Jedro

Tožeča stranka je svoj povračilni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in zato odreditev izbrisa te vknjižbe lastninske pravice. Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). S tem zemljiškoknjižnim dejanjem bi vzpostavili takšno stanje, kot je bilo pred zapuščinskim postopkom po pokojniku in ne bi z njim v maso stečajnega dolžnika (tožeče stranke) pridobili ničesar. Tožeča stranka je torej napačno oblikovala povračilni zahtevek, ko je nekritično sledila določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP in kot povračilni zahtevek zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Materialnopravno napačno pa je nadalje predlagala, da pravdno sodišče razveljavi dedni sklep in ga samo nadomesti tako, da vpiše odstopljeni delež na vseh treh nepremičninah ponovno na tožnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:"

I. V razmerju med tožečo in toženima strankama nima pravnih učinkov in se razveljavi Sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. D x/y z dne 14. 4. 2015, v prvi alinei III. točke izreka tega sklepa, ki se nanaša na nepremičnine po pokojnem R. P. z ID znaki 1, 2, 3 in Dedni dogovor, sklenjen med pravdnimi strankami v zapuščinskem postopku po pokojnem R. P. pred Okrajnim sodiščem v Kopru, opr. št. D x/y. II. Vknjižba lastninske pravice v korist drugo tožene stranke N. K. pri nepremičninah ID znak 1 do deleža 1/6, ID znak 2 do deleža 19/360 in ID znak 3 pa do deleža 19/360, je neveljavna in se odredi izbris vknjižbe te lastninske pravice v korist drugo tožene stranke N. K. pri navedenih nepremičninah do navedenih deležev, ki so bile dovoljene pod Dn 140450/2015 z dne 8. 7. 2015 na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. D x/y z dne 14. 4. 2015 in se dovoli vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke pri nepremičninah ID znak 1 do deleža 1/6, ID znak 2 do deleža 19/360, ID znak 3 do deleža 19/360."

II. V stroškovnem delu (III. točka izreka) se odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 2.510,69 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti tudi 1.537,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke v celoti1, toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki, ki je v prvostopenjskem postopku v celoti uspela, povrne 2.680,42 EUR.

