Jedro

Toženi stranki imata v tem postopku pooblaščenca, zato zadostuje samo vabilo pooblaščencu.

Od vložitve ugovora do zadnje glavne obravnave sta imeli toženi stranki skoraj 11 mesecev časa, da bi svoje ugovorne navedbe konkretizirali in podprli z ustreznimi dokazi. Toženi stranki sta imeli ves čas postopka tudi istega pooblaščenca - odvetnika, ki bi mu lahko izročili ustrezne listine, da bi jih le-ta lahko predložil sodišču. Prav tako bi lahko pooblaščenec na obravnavi predlagal dokaz z izvedencem, saj je tožena stranka že v ugovoru zatrjevala nerealnost cen, za tak dokazni predlog pa pooblaščenec ni potreboval nobenih dodatnih listin, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta toženi stranki imeli možnost, da bi v pritožbi uveljavljane novote navedli in predložili že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženi stranki sta dolžni tožeči nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 54.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po združitvi pravdnih postopkov, ki sta se vodila med istimi strankami pod opr. št. Pg 52/98 in Pg 54/98, z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 97/00370 z dne 10.12.1997 in Ig 97/00389 z dne 16.12.1997, s katerima je bilo toženima strankama naloženo nerazdelno plačilo zneskov 666.691,45 SIT ter 791.819,69 SIT s pripadki, ter obsodilo toženi stranki na plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo sta se toženi stranki pravočasno pritožili in navedli, da nikoli nista ugovarjali temelju zahtevka, pač pa sta oporekali višini. Toženi stranki sta plačali kar nekaj obrokov, vendar je delavka tožeče stranke te obroke knjižila na napačen konto. Nadalje navajata, da sta bili odvzeti vozili prodani daleč pod realno vrednostjo prijateljem tožeče stranke, zato bo potrebno v tem delu postaviti izvedenca avtomobilske stroke. Nadalje drugotožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo, saj pod poroštevno izjavo ni podpisana kot porok, temveč je njen podpis pod štampiljko prvotožene stranke. Toženi stranki za svoje trditve med drugim prilagata različne listinske dokaze in povesta, da teh dokazov nista mogli predočiti sodišču med postopkom na prvi stopnji, ker je bil direktor prvo tožene stranke (ki je hkrati drugi toženec) službeno odsoten, pooblaščenec pa ni razpolagal z zadevnimi dokaznimi listinami.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da je potrebno novo navedena dejstva in dokaze v pritožbi šteti kot nedovoljene pritožbene novote v smislu 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (1977) - ZPP, saj sta imeli stranki od vročitve tožbe do glavne obravnave več kot leto dni časa za utemeljitev ugovora in predložitev ustreznih dokazov. Prav tako tožeča nasprotuje ugovoru pasivne legitimacije, saj je poroštvena izjava dovolj jasna in nedvoumna, zato se je drugotoženec dobro zavedal, kaj podpisuje. Priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Dejansko stanje je glede na navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze pravilno in popolno ugotovilo. Temelj tožbenega zahtevka je med strankami nesporen. Gre namreč za denarne obveznosti iz dveh pogodb o finančnem leasingu za dve priklopni vozili, ki jih je dolžna tožena stranka kot leasingojemalec izpolniti. Glede teh obveznosti sta toženi stranki v postopku na prvi stopnji navajali, da ne dolgujeta toliko, kolikor znaša vtoževana terjatev, ter da je pristojna delavka v saldokontih tožeče stranke posamezne obroke knjižila povsem drugam, da je izkazani dolg nerealen in stvari ocenjene daleč pod realno vrednostjo. Dokazov za svoje trditve toženi stranki sodišču nista predložili, niti nista pojasnili, koliko naj bi dolgovali. Glede na tako pavšalne trditve toženih strank je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svoje zaključke o višini vtoževane terjatve na listine, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče z oceno teh listin in zaključki sodišča prve stopnje glede tega, ki so podani v obrazložitvi izpodbijane sodbe, soglaša. Teh zaključkov toženi stranki s pritožbenimi navedbami, v katerih ponavljata že v postopku na prvi stopnji uveljavljane trdititve, nista izpodbili. Preostale pritožbene navedbe (da sta bili odvzeti priklopni vozili prodani pod realno vrednostjo, prijateljem tožeče stranke v škodo tožene stranke in da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana) sta toženi stranki podali šele s pritožbo, prav tako sta šele v pritožbi podali konkretne dokazne predloge (da naj vrednost priklopnih vozil ugotovi izvedenec avtomobilske stroke, da naj se zasliši priča Z. D., da naj se pregledajo listine, ki sta jih predložili k pritožbi). Torej gre za pritožbene novote. Prvi odstavek 496.a čl. ZPP določa, da lahko v gospodarskih sporih stranke v pritožbi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le v primeru, če verjetno izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženi stranki slednjega nista izkazali. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 13.10.1998, na katerem je bil prisoten pooblaščenec toženih strank, upoštevalo njuno prošnjo za preložitev naroka in obravnavo preložilo na čas po 21.10., kot sta prosili toženi stranki, to je na 17.11.1998. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da toženi stranki nista prejeli vabila na drugo obravnavo. Toženi stranki imata v tem postopku pooblaščenca, zato zadostuje samo vabilo pooblaščencu (1. odst. 138. čl. ZPP). V zvezi z pritožbenimi navedbami v to smer pritožbeno sodišče še dodaja: od vložitve ugovora do zadnje glavne obravnave sta imeli toženi stranki skoraj 11 mesecev časa, da bi svoje ugovorne navedbe konkretizirali in podprli z ustreznimi dokazi.

Toženi stranki sta imeli ves čas postopka tudi istega pooblaščenca - odvetnika, ki bi mu lahko izročili ustrezne listine, da bi jih le-ta lahko predložil sodišču. Prav tako bi lahko pooblaščenec na obravnavi predlagal dokaz z izvedencem, saj je tožena stranka že v ugovoru zatrjevala nerealnost cen, za tak dokazni predlog pa pooblaščenec ni potreboval nobenih dodatnih listin, kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Iz navedenega sledi, da sta toženi stranki imeli možnost, da bi v pritožbi uveljavljane novote navedli in predložili že v postopku na prvi stopnji, zato jih sodišče na podlagi 1. odst. 496.a čl. ZPP ni upoštevalo. Na pravilno ugotovljeno višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati vtoževani zahtevek.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, morata tožeči stranki nerazdelno (3. odst. 161. čl. ZPP) povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo takso za odgovor v znesku 10.800,00 SIT in stroške sestave odgovora v višini 500 odvetniških točk x 87,40 SIT = 43.700,00 SIT, skupaj 54.500,00 SIT, in so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter Taksno in Odvetniško tarifo.