Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zaradi tega, ker je bila tožnici vročena manj kot 24 ur pred dopolnjenim 58. letom starosti. Pogoji varstva pred odpovedjo se presojajo po stanju na dan podaje odpovedi. Ker je bila odpoved podana 13. 3. 2023, tega dne pa tožnica še ni imela statusa delavke pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da varstva pred odpovedjo ni uživala.

Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge.

ZDR-1 ne določa obveznosti delodajalca, da pod spremenjenimi pogoji zaposli delavca, ki mu iz poslovnega razloga odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Toženka torej ni bila dolžna preveriti, ali lahko tožnico zaposli na drugem delovnem mestu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 3. 2023. Posledično je zavrnilo tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka (sodba I Pd 248/2023 z dne 30. 1. 2024). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 210/2024 z dne 23. 5. 2024).

2.Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi dokaznega postopka v novem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

3.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zapis sodišča prve stopnje "zaposlitve v letu 2022 glede na časovno oddaljenost ter dejstvo, da je toženka šele s sprejemom Poslovno-finančnega načrta za leto 2023 v oktobru 2022 načrtovala zmanjšanje števila zaposlenih, niso merodajne za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi" v nasprotju z "navodili" pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče je navedlo, da je zmotna ocena prvostopenjske sodbe, da zaposlovanje toženke v letu 2022 ni relevantno za obravnavano zadevo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odpoved nezakonita, ker ji je bila vročena manj kot 24 ur pred dopolnjenim 58. letom starosti, kar je bil osrednji motiv toženke. Gre za prirejen oziroma izmišljen odpovedni razlog, ki ga toženka ne more "skriti" pod "marelo" Poslovno-finančnega načrta, na katerega se odpoved niti ne sklicuje. Ta dokument je zgolj splošne, deklaratorne narave. Opozarja, da je bilo število predvidenih zaposlenih delavcev pri toženki v letu 2023 v navedenem dokumentu drugačno, kot jih je bilo dejansko zaposlenih v tem letu. Sklicevanje sodišča prve stopnje na ta dokument je mogoče razumeti kot kršitev prepovedi diskriminacije zaradi starosti, ki je varovana s 14. členom Ustave RS. Vztraja, da jo je toženka s premestitvijo iz A. v B. preslepila, ker ji ni zagotovila zadostnega obsega dela. Toženka ji zaradi tega ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in bi jo morala premestiti nazaj na delo v A. Če bi vedela, da ji toženka po prezaposlitvi v B. ne bo mogla zagotoviti dela v polnem obsegu, je ne bi sprejela. Protislovna je obrazložitev sodišča prve stopnje, ki verjame izpovedi C. C., kljub njeni izjavi, da dela za tožnico ni bilo dejansko že v A., od koder je bila razporejena v B. Protislovje je podano tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imela tožnica večino časa evidentirano osemurno prisotnost na delovnem mestu, obenem pa, da tožnica ni bila polno obremenjena in da ji dela v zadostnem obsegu ni bilo mogoče zagotoviti. Vztraja, da je imela dovolj dela. Tožnici ni znano, na katere delavke je bilo preneseno njeno delo. Poslovni razlog ne more biti podan pri toženki, ki se v pretežni meri financira iz državnega proračuna RS. Ker se toženka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sklicuje na Poslovno-finančni načrt, so glede tega razlogi prvostopenjske sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ne more tožnici odpovedati pogodbe o zaposlitvi na zalogo, tj. glede na projekcijo oziroma spremembe poslovanja v prihodnje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi D. D., ki je tako kot C. C. zainteresiran za izid spora v korist toženke. Izpodbijana sodba v celoti sledi tudi Letnemu poročilu, ki je prav tako kot Poslovno-finančni načrt deklaratorne narave. V zvezi z delavkama E. E. in F. F., ki ju je toženka zaposlila v letu 2022, navaja, da opravljata vsebinsko enako delo, saj je tudi tožnica pred odpovedjo opravljala delo priprave projektov in ne zgolj tajniških del. Z listinami, ki se nanašajo na razpisana delovna mesta, je dokazala, da je toženka iskala povsem enak profil delavca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela tožnica dela samo za štiri ure dnevno, bi jo morala toženka obvestiti oziroma ji ponuditi delo s krajšim delovnim časom zaradi delne upokojitve. Z opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje odločilnih dejstev. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj prvostopenjska sodba ne bi vsebovala odločilnih dejstev. Svojo odločitev, zakaj šteje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, je namreč ustrezno obrazložilo in utemeljilo z zadostnimi in jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, v okviru katerih se je ustrezno opredelilo do vseh za odločitev bistvenih tožničinih navedb. Izpodbijana sodba tako nima nobenih pomanjkljivosti, protislovij ali nejasnosti, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki nazadnje zaposlena na delovnem mestu strokovni sodelavec/2 in je delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala v organizacijski enoti G. v B. Dne 13. 3. 2023 je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja poslovnega razloga pravilno ugotovilo izvedbo reorganizacije delovnega procesa, tj. da je toženka zaradi zmanjšanega obsega administrativnega dela v B. preostale delovne naloge tega delovnega mesta prerazporedila na tri zaposlene delavke v drugih organizacijskih enotah, kar je privedlo do tega, da je prenehala potreba po delu tožnice. Gre za tipičen organizacijski razlog, ki utemeljuje odpoved iz poslovnega razloga.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zapis sodišča prve stopnje "zaposlitve v letu 2022 glede na časovno oddaljenost ter dejstvo, da je toženka šele s sprejemom Poslovno-finančnega načrta za leto 2023 v oktobru 2022 načrtovala zmanjšanje števila zaposlenih, niso merodajne za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi" v nasprotju z "navodili" pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. V opombi 2 tega sklepa je pritožbeno sodišče zgolj pojasnilo, da bi sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu za predložitev oziroma pribavo podatkov o zaposlitvah lahko ugodilo le za leto 2023, če bi štelo, da leto 2022, glede na to, da je bila odpoved podana v naslednjem letu, ni relevantno. S tem zapisom pritožbeno sodišče ni štelo za zmotno stališče prve stopnje, da zaposlovanje toženke v letu 2022 ni relevantno za obravnavano zadevo, kot protispisno navaja pritožba. Vseeno se je sodišče prve stopnje v novem sojenju opredelilo tudi do novih zaposlitev pri toženki v letu 2022. Po pridobitvi izpisa ZZZS glede novih zaposlitev pri toženki v obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2023, pregleda stanja zaposlenih za leto 2023, pisnih izjav prič ter dodatnem zaslišanju C. C., je ugotovilo, da je toženka v letu 2022 zaposlovala nove delavce, s katerimi ni nadomestila dela tožnice.

