Jedro

Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je relevantna okoliščina glede obstoja pravice uporabe tožnice na dan uveljavitve ZLNDL tudi ta, ali so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom ob njegovem lastninskem preoblikovanju (in s tem predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP). Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je bilo osnova za otvoritveno bilanco in za lastninsko preoblikovanje podjetja. Otvoritvena bilanca je služila za lastninjenje podjetja. Družbeni kapital se je moral zaradi lastninskega preoblikovanja vključiti v otvoritveno bilanco podjetja v postopku lastninjenja. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini je družbeni kapital pridobil lastnike.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka lastnica posameznih nepremičnin (navedenih v 1. točki izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je prvo sodišče naložilo, da v roku 15 dni izstavi tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na ime tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 14.250,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na kateri podlagi je uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Sodišče je oprlo svojo odločitev na napačen predpis, saj ni upoštevalo dejstva, da so sporne nepremičnine služile za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih javnih cest in drugih javnih površin. Sporne nepremičnine zaradi svojega specifičnega namena niso bile predmet lastninjenja po splošnih predpisih, saj so zanje veljale določbe specialnega zakona, to je Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Tožeča stranka je sicer uporabljala sporne nepremičnine, vendar za potrebe izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe. Zato ni utemeljen zaključek, da bi tožeča stranka lahko pridobila na spornih nepremičninah lastninsko pravico ali na podlagi uporabe ali na podlagi lastninjenja. Sporne nepremičnine so bile v sklopu Cestne komunalne službe Občine X, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti navedbam izpodbijane sodbe, da je sporne nepremičnine pridobil pravni prednik tožeče stranke. Tožeča stranka ni pravni subjekt, ki je nastal že v letu 1977, zato ne more iti za pravno nasledstvo v pravem pomenu besede. S pripojitvijo Cestne komunalne službe Občine X oziroma o izločitvi le-te iz sestava Skupščine občine X ter pripojitvi h Komunalnemu in obrtnemu podjetju X je prišlo do pripojitve sredstev, vendar pa to dejstvo ne pomeni, da je že v letu 1977 prišlo do kakršnegakoli prenosa v smislu lastninske pravice. Ni bistveno, da sporne nepremičnine služijo cestni bazi oziroma parku tožeče stranke. Gre za premoženje, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot lastnina tožene stranke, to premoženje pa ima naravo posebnega družbenega pomena, saj gre za področje materialne infrastrukture, zaradi izvajanja obveznih občinskih gospodarskih javnih služb. Tudi če je šteti nepremičnine za prenesene na Komunalno stanovanjsko podjetje X p.o. ne more iti za last nikogar drugega kot tožene stranke, saj je tako določal 76. člen ZGJS. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na trditve tožene stranke, da je šlo zgolj za upravljanje s sredstvi v smislu Odloka o organiziranju javnega podjetja z dne 05. 08. 1991. Samo upravljanje s sredstvi pa še zdaleč ne more predstavljati pravice uporabe. Tožena stranka je navedla, da je z odlokom iz leta 1991 bilo dano upravičenje do upravljanja s sredstvi, kar pa še zdaleč ni pravica uporabe. Sodišče enači uporabljanje nepremičnin s pravico uporabe, čeprav je z odlokom bilo podeljeno drugačno upravičenje. Ni res, da tožena stranka ni konkretizirala trditev, da so sporne nepremičnine pri tožeči stranki zgolj v upravljanju. Ni pravilen zaključek, da parkirišča in hale za shranjevanje ne pomenijo infrastrukturnih objektov za opravljanje javne službe. Sporne nepremičnine so glede na 76. člen ZGJS postale last tožene stranke. Prvo sodišče tudi ni sledilo zahtevam tožene stranke, da se predloži celotna dokumentacija v zvezi s pridobitvijo Odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 03. 04. 1996, kot tudi, da se predloži otvoritvena bilanca in vsi drugi računovodski izkazi, ki izkazujejo stanje premoženja K p.o. ob lastninskem preoblikovanju v letu 1995 oziroma 1996. Sodišče se sklicuje na bilančni obrazec, kar pa ni zahtevana dokumentacija. Sodišče tako ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri čemer ni navedlo razlogov za takšno odločitev.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožeča stranka pravni naslednik nekdanjega Komunalnega in obrtnega podjetja X ter se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov tudi o pravilnosti ugotovitve, da je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik (v nadaljevanju pritožbeno sodišče za oba uporablja izraz tožnica) imela pravico uporabe na spornih nepremičninah, katere je tožnica pridobila ob pripojitvi Cestno komunalne službe Občine X v letu 1977 (prilogi A6 in A7). S prenosom na podlagi odločbe državnega organa (Skupščine občine) so sporne nepremičnine postale družbena sredstva v družbeni pravni osebi v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o združenem delu. Za pravico uporabe na družbenih sredstvih je bila značilna dejanska vezanost družbenih sredstev na družbeno pravno osebo. Bistveno je bilo, kdo je uporabljal družbena sredstva oziroma katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo dejavnost. Pravica uporabe je vključevala dejansko oblast nad stvarmi, ki so bile družbena sredstva. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša tudi z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi določb ZGJS.

6. Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je relevantna okoliščina glede obstoja pravice uporabe tožnice na dan uveljavitve ZLNDL tudi ta, ali so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom ob njegovem lastninskem preoblikovanju (in s tem predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP). Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je bilo osnova za otvoritveno bilanco in za lastninsko preoblikovanje podjetja. Otvoritvena bilanca je služila za lastninjenje podjetja. Družbeni kapital se je moral zaradi lastninskega preoblikovanja vključiti v otvoritveno bilanco podjetja v postopku lastninjenja. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini je družbeni kapital pridobil lastnike.

7. Glede na dosedanje dejanske ugotovitve prvega sodišča je vsaj zaenkrat preuranjen njegov zaključek, da je tožnica sporne nepremičnine res zajela v svoji otvoritveni bilanci v postopku lastninjenja po ZLPP. Pritožba smiselno zatrjuje zmotno ugotovitev prvega sodišča v tem pogledu, saj med drugim trdi, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi lastninjenja, da te nepremičnine (kot družbeni kapital) niso bile predmet lastninjenja, da prvo sodišče ni sledilo zahtevi toženke, da tožnica predloži celotno dokumentacijo v zvezi s pridobitvijo odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z otvoritveno bilanco in drugimi računovodskimi izkazi o premoženju tožnice v postopku lastninskega preoblikovanja in da je zato prvo sodišče v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer utemeljeno graja tudi, da prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo teh predlaganih dokazov. V tem pogledu je toženka v odgovoru na tožbo izrecno trdila, da tožnica v otvoritveni bilanci ni vpisala spornih nepremičnin kot svojega premoženja (družbeni kapital). V tožbi tožnica v tej smeri ni podala prav nobenih trditev, v pripravljalni vlogi z dne 27. 09. 2010 (kot odgovor na toženkine trditve v odgovoru na tožbo) pa je trdila le, da je v okviru lastninskega preoblikovanja pridobila ustrezne cenitve tudi glede spornih nepremičnin za potrebe otvoritvene bilance, vendar zgolj za stavbe in zgradbe na teh spornih zemljiščih. Tudi predložene dokazne listine tožnice ne dajejo opore ugotovitvi, da so bile sporne nepremičnine (zemljišča brez objektov) vključene v otvoritveno bilanco in v postopek lastninjenja družbenega kapitala po ZLPP. Iz priloge A11 je razvidno, da sama zemljišča strojnega parka - baze v X, kjer so sporne nepremičnine, niso zajeta v tej listini (za razliko od asfaltne baze X, kjer je posebej ovrednoteno tudi zemljišče), cenitveno poročilo v prilogi A13 pa je predloženo v nepopolni obliki, saj manjkajo strani 3 - 11, zaradi česar tudi ta listina (vsaj zaenkrat) ne izkazuje, da bi bila sporna zemljišča (brez objektov) ocenjena in zajeta v otvoritveni bilanci. Listina v prilogi A12 vsebuje presplošne podatke, da bi lahko izkazovala vključenost spornih zemljišč v otvoritveni bilanci.

8. Doslej povedano je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožnico, da poda jasne trditve o tem, ali je sporne nepremičnine (tako zemljišča kot objekte na njih) vključila v otvoritveno bilanco in jih kot družbeni kapital olastninila v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ter za te trditve predloži popolne dokazne listine, po potrebi pa tudi ostale listine (že doslej predlagane v dokazne namene), ki jih še ni predložila. Če bo tožnica izkazala, da je v otvoritveni bilanci zajela le objekte na zemljiščih strojnega parka - baze v X, ne pa tudi sama zemljišča, bo to pomenilo, da je treba usodo teh zemljišč (brez objektov) presojati po določilih Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO). V primeru različnega lastništva na zemljiščih in zgradbah na njih lahko obstaja situacija, ki jo obravnava 2. odstavek 271. člena SPZ.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz izreka (355. člen ZPP). Posebni napotki prvemu sodišču glede na dosedanjo obrazložitev niso potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).