Jedro

Ker tožnik tožbe v danem roku ni popravil in izpodbija upravni akt, ki se v upravnem sporu ne more izpodbijati, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Naslovno sodišče je 9. 5. 2023 prejelo tožbo tožeče stranke v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-21-43/2023-2 z dne 31. 3. 2023.

2.V okviru predhodnega preizkusa tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožba nepopolna oz. nerazumljiva. V tožbi je bila kot izpodbijan akt navedena odločba Ministrstva za finance št. DT 499-21-43/2023 z dne 31. 3. 2023, iz katere izhaja, da je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT-4225-1331/2022-1 z dne 24. 6. 2022 v zadevi odmere nadomestila za kritje stroškov delovanja in vzdrževanja namakalnih in osuševalnih sistemov za leto 2022. Tožnik izpodbijanega akta ni priložil.

3.Skladno z 31. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v primeru, da je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga obenem pouči, kaj in kako naj popravi ter ga opozori na posledice, če tega ne stori.

4.Sodišče je zato 2. 6. 2023 tožnika pozvalo, da v roku 15 dni od prejema tega poziva odpravi pomanjkljivosti tožbe, in sicer da pravilno navede, kateri akt s tožbo izpodbija in ga sodišču predloži (v izvirniku, prepisu ali kopiji) ter ga opozorilo na posledico zavrženja tožbe, če v danem roku pomanjkljivosti ne bodo odpravljene in zaradi tega zadeve ne bo mogoče obravnavati, izpodbijani upravni akt pa ni ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ob navedenem ga je poučilo, da stranka, ki s pritožbo ni uspela, s tožbo lahko izpodbija akt organa prve stopnje.

5.Na navedeni poziv je tožnik 19. 6. 2023 posredoval dopolnitev tožbe, v kateri je navedel, da izpodbija odločbo drugostopenjskega organa in sicer odločbo št. DT-499-21-43/2023, datirano na dan 31. 3. 2023.

6.Tožbo je treba zavreči iz naslednjih razlogov:

7.Odločba organa druge stopnje po stališču ustaljene sodne prakse ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 661/2011 z dne 29. 2. 2012 in Upravno sodišče RS v sklepu I U 839/2015 z dne 29. 9. 2015), zaradi česar je ostala tožnikova tožba nepopolna.

8.Po določbi 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, torej akti, s katerimi je bilo vsebinsko materialno-pravno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, takšno lastnost pa ima v konkretnem primeru prvostopenjski upravni akt. Ob navedenem je iz pravnega pouka drugostopenjskega upravnega akta razvidno, da je bil tožnik pravilno poučen o pravnem sredstvu, to je, da lahko sproži upravni spor le zoper prvostopenjsko odločbo z vložitvijo tožbe pri tukajšnjem sodišču, ne pa tudi zoper drugostopenjsko odločbo. Drugostopenjska odločba namreč ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici oziroma obveznosti in posledično ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

9.Ker je tožnik v tožbi navedel, da izpodbija odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-21-43/2023-2 z dne 31. 3. 2023, ter je tudi po pozivu sodišča kot izpodbijani akt navedel le-ta akt, ki ga je v dopolnitvi tožbe kot prilogo tožbi tudi priložil, je sodišče upoštevalo, da je izpodbijani akt v tem upravnem sporu odločba Ministrstva za finance št. DT-499-21-43/2023-2 z dne 31. 3. 2023.

10.Ker tožnik tožbe v danem roku ni popravil in izpodbija upravni akt, ki se v upravnem sporu ne more izpodbijati, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

-------------------------------

1Tako tudi UPRS Sklep I U 1212/2016-13 z dne 30. 1. 2018.

Zveza

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 31, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.