Jedro

Dejstvo, da je bila ena od krav po zatrjevanju tožnika v času inšpekcijskega pregleda že v postopku prodaje, na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva, saj se je tožnik s podpisom na vlogi (obrazec K) zavezal, da bodo z izgradnjo gnojišča in jame za gnojevko na kmetijskem gospodarstvu, glede na vsakokratni stalež živali, ves čas na voljo zadostne skladiščne kapacitete za živinska gnojila.

V pritožbi in v upravnem sporu zatrjevano dejstvo, da tožnik del živali med letom pase, predstavlja novo dejstvo, ki ga je tožnik imel možnost uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (bodisi v vlogi na obrazcu K-1 ali pa kasneje ob inšpekcijskem pregledu), pa te možnosti ni izkoristil, za kar tudi ni navedel nobenega razloga (3. odstavek 238. člena ZUP). Teh tožbenih trditev zato pri presoji zakonitosti izpodbijane prvostopne odločbe ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila vloga kmetijskega gospodarstva z MID številko: ..., ki ga zastopa tožnik, zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v imenu kmetijskega gospodarstva, ki ga zastopa, pri Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) dne 1. 9. 2004 vložil vlogo, s katero je uveljavljal plačilo za standardne investicijske stroške za izgradnjo manjkajočih skladiščnih kapacitet za živinska gnojila. Z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2006 so mu bila dodeljena sredstva do višine 2,337.173,80 SIT (9.802,02 EUR), ki bi se izplačala po zaključeni investiciji, po poslanem sporočilu o zaključku investicije in na podlagi ustreznega inšpektorskega poročila o zaključeni investiciji. Dne 17. 11. 2005 je bil na kmetijskem gospodarstvu opravljen inšpekcijski pregled o dokončanosti enoletne investicije – izgradnje gnojišča in jame za gnojnico za 15,1 GVŽ. Ugotovljeno je bilo, da velikost skladišča za živinska gnojila ne zadošča staležu živali na kmetijskem gospodarstvu za najmanj šest mesecev na celinskem območju, zaradi česar je bilo potrebno vlogo tožnika za plačilo za ukrep Podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih za leto 2004 - standardni investicijski stroški za izgradnjo manjkajočih kapacitet - v skladu s 36. členom Uredbe o plačilu za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004 - 2006 za leto 2004 (Uradni list RS, št. 24/2004 in 116/2004; v nadaljevanju: Uredba) ter na podlagi poglavja 9.3.4 Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (Uradni list RS, št. 116/2004 in 45/2006; v nadaljevanju: Program PRP) zavrniti.

