Jedro

Pri tožniku je prišlo do nesreče, ki se je zgodila določenega dne na smučišču v Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z ZMZPP po uradni dolžnosti ugotovilo vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti (12. člen). V ta namen je od ministrstva pristojnega za pravosodje Republike Avstrije pridobilo informacije o avstrijskem socialnem pravu glede povračila stroškov helikopterskega prevoza. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v skladu s Pravili območne zdravstvene zavarovalnice v tožnikovem primeru šteti, da gre za primarni transport s kraja nesreče pri izvajanju športa do bolnišnice, kjer se povrnejo transportni stroški pavšalno v višini 894,93 EUR in ne za nadaljnji sekundarni transport, kjer je obračunana minuta poleta zračnega transporta. Ker je bil v konkretnem primeru opravljen zgolj primarni in ne tudi sekundarni transport, ni mogoče kumulirati obeh stroškov, tako za primarni kakor za sekundarni transport, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožnik.

Izrek

I. Pritožba zoper III. točko izreka se zavrne.

II. Pritožbi zoper IV., V. in VI. točko izreka se delno ugodi in se znesek 174,87 EUR v točki IV nadomesti z zneskom 580,92 EUR, znesek 57,92 EUR v točki V z zneskom 192,42 EUR in znesek 269,33 EUR v točki VI nadomesti z zneskom 134,83 EUR.

III. Kar tožnik zahteva več se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 213,74 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 26. 1. 2011, odločbo št. ... z dne 1. 7. 2010 v delu, v katerem je bilo odločeno o stroških reševalnega prevoza s helikopterjem, odločbo št. ... z dne 27. 6. 2011 in odločbo št. ... z dne 9. 5. 2011 (točka I izreka), toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške reševalnega prevoza s helikopterjem, ki ga je koristil v Republiki Avstriji v višini 894,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva 21. 1. 2011 dalje, do plačila (točka II izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka III izreka). Toženko je nadalje zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 174,87 EUR (točka IV izreka) in da na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrne stroške v višini 57,92 EUR (točka V izreka), tožnik pa je dolžan na isti račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške v višini 269,33 EUR (točka VI izreka).

Glede glavne zadeve - povrnitve stroškov reševalnega prevoza s helikopterjem v Republiki Avstriji je sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 24. 1. 2010, ko se je ponesrečil na smučišču A. (Avstrija), utrpel poškodbe, ki so zahtevale, glede na oceno zdravnika, nujen prevoz s helikopterjem v bolnišnico, zaradi možnosti hitrega življenjsko ogrožajočega poslabšanja njegovega stanja. Glede same višine povrnitve stroškov prevoza pa je štelo, da je tožnik upravičen do enake višine povrnitve stroškov, kakor bi pripadali avstrijskemu državljanu. Tako mu gredo v skladu s 3. točko sedmega odstavka 44. člena Pravil B. območne zdravstvene zavarovalnice stroški za zračni transport v višini 894,93 EUR. Pri tem je sodišče upoštevalo uradno pojasnilo Ministrstva Republike Avstrije na podlagi katerega predpisa in v kakšnem obsegu bi ob enakem primeru dobil stroške povrnjene državljan Republike Avstrije. Štelo je, da je tožnik v pravdi uspel v višini 17,7 % zahtevka, saj je zahteval 5.058,00 EUR, dosojeno pa mu je bilo 894,93 EUR. Glede na navedeni uspeh v pravdi je sodišče od skupno ugotovljenih potrebnih stroškov zastopanja tožnika, ki znašajo 987,96 EUR, mu dosodilo stroške v višini 174,87 EUR. Glede na uspeh v pravdi so se porazdelili med strankama tudi stroški sodne tolmačke, ki so se začasno krili iz sredstev sodišča, za prevod pojasnila o pravu R. Avstrije, ki so znašali 327,25 EUR.