9.Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zaradi tega, ker je bila tožnici vročena manj kot 24 ur pred dopolnjenim 58. letom starosti. Pogoji varstva pred odpovedjo se presojajo po stanju na dan podaje odpovedi. Ker je bila odpoved podana 13. 3. 2023, tega dne pa tožnica še ni imela statusa delavke pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da varstva pred odpovedjo ni uživala. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je toženka istočasno kot tožnici odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov še petim delavcem, ki so bili različno stari (večinoma so bili mlajši od 50 let), in da sta dve od treh delavk, na kateri so bile prenesene naloge tožnice, pri toženki zaposleni še dlje kot tožnica in sta tudi približno iste starosti kot tožnica, toženki ni mogoče očitati kršitve prepovedi diskriminacije pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je tožnica sama izpovedala, da ni bila diskriminirana. Glede na navedeno v pritožbi očitana kršitev 14. člena Ustave RS ni podana.

10.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki ni prirejen oziroma izmišljen. Pritožba neutemeljeno navaja, da gre za izmišljen odpovedni razlog, "skrit" pod Poslovno-finančnim načrtom za leto 2023, in da gre le za dokument deklaratorne narave. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za temeljni dokument toženke, na podlagi katerega toženka kot družba v upravljanju države organizira in vodi svoje poslovanje. Vendar vsebina Poslovno-finančnega načrta za obstoj utemeljenega poslovnega razloga v tej zadevi ni ključnega pomena niti ni pomembno, da se izpodbijana odpoved nanj izrecno ne sklicuje. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga je pomembna dejanska sprememba organizacije dela (zmanjšanje števila administrativnih oziroma režijskih delavcev, med njimi tudi tožnice), ki jo je toženka dokazala. Sicer pa sodišče prve stopnje svojih zaključkov glede izvedene reorganizacije toženke ni oprlo le na navedeno listino, temveč tudi na druge listine (npr. izpis iz kadrovske evidence in pregled stanja zaposlenih za leto 2023) ter izpovedi zakonitega zastopnika toženke in prič. Za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe o projekciji in spremembah poslovanja v prihodnje, saj odpoved ne temelji na finančnih razlogih (npr. slabem poslovanju družbe). Prav tako izpodbijana odpoved ni nezakonita, ker se dejansko število zaposlenih v letu 2023 ne ujema povsem s podatki o pričakovanem številu delavcev za to leto iz navedenega dokumenta.

11.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje o preslepitvenem ravnanju toženke, ki je tožnico premestila iz A. v B., čeprav ji ni mogla zagotoviti polnega obsega dela. Do premestitve tožnice v B. je prišlo na željo tožnice iz osebnih okoliščin. Toženka ji je konec leta 2021 ugodila, ker se je takrat pričakovalo, da bodo imeli v prihodnje delo in da se bo posel na novem področju G. razvijal v večjem obsegu. Tožnica je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2021 soglašala z opravljanjem dela v B. Da se je organizacijska enota - G. v B. z letom 2022 na novo odprla, je potrdila tudi tožnica. Toženka je dokazala, da je pričakovala nove posle na tem področju in s tem tudi, da bo tožnici lahko zagotovila delo v B., vendar se ta pričakovanja po razporeditvi tožnice v navedeno organizacijsko enoto toženke niso uresničila.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo trditve tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi in se nanašajo na obseg njenega dela po razporeditvi na delo v B. Iz dokazov izhaja, da tožnica z delom na Področju H. oziroma kasneje na Področju G. ni bila polno obremenjena, ampak le štiri uri dnevno. Tudi tožnica je izpovedala, da je z delom za Sektor I. in Področje G. imela okoli šest ur dela dnevno, so pa bili dnevi, ko je bilo tudi več ur dela dnevno. Čeprav se je evidentirala osem ur dnevno, to ne pomeni, da je ves čas efektivno opravljala svoje delo. Glede obsega dela v času pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje listinam in izpovedim ni pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, zato ni podana uveljavljana protispisnost. Okoliščina, da tožnica po premestitvi v B. ni bila polno obremenjena z delom v organizacijskih enotah, sama po sebi ne vpliva na utemeljenost odpovedi. Ta je utemeljena, ker organizacijski razlog iz odpovedi v posledici zmanjšanega obsega dela tožnice na njenem delovnem mestu, ki ga je toženka prenesla na tri zaposlene delavke, dejansko obstaja in je nanj toženka vezala prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

13.Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita, da ji ni znano, na katere delavke naj bi bilo njeno delo preneseno. Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 110/2017), toženka pa je z izpovedjo priče C. C. dokazala, da so tožničino delo prevzele delavke J. J., K. K. in ga. L. L.

14.ZDR-1 ne določa obveznosti delodajalca, da pod spremenjenimi pogoji zaposli delavca, ki mu iz poslovnega razloga odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Toženka torej ni bila dolžna preveriti, ali lahko tožnico zaposli na drugem delovnem mestu. Upoštevaje navedeno in izpoved priče C. C., da dela za tožnico dejansko ni bilo niti v A., so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi jo toženka lahko ponovno premestila nazaj na delo v A., kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ne ugotavlja zatrjevanega protislovja v izpovedi priče C. C. Iz njene izpovedi ne izhaja, da dela za tožnico ni bilo dejansko že v A. (tj. ob premestitvi), kot zmotno navaja pritožba, temveč da ga zanjo ni bilo v času odpovedi.

