Jedro

Preživnina se določi v razmerju z zmožnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Vsak izmed staršev oziroma otrok ima saj se ugotovljena višina prilagodi spremenjenim razmeram.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec poleg preživnin, ki sta bili določeni s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 936/94 z dne 7.4.1994 in ki po uskladitvi preživnin z gibanjem življenjskih stroškov Centra za socialno delo z dne 1.4.1999 znašata 17.322,00 SIT, plačevati za mld. S.P. od 1.5.1999 še dodatno preživnino v znesku 4.678,00 SIT, to je skupaj 22.000,00 SIT mesečno, za ml. M.P.pa za obdobje od 1.7.1999 do 30.9.1999 še dodatno preživnino v znesku 12.678,00 SIT, od 1.10.1999 dalje pa še dodatno preživnino v znesku 4.678,00 SIT, to je skupaj 22.000,00 SIT in sicer vse zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, na roke otrokove matere in zakonite zastopnice V.P. do prve uskladitve preživnin z gibanjem življanjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestilo Centra za socialno delo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter hrati odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 93.853,80 SIT, ter v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče napačno ocenilo potrebe otrok in njuno premoženjsko stanje. Uporabilo je namreč višini življenjskih stroškov po Šumijevi metodi, ki jo spremlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Po tej metodi znašajo stroški za dijake 45.843,00 SIT mesečno. Mld. tožnici pa prejemata štipendijo, in sicer S.v znesku 11.905,00 SIT, M. pa 11.505,00 SIT. Poleg tega njuna mati prejema zanju otroški dodatek v višini 4.500,00 SIT za vsako. Po navedeni metodi ostane obveznost staršev le še cca 30.000,00 SIT, toženec pa je bil zanju dolžan že doslej plačevati preživnini v višini 17.322,00 SIT, kar je več kot polovica zneska 30.000,00 SIT. Znesek, ki ga toženec plačuje sedaj, je torej zadosten in primeren ter je bila tožba nepotrebna in bi jo bilo treba zavrniti kot neutemeljeno s stroškovno posledico. Podrejeno se toženec pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka, ker bi moralo sodišče upoštevati, da sta tožnici uspeli s svojim zahtevkom le v višini 30,8 %. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je navajanje tožene stranke o primernosti preživnine za tožnici žaljivo. Znesek preživnin, katerih zvišanje predlagata tožnici, je bil določen leta 1992, ko sta bili tožnici še osnovnošolki, stari 10 in 11 let. Sedaj pa sta obe dijakinji Gimnazije Q, stari 16 in 17 let in so njune potrebe gotovo večje. Sicer pa je sodišče ob odločanju upoštevalo konkretne podatke, dejstva in dokaze, ki so bili predloženi. Z delom zahtevka, s katerim nista uspeli, pa niso nastali posebni stroški. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odst. 350. čl. ZPP. sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS št. 15/76, 1/89 in 14/89) lahko vsak od staršev oziroma otrok zahteva, naj se ugotovljena višina prispevka za otrokovo preživljanje prilagodi spremenjenim razmeram. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Po 5. odst. 132. čl. navedenega zakona sme sodišče po predlogu prizadetega določeno preživnino zvišati, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. V pravdi zaradi zvišanja preživnine za otroka so torej odločilne tri dejanske okoliščine: potrebe otroka, preživninske možnosti matere in preživninske možnosti očeta. Najprej mora sodišče ugotoviti, ali je glede katere izmed teh dejanskih okoliščin prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine, nato pa mora sodišče ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine, in sicer na tak način, da je mogoče z oceno njihovega pomena uporabiti ustrezni pravdni standard iz 129. čl. oziroma iz 79. čl. ZZZDR. Ta pravni standard pa je preživnina, ki je v skladu s potrebami upravičenca in možnostmi preživninskega zavezanca (129. čl. ZZZDR) oziroma preživnina, ki pomeni preživninski prispevek v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. čl. ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ob odločanju o zahtevku tožeče stranke v celoti upoštevalo navedena načela ter ugotovilo vse spremenjene okoliščine na strani prizadetih ter svojo odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku logično in prepričljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje razlogom izpodbijane sodbe in sklicuje nanje, v izogib ponavljanja. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da znašajo mesečne potrebe vsakega od mladoletnih tožnic med 50.000 in 55.000,00 SIT mesečno. V mesecih juliju, avgustu in septembru 1999 pa so se ti stroški za ml.M. zvišali na 65.000,00 SIT mesečno. Pri odločanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da so podatki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki se nanašajo na minimalne stroške preživljanja otrok, lahko le pomoč pri določanju višine preživnine, ne pa odločujoč faktor. Izhajajoč iz načel družinskega prava, po katerem so za preživnine odločilne tudi potrebe otroka, se obseg preživninske obveznosti ne more omejiti zgolj na zagotovitev najnujnejših življenjskih potreb, temveč je šteti, da je roditelj izpolnil svojo obveznost le, če je otroku zagotovil takšno življenjsko eksistenco, ki ustreza njegovim materialnim možnostim. Starši so dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnenja in želje. Otrok ima torej pravico do dostojnega in primernega preživljanja, kar je sodišče v celoti upoštevalo ob odločanju o zahtevku. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi namreč ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbuja dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevkih. Tožena stranka se pritožuje neutemeljeno tudi glede odločitve o pravdnih stroških. Pri tem opozarja, da sta tožnici le deloma zmagali v pravdi, pri čemer pa je prezrla, da zaradi zavrnjenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi je torej po mnenju pritožbenega sodišča pravilna ter v skladu z določilom 413. čl. ZPP, po katerem v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 154/1, 155 in čl. 165/1 ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožeča stranka navaja le že znana dejstva in okoliščine.