2. Zoper to odločitev se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Soglašala je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka v letu 2015 insolventna, prvostopenjskemu sodišču pa očitala, da je nekritično sledilo argumentom tožeče stranke, da naj bi pisni sporazum, z dne 2.3.20122, predstavljal nedopusten pravni posel. Tožeča stranka s tem sporazumom ni odtujila dediščine, ampak jo je namenila v korist druge tožene stranke, ki je imela do deda enake dedne pravice. Sodišče se ni opredelilo do argumentov tožene stranke, da drugotožena stranka zaradi realizacije pisnega sporazuma od tožeče stranke ni zahtevala ničesar, čeprav bi po pravilih dednega prava to lahko storila. Ukvarjalo se ni niti z njenim bistvenim ugovorom, da toženke niso vedele oziroma jim ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnikov. Obrazloženo ni zavrnilo "dokaznih predlogov", kar onemogoča pravico tožene stranke tudi do pritožbe. Odstop dednega deleža v korist druge toženke je samostojen pravni posel, ki ni vplival na razdelitev zapuščine med prvo in drugo toženo stranko in se prve toženke ne tiče, saj je prevzela zgolj svoj zakoniti dedni delež. Zato je izhodišče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bili toženki nujni sospornici, materialnopravno zmotno. Sodišče se ni opredelilo niti do ugovora tožene stranke, da se dedni dogovor obravnava kot sodna poravnava, zaradi česar ga je mogoče izpodbijati zgolj pod pogoji in v rokih, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa za izpodbijanje sodne poravnave. Nesklepčnost oblikovalnega zahtevka ima pri izpodbijanju za posledico tudi neutemeljenost povračilnega zahtevka. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala le izbris vpisa v zemljiško knjigo v korist druge toženke, ampak še celo vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke pri vseh treh nepremičninah. Z izbrisno tožbo je mogoče zahtevati zgolj izbris lastninske pravice, vpisane v korist pridobitelja, in ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika, saj gre za stvarnopravno in ne za obligacijsko tožbo. Tožeča stranka pa je zahtevala več, to je, da se mimo zapuščinskega postopka kar vpiše lastninska pravica nanjo in ne na zapustnika. V tem delu je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno napačna.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pritrdila ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in med drugim izpostavila, da je bil z izpodbijano sodbo izpodbit samo dedni dogovor, ne pa tudi sklep o dedovanju.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka izpodbijala pravna dejanja3, ki so bila opravljena med tožnico in z njo ožje povezanimi osebami v smislu 18. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)4, zato je za uspešno izpodbijanje dejanj, izvedenih v izpodbojnem obdobju5, zadoščalo, da je tožeča stranka (zanjo stečajni upravitelj) izkazala, da je bila posledica izpodbojnega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajne dolžnice (1. alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), in da je bilo dejanje izvedeno v obdobju njene insolventnosti.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica v času, ko je podpisala sporni dedni dogovor, insolventna, nima nobenega pomisleka, in to dejstvo za toženo stranko v pritožbi tudi ni več sporno. Materialno pravno je nadalje pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je z dednim dogovorom, s katerim se je odpovedala svojemu dednemu deležu, v zameno pa ni prejela ničesar, zmanjšala vrednost svojega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačevali upniki. Trditve pritožnice, da z dednim dogovorom v obravnavanem primeru ni odtujila dediščine, so zato pravno nerelevantne. Pritožbeno sodišče tudi povsem soglaša z materialnopravno pravilnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je s strani tožene stranke zatrjevan dogovor, z dne 2.3.2002, sklenjen med tožnico in drugo toženko, s katerim naj bi se tožnica vnaprej odpovedala dediščini po starših v korist druge toženke, nedopusten dogovor, ki ga prvi odstavek 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) izrecno prepoveduje. Vsaka pogodba, s katero se (bodoči) dediči dogovorijo o (pričakovani) dediščini po nekom, ki je še živ, je namreč neveljavna. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se prvostopenjsko sodišče opredeljevalo do nadaljnjih trditev tožene stranke, da ni druga toženka zaradi realizacije tega pisnega sporazuma od tožeče stranke zahtevala ničesar, kar bi po pravilih dednega prava sicer lahko storila. Pravno so nepomembne tudi navedbe tožene stranke, ki jih v pritožbi ponavlja, da naj bi toženke ne vedele, oziroma jim ni bilo potrebno vedeti za možnost oškodovanja upnika, saj je to vedenje eden izmed pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava (v skladu s 255. členom Obligacijskega zakonika, OZ), za odločanje o izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika pa ni relevantno.

7. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je dedni dogovor, sklenjen med pravdnimi strankami v zapuščinskem postopku po pok. R. P., izpolnjeval vse zakonske pogoje za izpodbojnost. 8. Posledica uspešno izpodbitega pravnega dejanja je razveljavitev učinkov tega pravnega dejanja (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je bilo o pravici do dedovanja odločeno na podlagi dednega dogovora in le učinki tega dednega dogovora bi se lahko med pravdnima strankama razveljavili. Materialnopravna je bila zato napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo tožbenemu predlogu6 in je razveljavilo tudi sklep o dedovanju. Sodišče lahko v druge sodne odločitve na takšen način posega le takrat, kadar odloča o pravnem sredstvu zoper konkretno sodno odločitev, nima pa zakonske podlage, da jo zaradi učinkov izpodbojnosti razveljavi. Na to materialnopravno nepravilnost pritožbeno sodišče opozarja v okviru preizkusa, ki ga je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP opravilo po uradni dolžnosti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da prva toženka ni bila pasivno legitimirana v pravdi, ker naj ne bi od tožeče stranke prejela ničesar, ampak le tisto, kar naj bi ji šlo kot zakoniti dedinji. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da besedila dednega dogovora med tožnico in obema toženkama v spisovnem gradivu ni, ampak je dogovor le povzet v sklepu o dedovanju (A3). Iz tega povzetka je mogoče razbrati le, da naj bi nepremičnine prejeli v solast dedinja A. P. do deleža 1/3 in dedinja N. K. do deleža 2/3, orožje pa bi prejela v celoti v last dedinja N. K., ki se je obenem zavezala, da ga proda in izkupiček razdeli med dedinje skladno z njihovimi dednimi deleži (3. točka sklepa o dedovanju). Iz tega dogovora7 ni mogoče ugotoviti, ali se je tožnica odpovedala dediščini v korist druge toženke (odstop dednega deleža), ali pa so se vse tri dedinje dogovorile, kako bodo dedovale nepremičnine in kako orožje. Že iz tega razloga8 je bilo pravilno, da je tožba na strani tožene stranke, kot pogodbenico takšnega dogovora, ki se izpodbija, zajela tudi prvo toženko. Pritožbeni ugovor, da prva toženka ni pasivno legitimirana, je torej neutemeljen.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno oblikovan povračilni zahtevek. V skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP mora tista oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela. V obravnavanem primeru bi morala tožeča stranka zahtevati, da toženki vrneta v njeno premoženje tisto, kar sta na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejeli. Izpodbiti dedni dogovor se je nanašal na tri nepremičnine. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov (ZK izpiski v prilogi A4) je prva toženka (A. P.) prejela na podlagi dednega dogovora delež tožnice (ki bi ji šel po zakonitem dedovanju) na nepremičnini z ID znakom 1 (vpisana je s solastnim deležem 2/3, N. K. pa z deležem 1/3), druga toženka (N. K.) pa dedni delež tožnice na nepremičninah z ID znakom 3 in 2 (pri obeh je vpisana s solastnim deležem 19/180, medtem ko je A. P. vpisana z deležem 19/360). Tožeča stranka je bila upravičena, da bi torej od vsake toženke zahtevala vrnitev tistega, kar sta prejeli več, kot bi sicer kot zakoniti dedinji. In to je tudi (drugi) razlog, zaradi katerega je prva toženka pasivno legitimirana v tej pravdi.

11. Vendar je tožeča stranka svoj povračilni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in zato odreditev izbrisa te vknjižbe lastninske pravice, dovoljene pod Dn 140450/2015. Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). S tem zemljiškoknjižnim dejanjem bi vzpostavili takšno stanje, kot je bilo pred zapuščinskim postopkom po pokojnem R. P. in ne bi z njim v maso stečajnega dolžnika (tožeče stranke) pridobili ničesar. Tožeča stranka je torej napačno oblikovala povračilni zahtevek, ko je nekritično sledila določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP9 in kot povračilni zahtevek zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Materialnopravno napačno pa je nadalje predlagala, da pravdno sodišče10 razveljavi dedni sklep in ga samo nadomesti tako, da vpiše odstopljeni delež na vseh treh nepremičninah ponovno na tožnico. Prvostopenjsko sodišče, ki je tako oblikovanemu tožbenemu predlogu ugodilo, ni imelo za takšno odločitev nobene podlage v veljavnih predpisih.

12. Čeprav gre v obravnavanem primeru za izjemo od siceršnjih povračilnih zahtevkov, ki jih je mogoče po uspešnem izpodbijanju zahtevati v korist stečajne mase, in čeprav takšna izjema ni zakonsko dodelana11, pa navkljub temu opisane napake pri oblikovanju restitucijskega zahtevka ne bi bilo več mogoče odpraviti niti z materialnim procesnim vodstvom sodišča v smislu 285. člena ZPP. Četudi bi sodišče tožečo stranko opozorilo12 na napačno oblikovan tožbeni zahtevek, in četudi bi ga nato tožeča stranka pravilno oblikovala, bi takšno preoblikovanje pomenilo spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP13. Ta pa v tej fazi postopka ni več dopustna, ker je za vložitev izpodbojne tožbe zakonodajalec določil šest mesečni prekluziven rok od objave oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP). V tem roku je potrebno uveljavljati tudi (pravilno oblikovan) povračilni zahtevek14. 13. Zato je pritožbeno sodišče moralo odločitev prvostopenjskega sodišča zaradi napačne uporabe materialnega prava spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še, da je bila pri oblikovanju tožbenega zahtevka glede ene nepremičnine (z ID znakom 1) narejena tudi (neodpravljiva15) napaka, ko je tožeča stranka zahtevala od druge toženke (N. K.) kot povračilni zahtevek njen delež 1/6, čeprav je bil dedni delež, ki bi ga sicer kot zakonita dedinja dedovala tožnica, vpisan na prvo toženko (na A. P.) in ne na drugo toženko, kot je to v tožbenih trditvah in v povračilnem zahtevku navajala oziroma zahtevala tožeča stranka.

14. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, je moralo poseči tudi v odločitev o pravdnih stroških, ki so nastali v prvostopenjskem postopku. Toženi stranki, ki je v postopku uspela, je zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP priznalo pravico do povrnitve njenih pravdnih stroškov, katere je odmerilo na 2.510,69 EUR, predstavljajo pa izdatke tožene stranke za zastopanje, odmerjene po veljavni Odvetniški tarifi - OT (za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo po tar. štev. 19/1, za drugo pripravljalno vlogo po tar. štev. 19/2, za zastopanje na prvem naroku in na naroku, na katerem so se izvajali dokazi po tar. štev. 20/1 oziroma 20/2 in za odsotnost zaradi potovanja pooblaščenca na dva naroka po četrtem odstavku 6. člena OT, vse povečano za 10% zaradi zastopanja dveh strank po tretjem odstavku 7. člena OT), za materialne stroške toženk in njihovega pooblaščenca za pristop na narok (obračunane po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, upoštevajoč pri tem podatke o medkrajevnih razdaljah iz spleta) ter za materialne izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT. Pritožbeno sodišče ni priznalo toženi stranki izdatkov za posvet s stranko, za prevzem pooblastila, za prejem sodbe, za njeno vročitev strankam in za potrditev pravnomočnosti, ker so ta dejanja vključena v drugih opravilih, ki so bila že ovrednotena. Ni ji priznalo tudi nagrade za dva prva naroka, ker je bil v postopku opravljen le en prvi narok glavne obravnave, pa tudi ne izdatkov za porabljen čas med zastopanjem, ker je zastopanje na naroku 16. 5. 2017 trajalo do 45 minut (tretji odstavek 6. člena OT). Na priznane izdatke odvetniških storitev in stroške je toženi stranki priznalo še izdatek za DDV (drugi odstavek 2. člena OT).

15. Ker je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku, ima pravico tudi do povrnitve stroškov za ta postopek (prvi odstavek 154. člena ZPP). Slednje je sodišče (v okviru stroškovnika) odmerilo na 1.537,13 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za sestavo pritožbe (tar. štev. 21/1), povišane zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in vse povečano za DDV (drugi odstavek 2. člena OT).

1 Tožbeni predlog je dobesedno povzet v I. točki izreka te sodbe. 2 sklenjen med tožnico in drugo toženko, s katerim se je tožnica vnaprej odpovedala dediščini po starših, ker je od starega očeta prejela v dar nepremičnine 3 to je dedni dogovor med strankami (v skladu s katerim tožnica ni dedovala nepremičnin po pokojnem očetu) in sklep o dedovanju (v zvezi s čemer bo pritožbeno sodišče več zapisalo v nadaljevanju) 4 tožnica je hčerka prve toženke in sestra druge toženke 5 v obravnavanem primeru je slednje trajalo tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja (prvi odstavek 391. člena ZFPPIPP) 6 čeprav v odgovoru na pritožbo tožena stranka zanika, da bi izpodbijala tudi sklep o dedovanju 7 ki je očitno tudi v nasprotju s prvim odstavkom 136. člena Zakona o dedovanju (ZD) 8 o drugem razlogu bo več zapisanega v nadaljevanju 9 ki določa, da se izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, uveljavlja z izbrisno tožbo 10 v gospodarskem sporu (!) 11 kot so sicer (prenormirano) urejene pravne situacije v ZFPPIPP 12 iz predhodno navedenih razlogov 13 tožeča stranka bi morala predlagati zahtevek z drugačno vsebino (od tiste toženke, ki je dedovala več, kot je znašal njen dedni delež na podlagi zakonitega dedovanja, bi morala zahtevati izstavitev ZK dovolila za ta „več“ delež), ne zgolj z drugačno obliko 14 Če z izpodbojno tožbo ni uveljavljen tudi povračilni zahtevek, je zakonodajalec celo predpisal sankcijo, da se tožba zavrže (2. točka četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP). 15 prav tako zaradi poteka zakonskega roka za vložitev izpodbojne tožbe