15.Nerazumljiva je pritožbena navedba o nezakonitosti odpovedi zaradi posrednega financiranja toženke iz proračuna RS. Zgolj to, da so naročniki storitev toženke v pretežni meri financirani iz državnih sredstev, ne pomeni, da toženka ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

16.Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi nadrejenega D. D. glede dopisa iz dne 16. 1. 2023. D. D. je v njem zapisal, da bodo v drugi polovici 2023 nastopile potrebe po novih sodelavcih. V svoji izpovedi je potrdil, da se je navedeni zapis nanašal izključno na strokovne kadre na Področju G., ne pa administrativne kadre, saj po tem takrat niti kasneje ni bilo nobenih potreb. Pojasnil je, da je bilo govora samo o strokovnih kadrih, ki bodo potrebni za opravljanje nadzora nad izvajanjem del po pogodbah na področju M. Prav tako pavšalen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedim prič, ki so zainteresirane za izid spora v korist toženke. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnica, zaposlitev navedenih oseb pri toženki pa samo po sebi še ne dokazuje njihove neverodostojnosti.

17.Pritožba izpostavlja okoliščino, da izpodbijana sodba v celoti sledi tudi Letnemu poročilu. Letno poročilo za leto 2022 je v tem sporu predložila tožnica. Le v zvezi s trditvami tožnice, da iz Letnega poročila za leto 2023 izhaja, da so imeli pri toženki zaposlenih 537 delavcev oziroma da je seznam stanja zaposlenih neskladen z Letnim poročilom, je sodišče prve stopnje sledilo logičnemu pojasnilu toženke, da se podatki v Letnem poročilu nanašajo na Skupino N., v katero je vključena tudi njena hčerinska družba O. d. o. o.

18.Ni utemeljeno pavšalno navajanje pritožbe, da je tožnica pri toženki opravljala dela priprave projektov tako kot delavki E. E. in F. F. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da iz samih projektnih nalog, na katere se sklicuje pritožba, izhaja, da so ju pripravili inženirji ... in ... Iz elektronskih sporočil tožnice izhaja, da je tožnica sama pri pripravi teh nalog sodelovala zgolj v oblikovnem smislu, z vnosom podatkov (ki so jih pripravili drugi) v pripravljen vzorec, s številčenjem in manjšimi korekturami. Tožnica projektne naloge tako ni pripravila po vsebini, saj takšnega znanja niti nima (po izobrazbi je namreč poslovna sekretarka), niti s spremljajočimi strokovnimi deli kot navedeni delavki, temveč zgolj v administrativnem smislu. Dela, ki jih opravljata navedeni delavki v A., torej niso bila vsebinsko enaka delu, ki ga je pred odpovedjo opravljala tožnica, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve.

19.Na presojo zakonitosti odpovedi tožnici ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je toženka v okviru razpisanih delovnih mest iskala povsem enak profil delavca, kot je tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da sam naziv delovnega mesta strokovni sodelavec ne pomeni, da gre za izvajanje administrativnih del, temveč je bistven opis nalog. Razpisi delovnih mest, ki so bili objavljeni v letu 2023, se nanašajo na strokovno-tehnični kader (inženirje ...) in ne na administrativna (tajniška) dela.

20.Nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako ne more povzročiti okoliščina, da toženka ni opozorila oziroma obvestila tožnice na pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi delne upokojitve. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da je delna upokojitev pravica delavca in ne obveznost delodajalca. ZDR-1 ne nalaga obveznosti delodajalcu, da delavca, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, opozori na pravico do dela s krajšim delovnim časom in mu ponudi takšno delo.

21.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog organizacijske narave, zaradi katerega je postalo tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni bila podana iz drugih nezakonitih razlogov. Ker je izpodbijana odpoved zakonita, je tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

22.Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 114

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.