Jedro

Glede na to, da se je obdolženec s sklenitvijo posojilne pogodbe zgolj zavezal plačati dolg, ki je izviral iz večkratnih oškodovančevih posojil v preteklosti, obdolžencu ni mogoče očitati goljufivega ravnanja, ki bi se odražalo v zmanjšanju oškodovančevega premoženja ob sklenitvi pogodbe, kar je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, posledično pa tudi ne goljufivega namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Med obdolžencem in oškodovancem gre zgolj za civilnopravno razmerje.

Izrek

Pritožba oškodovanca B. B. se zavrne kot neutemeljena.

Oškodovanec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovoru zagovornika obdolženega A. A. ugodilo, obtožbe ni dopustilo in kazenski postopek zoper obdolženca, zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ustavilo. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 54.700,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo oškodovanec B. B. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep o ustavitvi kazenskega postopka kot nezakonit razveljavi in ugovor zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo oškodovanca so odgovorili obdolženčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške pisarne Ž., d. o. o. iz Ljubljane in predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb oškodovanca sodišče druge stopnje pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da tekom predkazenskega postopka in preiskave zbrani dokazi ne potrjujejo utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil v obtožnici očitano kaznivo dejanje goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranih dokazov ugotovilo, da ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe med oškodovancem in obdolžencem dne 3. 4. 2009 (v obliki notarskega zapisa) ni prišlo do izročitve zneska 54.700,00 EUR, temveč je obdolženčev dolg v navedeni višini nastal v časovnem obdobju od let 2006 do 2008, ko je od oškodovanca prejel več posojil v različnih zneskih, ki pa mu jih ni vrnil. Posledično je zaključilo, da se ob sklenitvi posojilne pogodbe oškodovančevo premoženje ni v ničemer zmanjšalo in torej nastanek škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, ni bil izpolnjen, temveč je oškodovancu škoda nastala kvečjemu takrat, ko je obdolžencu dejansko izročil denarne zneske oziroma mu jih je nakazal na račun. Presodilo je tudi, da obdolženčevo morebitno lažno zatrjevanje, da bo prejeta posojila vrnil v roku določenem v posojilni pogodbi, ne pomeni spravljanja v zmoto v smislu izvršitve kaznivega dejanja goljufije, saj obdolženčeve obljube niso v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanca na škodo svojega premoženja, do katerega je prišlo že prej.

7. Oškodovanec se z navedenimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne strinja. V pritožbenih navedbah zatrjuje, da sploh ni pomembno, ali je pri sklenitvi posojilne pogodbe dne 3. 4. 2009 prišlo do izročitve ali nakazila denarnega zneska, pri čemer se sklicuje na stališče v civilnopravni sodni praksi, da gre v primeru, če se spreminja le čas izpolnitve, obveznosti pa ostajajo enake, za pravna dejanja, ki gospodarsko gledano ustrezajo posojilu. Po pritožnikovi oceni pa je bil ob sklenitvi posojilne pogodbe podan tudi obdolženčev goljufiv namen, saj je vedel, da dolga ne namerava vrniti, kot tudi, da kljub neposredni izvršljivosti notarskega zapisa izterjava dolga, zaradi dolgov do drugih oseb, ki mu jih je obdolženec zamolčal, ne bo uspešna.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive in argumentirane razloge izpodbijanega sklepa, da obdolžencu, glede na to, da se je s sklenitvijo posojilne pogodbe dne 3. 4. 2009 zgolj zavezal plačati dolg, ki je izviral iz večkratnih oškodovančevih posojil v preteklosti (v časovnem obdobju od let 2006 do 2008), ni mogoče očitati goljufivega ravnanja, ki bi se odražalo v zmanjšanju oškodovančevega premoženja ob sklenitvi pogodbe, kar je zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, posledično pa tudi ne goljufivega namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da z obdolženčevim ravnanjem ni izkazan obstoj utemeljenega suma v smeri kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1, temveč je s sklenitvijo posojilne pogodbe obdolženec le pripoznal že obstoječ dolg, ki je nastal v drugem časovnem obdobju, oškodovanec pa je pridobil dokazilo o obstoju posojil v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, torej gre med obdolžencem in oškodovancem zgolj za civilnopravno razmerje.

9. Glede na navedeno oškodovanec s pritožbenimi navedbami pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Ker oškodovanec s pritožbo ni uspel, je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR (tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah).