrešja, odstranitev frčade ali odstranitev delov objekta, kadar uskladitev ne predstavlja popolnega uničenja objekta tako, da bi ga bilo treba že v celoti odstraniti ali zgraditi na novo), gre za neskladno gradnjo.

20. V obravnavanem primeru sta upravna organa ocenila, da je tožnikova gradnja, čeprav je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje, nelegalna gradnja. Prvostopenjski organ je v tej zvezi najprej citiral opredelitev pojma rekonstrukcije objekta iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, nato pa še opredelitev pojma gradnje novega objekta iz 7.1. točke istega člena, in navedel, da pri rekonstrukciji posegi na obstoječem objektu ne smejo biti takšni, da bi bistveno spremenili velikost, konstrukcijske elemente in zmogljivost objekta, hkrati pa je dovoljeno 10 % povečanje volumna objekta lahko le posledica spreminjanja tehničnih značilnosti objekta oziroma posledica spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, ne pa morebitne prizidave oziroma nadzidave. Ker se izvedena gradbena dela na tožnikovem objektu bistveno razlikujejo od dovoljenih z gradbenim dovoljenjem (tožniku je bila dovoljena rekonstrukcija objekta v obstoječih gabaritih in ne dozidava oziroma nadzidava objekta), je izvedeno gradnjo treba obravnavati kot nelegalno gradnjo. Prvostopenjski organ se glede na navedeno z vprašanjem možnosti tehnične uskladitve z izdanim gradbenim dovoljenjem v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni ukvarjal. Drugostopenjski organ pa je v tej zvezi navedel le, da je bilo tožniku v postopku večkrat pojasnjeno, da se izvedena gradnja bistveno razlikuje od dovoljene, zato prvostopenjski organ ni bil dolžan v ponovnem postopku presojati in obrazložiti, ali in na kakšen način je možna uskladitev objekta s pogoji gradbenega dovoljenja.

21. Sodišče po navedenem ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, pri čemer je iz upravnih spisov zadeve razvidno, da je bilo v tem upravnem postopku tožniku izdanih že več odločb. S prvo odločbo, št. 06122-5564/2006-22 z dne 20. 1. 2015, je bil v zvezi z obravnavano gradnjo izrečen inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje, ker je, kot izhaja iz njene obrazložitve, gradbeni inšpektor na podlagi vseh pridobljenih podatkov z gotovostjo ugotovil, da je tožnik izvedel neskladno gradnjo. Ta odločba je bila po tožnikovi pritožbi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-41/2015-2 z dne 2. 11. 2015, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek na prvo stopnjo; drugostopenjski organ je namreč presodil, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj iz dokumentacije niti iz obrazložitve odločbe z dne 20. 1. 2015 ni mogoče razbrati, ali je vzpostavitev pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, v naravi možna ali ne, posledično pa ne ugotoviti, ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, in torej ne presoditi, kateri inšpekcijski ukrep je glede na okoliščine pravilen. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo, št. 06122-5564/2006-27 z dne 18. 11. 2015, in tudi s to izrekel ukrep na podlagi 153. člena ZGO-1, torej inšpekcijski ukrep pri neskladni gradnji, pri čemer je v tej odločbi pojasnjeno, da je gradbeni inšpektor na dan inšpekcijskega pregleda 2. 10. 2014 nedvomno ugotovil, da gre za neskladno gradnjo, kar je bilo tožniku na licu mesta tudi povedano, čeprav v zapisnik ugotovitev o možni fizični uskladitvi rekonstruiranega objekta z gradbenim dovoljenjem ni bila zapisana. Gradbeni inšpektor je namreč na dan ogleda in nato še po pregledu dokumentacije PGD ter primerjave grafičnih prilog PGD (kjer je izrisano stanje pred posegom in po njem) in izvedenih del na kraju samem z gotovostjo ugotovil, da je fizična uskladitev rekonstruiranega dela z gradbenim dovoljenjem možna in izvedljiva. Po tožnikovi pritožbi je bila odločba z dne 18. 11. 2015 z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-41/2015-4 z dne 22. 9. 2016, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Drugostopenjski organ je v tej odločbi navedel, da gradnja objekta, ki se bistveno razlikuje od gradbenega dovoljenja, pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja že po sami definiciji pomeni, da gre za gradnjo, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, torej gradnjo, ki po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju, za kar v obravnavanem primeru, ker ni bila dovoljena tudi nadzidava oziroma dozidava objekta, ne gre. V ponovnem postopku je bila nato izdana odločba, št. 06122-5564/2006-34 z dne 24. 9. 2018, s katero je bil tožniku spet izrečen inšpekcijski ukrep po 153. členu ZGO-1, torej ukrep zaradi neskladne gradnje, po tožnikovi pritožbi pa je bila tudi ta prvostopenjska odločba z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-41/2015-6 z dne 25. 10. 2018,5 odpravljena, saj je drugostopenjski organ na podlagi primerjave dovoljenih in izvedenih del ocenil prvostopenjski zaključek, da gre za neskladno gradnjo, kot nepravilen. V ponovnem postopku je bila izdana odločba, št. 06122-5564/2006-43 z dne 12. 11. 2018, s katero je bil tožniku izrečen ukrep po 152. členu ZGO-1 (torej ukrep v primeru nelegalne gradnje), to odločbo pa je Ministrstvo za okolje in prostor po tožnikovi pritožbi z odločbo, št. 0612-41/2015-9 z dne 31. 12. 2018, odpravilo, ker je prvostopenjski organ v njeni obrazložitvi mestoma navajal, da gre za nelegalno gradnjo, mestoma pa, da gre neskladno gradnjo, zato je obrazložitev v nasprotju sama s seboj, poleg tega pa 1. točka izreka te odločbe ni bila oblikovana skladno z določbo 152. člena ZGO-1. V sledečem ponovnem postopku je bila nato izdana izpodbijana odločba, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo.