Zoper izpodbijano prvostopno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne 7. 1. 2008 zavrnjena (1. točka izreka), 1. točka izreka izpodbijane odločbe pa je bila spremenjena tako, da se sedaj glasi: „Stranka KMG-MID: ..., ki jo zastopa tožnik, ni upravičena do izplačila sredstev do višine 2,337.173,80 SIT, ki so ji bila dodeljena z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2006 pod tam določenimi pogoji (2. točka izreka). Po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Kot pojasnjuje ministrstvo, je tožnik v vlogi na obrazcu „K - Zahtevek za plačila za ukrep - podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih za leto 2004“ uveljavljal zahtevek za plačilo za standardne investicijske stroške za izgradnjo gnojišča in jame za gnojnico za 15,1 GVŽ. Na obrazcu „K1 – Popisni list za EU standard Nitratna direktiva“ je navedel, da ima na kmetiji 15,1 GVŽ, rubrike „Živali na paši“ pa tožnik ni izpolnil. Dne 17. 12. 2004 je organu na prvi stopnji poslal obrazec „K3 – Sporočilo o zaključku investicije za ukrep podpora izvajanja EU standardov na kmetijskih gospodarstvih“, na katerem je navedel, da kmetijsko gospodarstvo po zaključeni investiciji razpolaga z gnojiščem površine 60 m2 in jamo za gnojnico prostornine 80 m3. Pri inšpekcijskem pregledu dne 17. 11. 2005 je bilo ugotovljeno, da so znašale potrebne skladiščne kapacitete za gnoj na dan inšpekcijske kontrole 102,65 m3, pritožnik pa je razpolagal z gnojiščem prostornine 98,49 m3. Na podlagi navedenega pritožbeni organ zaključuje, da tožnik na dan inšpekcijske kontrole ni imel zadostnih skladiščnih kapacitet za živinska gnojila za najmanj šest mesecev na celinskem območju glede na stalež živali. Inšpektor je v zapisniku še ugotovil, da namerava tožnik prodati kravo, oziroma da je ta že prodana, da pa krava ne sme iz hleva, dokler njen kupec ne dobi MID številke kmetijskega gospodarstva. Po prodaji krave naj bi imel tožnik na kmetijskem gospodarstvu zadostne skladiščne kapacitete za gnoj. Tožnik na zapisnik ni podal pripomb, zapisnik pa je po ugotovitvi ministrstva na vsaki strani tudi podpisal. Glede navedb v pritožbi, da je bilo pri inšpekcijski kontroli ugotovljeno, da je skladiščni prostor za gnoj premajhen zgolj za 4,16 m3, kar ustreza eni GVŽ in da sta bili v enem mesecu po kontroli iz kmetijskega gospodarstva odpeljani dve glavi govedi, pritožbeni organ poudarja, da bi moral imeti tožnik ustrezne skladiščne kapacitete na kmetijskem gospodarstvu, ki zadoščajo staležu živali za šest mesecev, na voljo ves čas in ne šele po oddaji ene GVŽ. Glede pritožbene trditve, da so skladiščni prostori na kmetijskem gospodarstvu zadostni glede na to, da je polovica govedi na paši od šest do osem mesecev na leto, pa drugostopni organ ugotavlja, da tožnik na obrazcu K-1 ni navedel, da živali pase, prav tako pa te opombe ni podal na zapisnik. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev tudi po mnenju pritožbenega organa pravilna. V postopku na prvi stopnji pa je po ugotovitvi ministrstva prišlo do kršitev pravil postopka, saj je prvostopni organ z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo stranke, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2006. Prvostopni organ bi moral zato z izpodbijano odločbo zavrniti izplačilo sredstev, ki so bila dodeljena z omenjeno odločbo in ne še enkrat odločiti o zahtevkih v vlogi. V to je drugostopni organ spremenil izrek 1. točke izpodbijane odločbe tako, kot izhaja to iz 2. točke izreka odločbe, izdane v pritožbenem postopku.

V tožbi tožnik izpodbijani odločbi nasprotuje in poudarja, da je bila inšpektorica ob inšpekcijskem pregledu seznanjena z dejstvom, da je eno govedo že odprodano, pa te ugotovitve v zapisnik ni vnesla. Prav tako je bila inšpektorica seznanjena, da je govedo od šest do osem mesecev na leto na paši in da je bilo govedo šele dan pred njenim obiskom pripeljano nazaj v hleve, pa tudi tega dejstva v zapisniku ni navedenega. Če bi inšpektorica tožnika pri sestavljanju inšpekcijskega zapisnika vprašala, ali pase živino, bi ji to dejstvo tudi potrdil, predložil pa bi ji tudi vse potrebne dokaze. Zapisnik je podpisal, ne da bi ga pred tem prebral. Kot navaja, so kmetje pogosto neizobraženi in le stežka sledijo predpisom na področju kmetijstva, kar bi morale strokovne osebe pri sestavi raznih listin (obrazcev, testov...) tudi upoštevati. Da tožnikovo kmetijsko gospodarstvo razpolaga z zadostnimi skladiščnimi kapacitetami glede na število GVŽ (ki je enako številu GVŽ v času inšpekcijskega pregleda z dne 17. 11. 2005), pa po mnenju tožnika izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu dne 29. 11. 2007. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku dovoli izplačilo sredstev do višine 2,337.173,80 SIT, ki so mu bila dodeljena z odločbo št. ... z dne 18. 7. 2006 pod tam določenimi pogoji. Tožnik pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnikovo kmetijsko gospodarstvo ob zaključku investicije v izgradnjo gnojišča in jame za gnojevko za 15,1 GVŽ razpolagalo z zadostnimi skladiščnimi kapacitetami za živinska gnojila, kar je pogoj za izplačilo podpore za prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardom Nitratne direktive.

