Jedro

Solidarnost upnic ni bila zatrjevana, zato velja denarna terjatev, ki je predmet spora, za deljivo. Ker se te, če ni določeno kaj drugega, delijo med upniki na enake dele in more glede njih vsak od upnikov zahtevati le svoj del terjatve, to pomeni, da so tožnice zahtevale od toženke vsaka zase ⅓ omenjenega zneska oziroma, natančneje, znesek 1.669,17 €.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnice so zahtevale, naj jim toženka iz naslova dveh pogodb o večletnem rentnem varčevanju izplača znesek v skupni višini 5.007,51 €. Sodišče prve stopnje je tožbo glede prve in druge tožnice zavrglo, glede tretje tožnice pa zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo prvostopenjsko odločbo.

3. Tretja tožnica je zoper odločbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da bi za vložitev tožbe v imenu in za račun svojih hčera morala pridobiti soglasje centra za socialno delo, in takšno stališče označuje za prejudicirajoče. Meni, da je bila njena pravica do dviga privarčevanih zneskov dogovorjena z obema varčevalnima pogodbama, zato bi ji toženka morala izplačati zahtevani znesek.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnice so v tej pravdi postavile en sam tožbeni zahtevek, ki se glasi na denarni znesek 5.007,51 € in predstavlja vsoto privarčevanih zneskov prve in druge tožnice na podlagi dveh pogodb o večletnem rentnem varčevanju, sklenjenih s toženko v letu 1998. Solidarnost upnic ni bila zatrjevana, zato velja denarna terjatev, ki je predmet spora, za deljivo (425. člen v zvezi s 412. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Ker se te, če ni določeno kaj drugega, delijo med upniki na enake dele in more glede njih vsak od upnikov zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 412. člena ZOR), to pomeni, da so tožnice zahtevale od toženke vsaka zase ⅓ omenjenega zneska oziroma, natančneje, znesek 1.669,17 €.

7. Revizija je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 € (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker vrednost spornega predmeta, ki odpade na vsako od tožnic, znaša le 1.669,17 €, revizija tretje tožnice ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je moralo zavreči (377. člen ZPP).