2. Pritožuje se tožnik deloma zoper III. točko v zavrnilnem delu, od zneska 894,93 EUR do 3.015,57 EUR in v celoti zoper točko IV, V in VI izreka. Meni, da je odločitev materialnopravna zmotna, ko se sklicuje na pravno podlago v določbi 3. točke sedmega odstavka 44. člena Pravil B. območne zdravstvene zavarovalnice. Ta namreč določa dve možni obliki plačila, ki jih razlikuje na primarni in sekundarni transport. V primeru prvega se določi povrnitev pavšala, v primeru drugega pa glede na minuto leta. V danem primeru je bil opravljen let v trajanju 92 minut, kar znaša 2.120,60 EUR. Zakaj tožniku ne pripada povrnitev v višini točke a) in b) skupaj, sodišče ne pojasni. Tudi ni razvidno, zakaj se je sodišče odločilo za izbiro manj ugodne opcije pri tožniku. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni uspel le z zahtevkom v višini 17,7 %. V tem delu je tožnik uspel le z zahtevkom na plačilo, sodišče pa spregleda, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti dveh odločb tožene stranke ter odpravo le teh. Celoten uspeh z vsakim zahtevkom tako predstavlja kar 73,6 %, tožene stranke pa le 27,4 %. V primeru delnega uspeha v pravdi se določi stroškovno breme ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Drugačna odločitev o odmeri stroškov narekuje tudi določba 156. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč prezre, da je tožena stranka v obeh odgovorih na tožbo priznala dejstvo, da je bil helikopterski prevoz izveden kot nujen prevoz zaradi potencialno življenjsko ogrožajočih posledic utrpelih poškodb. To svoje priznanje je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo priklicala brez vsakršne obrazložitve ali pojasnila, posledično pa je bilo v konkretnem primeru potrebno pridobiti še izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, kar je sam postopek bistveno podaljšalo ter od pravdnih strank zahtevalo bistveno več procesne aktivnosti, kot bi bila potrebna sicer. Tožnik je glede temelja, da je bil helikopterski prevoz dejansko nujen, v celoti uspel. Toženka pa v tem delu v celoti propadla. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da iz odgovora avstrijskega Zveznega ministrstva za pravosodje z dne 26. 2. 2015 jasno izhaja, da zavarovalnica po navedeni določbi Pravil zavarovancu povrne stroške zračnega transporta po nesreči ob izvajanju športa in turistike v gorah, v kolikor bi bil zračni transport nujen tudi v primeru, da bi se nesreča dogodila v dolini, kot primarni transport, pavšalno v višini 894,93 EUR. Gre za odgovor organa pristojnega za pravilno razlago avstrijskega prava. Tako s strani zavarovalnice ni mogoče zahtevati še dodatnega plačila sekundarnega transporta. Točki a) in b) citirane določbe Pravil se uporabljata alternativno (ali točka a) ali pa točka b)) in ne kumulativno, kot si to napačno tolmači tožeča stranka. Sodišče je pravilno odločilo tudi glede stroškov postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede glavne zadeve, tj. povrnitve stroškov helikopterskega prevoza odločilo pravilno, in v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede stroškov postopka pa je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in je tako bil uspeh strank v postopku napačno ugotovljen, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik v pritožbi meni, da je bila odločitev glede višine povrnitve prevoza materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče temu ne more slediti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo Uredbo Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (v nadaljevanju Uredba) in Uredbo Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 (v nadaljevanju: Izvedbena Uredba). V 22., 22.a, 25., 31. ter 34.a členu Uredbe je določeno, da imajo zavarovane osebe pravico do tistih zdravstvenih storitev, ki postanejo med njihovim začasnim bivanjem v drugi državi članici potrebne iz zdravstvenih razlogov, ob upoštevanju vrste storitev in pričakovane dolžine bivanja v drugi državi članici. Na navedena določila napotuje tudi določba 127. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila) v členih 127, 129 in 133. Slovenske zavarovane osebe so na podlagi navedenega v primeru uveljavljanja nujnih zdravstvenih storitev (tako glede obsega kot standarda storitev) v Avstriji izenačene z avstrijskimi zavarovanci in tako lahko uveljavljajo pravice do nujnih zdravstvenih storitev v Avstriji le v obsegu in po postopku, kot veljajo za avstrijske zavarovance. Pri tožniku je prišlo do nesreče, ki se je zgodila dne 24. 1. 2010 na smučišču A. v Avstriji.

7. Prvostopenjsko sodišče je s strani Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije dobilo pojasnilo glede uporabe materialnega prava iz katerega izhaja, da je v Avstriji prevzem bolniških stroškov transporta določen kot dodatna storitev k bolniški oskrbi socialnega zavarovanja, in sicer v skladu z zakonsko določbo 135. člena Splošnega zakona o socialnem zavarovanju (ASVG) in ustreznih vzporednih določbah ostalih zakonov o socialnem zavarovanju, ki jih določajo pravila konkretnega nosilca zavarovanja. Ta določajo pod katerimi predpostavkami je lahko za bolne zavarovance, ki so nesposobni za hojo ter za svojce, priznan prevoz z vozilom za transport bolnikov s koriščenjem zdravniške pomoči. Za primer kakor je primer tožnika, je potrebno uporabiti Pravila B. območne zdravstvene zavarovalnice. Ta določa v tretji vrstici sedmega odstavka 44. člena, da zavarovalnica zavarovancu povrne stroške zračnega transporta po nesreči ob izvajanju športa in turistike v gorah, v kolikor bi bil zračni transport nujen tudi v primeru, če bi se nesreča dogodila v dolini, kot primarni transport pavšalno v višini 894,93 EUR.

8. V skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; v nadaljevanju: ZMZPP) sodišče po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti (12. člen ZMZPP). V ta namen lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. To je v danem primeru prvostopenjsko sodišče tudi naredilo. Zahtevalo je obvestilo o tujem pravu in od ministrstva pristojnega za pravosodje Republike Avstrije tudi pridobilo informacije o avstrijskem socialnem pravu glede povračila stroškov helikopterskega prevoza. Pri tem je glede na odgovor navedenega ministrstva, ki je v dani povezavi še zlasti opozorilo na določbo člena 44, sedmega odstavka tretje vrstice Pravil B. območne zdravstvene zavarovalnice, in da je potrebno v primeru kot je ta šteti, da gre za primarni transport, kjer se povrnejo transportni stroški pavšalno v višini 194,93 EUR, to določilo tudi uporabilo. O vsebini tujega prava lahko stranke v postopku predložijo javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove, kakor to določa tretji odstavek 12. člena ZMZPP.

9. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo v 25. točki obrazložitve, zakaj stroškov za prevoz v celoti na podlagi 1. točke šestega odstavka ni mogoče priznati, saj 3. točka sedmega odstavka bolj natančno določi, v kolikšni višini se povrnejo stroški v primeru nesreč pri izvajanju športa in turistike v gorah ob hkratnem izpolnjevanju pogojev iz šestega odstavka. Pri tem ali gre za povrnitev po točki a) za primarni oziroma sekundarni transport, po točki b), pa je prvostopenjsko sodišče očitno štelo za relevantno pojasnilo Zveznega ministra za pravosodje Republike Avstrije. Tudi pritožbeno sodišče se takšnemu stališču pridružuje, saj gre v danem primeru za tisti primarni transport s kraja nesreče pri izvajanju športa do bolnišnice in ne za nadaljnji sekundarni transport, kjer je obračunana minuta poleta zračnega transporta. V danem primeru je bil opravljen zgolj primarni in ne tudi sekundarni transport, tako da ni mogoče kumulirati obeh dveh stroškov, tako za primarni kakor za sekundarni transport, kot se to v pritožbi zavzema tožnik. Da je temu tako izhaja tudi iz devetega odstavka 4. člena Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (Ur. l. RS, št. 77/1996), kjer je primarni prevoz definiran kot prevoz bolnika z mesta nastanka dogodka v bolnišnico, sekundarni prevoz pa prevoz med bolnišnicami.

10. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožnik v pravdi uspel v višini 17,7 %, saj mu je od 5.058,00 EUR, ki jih je v pravdi vtoževal bilo dosojeno 894,93 EUR. Vendar tožnik ni postavil samo denarnega zahtevka, temveč tudi nedenarni zahtevek, s katerim je zahteval odpravo odločb tožene stranke. Sodišče tega pri uspehu ni upoštevalo, pa bi moralo, saj citirana določba pravi, da je potrebno upoštevati vse okoliščine primera. V zadevi se spor ni nanašal zgolj na višino stroškov reševalnega prevoza s helikopterjem oziroma koliko teh stroškov je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, temveč tudi na sam temelj, torej ali je sploh dolžna tožniku kaj povrniti in v zvezi s tem je sodišče primarno ugotavljalo temelj, torej ali je šlo za nujen prevoz in postavilo izvedenca travmatologa in šele po pridobitvi tega izvedeniškega mnenja in opravljenih obravnavah sprejelo sklep, da bo v okviru mednarodne pravne pomoči pri Ministrstvu za pravosodje zaprosilo za pravno podlago v zvezi s povračilom stroškov nujnega helikopterskega prevoza s smučišča do bolnišnice v Avstriji. Navedeno pomeni, da sodišče posebej nepremoženjskega dela zahtevka ni vrednotilo, pa bi ga moralo posebej še v socialnih sporih, kjer se presojajo dokončne odločitve zavodov, ki odločajo o pravicah s področja socialnih zavarovanj. Upoštevajoč navedeno je potrebno pri uspehu tožnika v tej pravdi upoštevajoč vse okoliščine primera šteti, da je tožnik 100 % uspel po temelju (glede odprave odločb) in 17,7 % po višini, tako da je njegov uspeh v pravdi 58,8 %. Ob tako ugotovljenem uspehu tožnika je toženka dolžna tožniku od pravilno odmerjenih stroškov postopka povrniti 580,92 EUR, na račun stroškov prevajalca 192,42 EUR, tožnik pa je dolžan za stroške prevoda povrniti sodišču 134,83 EUR.

11. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zoper III. točko izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. V preostalem glede IV., V. in VI. točke izreka izpodbijane sodbe pa pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo.

12. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik v pritožbi uspel do polovice, tako da mu je tožena stranka od priglašenih 427,48 EUR (nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 in 22 % DDV) dolžna povrniti 213,74 EUR.