Po Uredbi so bila namreč do izplačila podpore upravičena le tista kmetijska gospodarstva, ki so razpolagala s skladiščnimi prostori za živinska gnojila, katerih kapaciteta je na kontinentalnem območju zadoščala za več kot 6 mesecev, na obalnem območju oz. v primeru, ko se je živina pasla večji del leta, pa je morala kapaciteta skladiščnih prostorov zadoščati najmanj za 4 mesece (2. in 3. alineja prvega odstavka 36. člena Uredbe).

Kot ugotavlja sodišče, med strankama v postopku ni sporno, da se je na kmetijskem gospodarstvu tožnika ob inšpekcijskem pregledu dne 17. 11. 2005 nahajalo 14,11 GVŽ ter da je bilo na kmetijskem gospodarstvu tožnika tedaj na voljo le 98,49 m3 skladiščnih kapacitet za gnoj. Iz navedenega izhaja, da bi moral tožnik razpolagati z gnojiščem prostornine vsaj 102,65 m3. Dejstvo, da je bila ena od krav po zatrjevanju tožnika v času inšpekcijskega pregleda že v postopku prodaje, pa na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva, saj se je tožnik s podpisom na vlogi (obrazec K) zavezal, da bodo z izgradnjo gnojišča in jame za gnojevko na kmetijskem gospodarstvu, glede na vsakokratni stalež živali, ves čas na voljo zadostne skladiščne kapacitete za živinska gnojila.

V pritožbi in v upravnem sporu zatrjevano dejstvo, da tožnik del živali med letom pase, pa tudi po presoji sodišča predstavlja novo dejstvo, ki ga je tožnik imel možnost uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (bodisi v vlogi na obrazcu K-1 ali pa kasneje ob inšpekcijskem pregledu), pa te možnosti ni izkoristil, za kar tudi ni navedel nobenega razloga (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999 in nasl.). Teh tožbenih trditev zato pri presoji zakonitosti izpodbijane prvostopne odločbe ni bilo mogoče upoštevati.

Ker je tožnik zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda z dne 17. 11. 2005 podpisal brez pripomb, iz zapisnika pa je tudi razvidno, da je bil zapisnik tožniku prebran, tožnik ne more uspeti s tožbenimi očitki, da je zapisnik podpisal, ne da bi bil pred tem seznanjen z njegovo vsebino. Dolžnost nosilca kmetijskega gospodarstva, ki sodeluje pri inšpekcijskem pregledu, je namreč, da se kot dober gospodar pred podpisom zapisnika seznani z njegovo vsebino in da poda na zapisnik tudi pripombe, ki se mu zdijo relevantne. Kolikor nosilec kmetijskega gospodarstva te možnosti ne izkoristi, sam trpi morebitne posledice te opustitve. Prav tako je dolžnost nosilca kmetijskega gospodarstva, ki uveljavlja zahtevke za plačila, da se predhodno seznani tako s svojimi pravicami kot tudi dolžnostmi, ki izvirajo iz pravnih predpisov. Nepoznavanje prava namreč stranki škoduje.

Glede inšpekcijskega zapisnika z dne 29. 11. 2007, ki ga tožnik v dokaz svojih trditev prilaga tožbi, pa je potrebno pojasniti, da predstavlja ta listina tožbeno novoto, ki je sodišče po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1) pri odločanju ne more upoštevati. Ugotavljanju dejanskega stanja pri reševanju upravnih zadev je namreč namenjen upravni postopek pred upravnimi organi in ne upravni spor, v katerem sodišče praviloma presoja le zakonitost odločitev, sprejetih v upravnem postopku.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka zavrnilo v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.