22. Kot sledi iz predhodne obrazložitve, je glede na vsebino določb 152. in 153. člena ZGO-1 in ustaljeno upravnosodno prakso, v postopku izdaje odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na navedeni zakonski podlagi, treba najprej ugotoviti, ali je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nato pa, v katerem delu oziroma delih točno se objekt gradi oziroma je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ter ali je (in kako) mogoče z odstranitvijo (konkretno katerega) dela oziroma delov objekta vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če to ni obrazloženo, ni mogoče preizkusiti zaključka, da gre za nelegalno gradnjo v smislu že citiranih določb ZGO-1, ampak gre lahko za neskladno gradnjo, kar je podlaga za izrek ukrepov po 153. členu (in ne 152. členu) ZGO-1. Obenem je konkretna ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložitev odločitve v opisani smeri pomembna zato, ker se ukrep ustavitve gradnje načeloma (če to dopušča narava oziroma način gradnje) nanaša le na del, ki ni grajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, in tudi zato, ker je le tako inšpekcijski zavezanec konkretno seznanjen, ali in kakšno spremenjeno gradbeno dovoljenje mora pridobiti (kar je cilj, ki se zasleduje z ukrepom iz prvega odstavka 153. člena ZGO-1) oziroma kateri del oziroma dele neskladnega objekta bo sicer moral odstraniti. Kolikor odstranitev ali drugačna sanacija neskladnega dela objekta tehnično ni mogoča ter se zakonito stanje lahko vzpostavi le z odstranitvijo celotnega objekta, je podana podlaga za izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1. Zato, kot je bilo pojasnjeno, možnost tehnične uskladitve objekta s pogoji gradbenega dovoljenja za presojo, ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni nepomembna. Vendar je ta presoja oziroma njena obrazložitev v izpodbijani odločbi, kot pravilno izpostavlja tožnik, izostala.

23. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe, kar je tudi izpodbijana odločba, obsegati navedbe stranke o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katerih se opira odločba, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Izpodbijana odločba nima s tem skladne obrazložitve, saj se prvostopenjski organ v njej ni opredelil do vprašanja, ali je objekt oziroma del objekta tehnično mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Te pomanjkljivosti ni ustrezno odpravil niti drugostopenjski organ, ki je v tej zvezi navedel le, da je bilo tožniku v upravnem postopku večkrat pojasnjeno, da se izvedena gradnja bistveno razlikuje od dovoljene, zato možnost uskladitve s pogoji gradbenega dovoljenja ni pomembna, kar pa po obrazloženem za odločitev ne zadošča. 24. Sodišče ob tem pripominja, da za odločanje na prvi stopnji pristojni gradbeni inšpektor po zakonu (144. člen ZGO-1) poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje tudi posebne pogoje glede izobrazbe s področja gradbeništva ali arhitekture in delovnih izkušenj s področja graditve objektov ter ima opravljen strokovni izpit za inšpektorja. Kot je razvidno iz poteka celotnega upravnega postopka, ki ga je sodišče izčrpno povzelo, je gradbeni inšpektor v zvezi z obravnavano gradnjo izdal tri odločbe, v katerih je gradnjo opredelil kot neskladno gradnjo in na tej podlagi tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe po 153. členu ZGO-1. V dveh od odločb je tudi pojasnil, da je na podlagi ogleda objekta in nato še po pregledu dokumentacije PGD ter na podlagi primerjave grafičnih prilog PGD in izvedenih del na kraju samem ugotovil, da je fizična uskladitev rekonstruiranega dela z gradbenim dovoljenjem možna in izvedljiva, čeprav tega v zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni zapisal. V izpodbijani odločbi je ta presoja izostala, drugostopenjski organ pa je ne more nadomestiti s splošnim sklicevanjem na potek oziroma odločbe upravnega postopka.

25. Glede na vse navedeno so torej po presoji sodišča razlogi izpodbijane odločbe v bistvenem ostali pomanjkljivi in na njihovi podlagi odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26. Zaradi ponovnega postopka sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zapisnik z dne 2. 10. 2014 oziroma ugotovitve na kraju samem tega dne, dodaja, da je glede na določbe ZUP ogled eden izmed v zakonu primeroma naštetih dokazov, na osnovi katerih se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za odločitev (164. člen ZUP). Kolikor posebni predpis ne določa drugačnih postopkovnih pravil, se ogled opravi skladno z določbami 199. do 203. člena ZUP. Ta zakon določa tudi, da se o ustni obravnavi, ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku sestavi zapisnik (prvi odstavek 74. člena ZUP). Kaj se vanj zapiše, izhaja iz 76. člena ZUP, pri čemer mora zapisnik po določbi drugega odstavka tega člena obsegati natančen in kratek potek ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav. Pri tem se mora zapisnik omejiti na tisto, kar se tiče same zadeve, ki je predmet postopka. V zapisniku se navedejo vse listine in drugi dokazi, ki so bili v kakršenkoli namen uporabljeni pri dejanju. Če je treba, se te listine oziroma drugi dokazi priložijo zapisniku. Če se med dejanjem napravijo ali preskrbijo načrti, skice, risbe, fotografije in temu podobno, se priložijo zapisniku in v njem natančno navedejo (sedmi odstavek 76. člena ZUP). Le zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami zakona, je javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (prvi odstavek 80. člena ZUP). V tej zvezi sodišče pripominja, da v zapisniku z dne 2. 10. 2014 zakonske določbe niso bile v celoti upoštevane, saj iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je gradbeni inšpektor, kot je to navedel v odločbah z dne 18. 11. 2015 in 24. 9. 2018, ob ogledu oziroma pregledu na kraju samem ugotovil, da je fizična uskladitev rekonstruiranega dela objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem mogoča, vendar ugotovitev o tem v zapisnik ni vnesel, čeprav so lahko pomembne za odločitev. Ob takšnem stanju stvari in ob ugovorih tožnika, da iz zapisnika ne izhajajo dimenzije dejansko izvedene gradnje, bo moral prvostopenjski organ te pomanjkljivosti v ponovljenem postopku odpraviti.

27. Pri tem sodišče, glede na tožnikove ugovore, ponovno poudarja, da so v upravnem postopku izdaje inšpekcijske odločbe relevantna dejstva, ki so podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov, izven tega okvira pa upravni organ ni pristojen in ne dolžan presojati razmerij med tožnikom in A. A. kot lastnikom sosednjega objekta. Presoja listin, s katerimi tožnik dokazuje svoja upravičenja na nepremičnini s parc. št. 6130/2 oziroma zatrjuje, da jih A. A. na tej parceli nima, kot tudi presoja listin v smeri, kateri stavbi in v kakšnem obsegu pripada funkcionalno zemljišče, ter ostalih listin, ki glede na zakon za sam inšpekcijski postopek niso relevantne, zato ni predmet obravnavanega upravnega in posledično tudi ne tega sodnega postopka, kar je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ.

28. Sklepno sodišče pojasnjuje, da z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015), zato ni podlage niti potrebe, da bi jo odpravilo sodišče, že nastali stroški pritožbenega postopka pa so stvar odločanja v ponovnem upravnem postopku.

29. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

30. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodnih taks. Že nastali stroški upravnega postopka pa so, kot rečeno, stvar odločanja v ponovnem upravnem postopku. Toženka mora tako tožniku povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Vse v zadevi obravnavane nepremičnine ležijo v isti katastrski občini, zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo tudi samo s parcelno številko, brez imena oziroma oznake katastrske občine. 2 Ta zakon se (je) uporablja(l) od 1. 6. 2018 (126. člen GZ). 3 Skladno s to zakonsko določbo se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. 4 Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 222/2013, I U 570/2015, II U 51/2016, III U 63/2017 , III U 1/2018 in I U 1203/2018. 5 V drugostopenjski odločbi, ki se nahaja med upravnimi spisi zadeve, je sicer naveden datum izdaje 25. 10. 2016, kar je očitno pisna pomota, saj je iz izreka in obrazložitve te odločbe ter upravnih spisov zadeve razvidno, da je pravilna letnica nastanka oziroma izdaje te odločbe 2018.